Jedro

Dejavnost s povečano nevarnostjo je podana tedaj, ko je zaradi njenega rednega poteka lahko ogroženo življenje ali zdravje. Tožnik je ob asistenci učiteljice opravljal v učnem programu, prilagojenem otroku njegove starosti, predpisano telovadno vajo, ki sama po sebi ni nevarna, in na orodju, prilagojenem njegovi starosti in telesni višini. Telesna vzgoja otrok v šolah je podvržena strogi regulativi - to pa velja tudi za izbiro telovadnega orodja in za predpisani način izvedbe telovadne vaje. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je bila vaja izvedena na drugačnem (predvsem višjem) orodju, ali na način, ki ni predviden za otroka tožnikove starosti. Odgovornost za nastalo škodo na podlagi vzročnosti (drugi odstavek 154. člena ZOR) torej ni podana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora mladoletnemu tožniku plačati odškodnino v znesku 1.417.600,00 SIT. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ne strinja se s pravno razlago, ki sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje, da je v šolski uri telovadne vzgoje ob varovanju učitelja izvajani preskok čez kozo s skrčko nevarna dejavnost. Program telesne vzgoje v osnovnih šolah je namreč namenjen temu, da bi se razvile osnovne otrokove gibalne sposobnosti. Zakonski predpis in druga regulativa, ki se nanaša na športno vzgojo učencev, teh ne sili k izvajanju takšne aktivnosti, ki bi predstavljala potencialno nevarnost. Odgovornost osnovne šole za škodo, ki je nastala, je lahko le krivdna. Te pa v konkretnem primeru ni. Tudi telovadno orodje, zaradi katerega se je tožnik poškodoval, ne predstavlja nevarne stvari. Le podrejeno tožena stranka vlaga revizijo glede višine dosojene odškodnine, in meni, da bi ta bila primerna največ v znesku 500.000,00 SIT.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sprejelo pravno razlago, opisano v sodbi sodišča prve stopnje, da je v uri obvezne šolske telovadbe izveden preskok preko koze v izvedbi sonožke taka dejavnost, ki krije v sebi potencialno in vnaprej neizključeno možnost, da pride do otrokovega padca in telesne poškodbe, ne glede na krivdo učitelja telesne vzgoje. Telovadnemu orodju, imenovanemu koza, zaradi katerega se je mladoletni tožnik poškodoval, sicer v nasprotju z revizijskimi trditvami, ni dalo lastnosti nevarne stvari same po sebi, temveč le v zvezi z izvajanjem opisane zahtevne vaje. Nevarnost izvedbe te vaje izpodbijana sodba vidi v tem, da se je "v teku treba odriniti od podlage in se zavihteti preko sorazmerno visokega orodja".

Vendar pa revizijsko sodišče opisane pravne razlage ne sprejema.

Dejavnost s povečano nevarnostjo - za to naj bi šlo v tem primeru - je podana tedaj, ko je zaradi njenega rednega poteka lahko ogroženo življenje ali zdravje. V tem primeru je tožnik ob asistenci učiteljice opravljal v učnem programu, prilagojenem otroku njegove starosti, predpisano telovadno vajo, ki sama po sebi ni nevarna, in na orodju, prilagojenem njegovi starosti in telesni višini. Revizija utemeljeno poudarja, da je telesna vzgoja otrok v šolah podvržena strogi regulativi - to pa velja tudi za izbiro telovadnega orodja in za predpisani način izvedbe telovadne vaje. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je bila vaja v tem primeru izvedena na drugačnem (predvsem višjem) orodju, ali na način, ki ni predviden za otroka tožnikove starosti. Odgovornost za nastalo škodo na podlago vzročnosti (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) torej ni podana.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe uporabilo določbo 173. člena ZOR o domnevi vzročnosti, vendar je v tem okviru ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da vzrok za nastalo škodo ni v izvajanju dejavnosti šole. Pri tem se je opredeljevalo do eventualne krivdne odgovornosti šole zaradi ravnanja telovadne učiteljice. Prav v tem pa je jedro problema: tožeča stranka je namreč zatrjevala tudi krivdno odgovornost učiteljice, ki jo izpodbijana sodba kot potencialno možno zaznava v ugotovitvah, da je ob varovanju tožnika morala paziti tudi na deklice, ki so izvajale neko drugo vajo, da je bil tožnik manjše postave, da je že sicer imel težave pri telesni vzgoji in da bi učiteljica njegovi izvedbi preskoka preko koze morala posvetiti vso pozornost; če pa je poznala njegove težave, naj bi mu sploh preprečila izvajanje vaje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava z ugotovitvijo o odgovornosti za nastalo škodo po načelu vzročnosti, zaradi česar naj bi ne bilo potrebe po ugotavljanju krivdne odgovornosti, opisane okoliščine niso bile obravnavane. Pravilna uporaba materialnega prava terja (prvi odstavek 154. člena ZOR) ugotavljanje eventualne krivdne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, to pa ima za posledico razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti dejansko stanje v zvezi s tistim delom tožbene trditvene podlage, ki se nanaša na zatrjevano krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.