Jedro

Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje zavarovanca, da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Takšno stališče Ustavnega sodišča RS glede prispevkov ne izključuje (pravnega) varstva delavca v zasebnem interesu, ki ima zahtevek za izpolnitev pravice, tj. pravovarstveni zahtevek iz delovnega razmerja.

Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, I. točka izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se tožba v zvezi s tožbenim zahtevkom za obračun bruto zneska odškodnine na neto osnovo 6.602,96 EUR ter za odvod pripadajočih davkov in prispevkov zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 16. 10. 2010 do 26. 4. 2011 na neto osnovo 6.602,96 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), mu plačati znesek 6.602,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka) in povrniti stroške postopka v višini 1.507,04 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Tožena stranka navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik vtožuje odškodninsko terjatev, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati triletni zastaralni rok. Če gre za odškodnino, sodba glede tega ni obrazložena, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Niso obrazloženi elementi odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda), katerih tožnik ni zatrjeval in dokazoval, pri čemer je na toženi stranki breme dokazovanja neobstoja krivde. Tudi z vidika nadomestila zahtevek ne more biti utemeljen, saj je tožnik v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami dobil vse plačano. Navaja še, da je od narave terjatve odvisna tudi obveznost plačila davkov in prispevkov, do česar tožnik ni upravičen. Prav tako zatrjuje, da je sodba neobrazložena v delu njenih ugovorov, ki se nanašajo na Direktivo 89/391/EGS in na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek z višjo nominalno osnovno plačo (vključno z dodatki). Izpostavlja poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske na misijah, ki se nanaša na poseben plačni režim. To je treba upoštevati tudi pri oceni, kaj je v tujini opravljanje dela in kaj počitek. Pri izračunu dnevne oziroma urne postavke bi bilo treba upoštevati le osnovo, brez dodatkov. Pojasnjuje tudi, da niti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti Zakon o prispevkih za socialno varnost med dohodki oziroma prejemki, od katerih se plačujejo prispevki, ne določata odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v času od 16. 10. 2010 do 26. 4. 2011. Do ugovora tožene stranke v zvezi z Direktivo 89/391/EGS in Direktivo 2003/88/ES se je izrecno opredelilo v 13. točki obrazložitve sodbe in pravilno ugotovilo, da predpisi Evropske unije ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike Slovenske vojske. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Zagotovitev posebnega (misijskega) dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.

7. Tožena stranka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve (sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018), na kar navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba glede tega nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da navedena postopkovna kršitev ni podana. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe, kar pa prav tako ne drži. 8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališče ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, ki je bila v veljavi do odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci zahtevajo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava javnemu uslužbencu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil javnemu uslužbencu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

9. Poleg omenjenega Pravilnika je glede temelja terjatve relevanten tudi 156. člen ZDR-1, ki poleg pravice do dnevnega počitka določa v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena ZObr ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek.

10. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar pa naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Tudi tožnikovo koriščenje posebnega misijskega dopusta ne izključuje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je javni uslužbenec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do odškodnine za neizkoriščen tedenski dopust. 11. Četudi se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do elementov odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, glede sebe pa izpostavlja breme dokazovanja neobstoja krivde, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.1 To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

12. Pritožba je neutemeljena tudi glede ugovora zastaranja terjatve iz naslova odškodnine. Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) oziroma 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 26. 4. 2011, tožbo pa je vložil 15. 4. 2016. 13. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

14. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS v identičnem sporu (potem, ko je predhodno s sklepom opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke) odločilo tudi o vprašanju, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. V zvezi s tem vprašanjem je reviziji tožene stranke (ki jo je ta vložila le zaradi zmotne uporabe materialnega prava) delno ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 797/2016 z dne 2. 3. 2017 v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 4.504,64 EUR (ki jo je tožnik v citiranem sporu vtoževal) ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. S to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bil torej zavrnjen identičen tožbeni zahtevek (razen glede nominalne višine neto osnove), kot pa ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe tudi ugodilo.

15. Po dosedanji sodni praksi je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje zavarovanca, da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Takšno stališče Ustavnega sodišča RS glede prispevkov ne izključuje (pravnega) varstva delavca v zasebnem interesu, ki ima zahtevek za izpolnitev pravice, tj. pravovarstveni zahtevek iz delovnega razmerja.

16. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane sodbe pojasnilo, da je glede na dosedanjo sodno prakso sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. V svoji sodbi ugotavlja, da je v nekaterih zadevah zapis v odločitvah sodišča (o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov) predstavljal le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko obveznost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinskih odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki oziroma prispevki. Vrhovno sodišče RS nadalje ugotavlja, da se je dosedanja sodna praksa glede na ureditev področja davkov in prispevkov in glede na novejši razvoj sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) izkazala za neustrezno. Sodišče bi z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Iz kogentnih predpisov izhaja, kdo in v kakšni višini je dolžan plačati davke in prispevke, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. S tem bi sodišče prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti (19. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi te sodbe (potem, ko je pojasnilo postopek obračuna ter odvoda davkov in prispevkov, dolžnost plačila davkov, pristojnost davčnega organa glede nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja davčnega plačnika, nastanek davčne obveznosti in nemožnost odločanja davčnih organov o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri pred nastankom davčne obveznosti) opozorilo na možnost učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev davčnega organa, če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero oziroma odločitvijo davčnega organa ne strinjata. V 22. točki obrazložitve navedene sodbe je nadalje zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.

17. Glede na zgoraj opisana stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

18. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). O tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka torej ni vsebinsko odločalo, kar predstavlja odstop od sodne prakse v nekaterih primerljivih zadevah pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 486/2017 z dne 12. 4. 2018, opr. št. Pdp 885/2017 z dne 11. 4. 2018, Pdp 658/2017 z dne 19. 4. 2018, ...). Ker ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko odločanje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter na odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija vsebinsko pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena.

19. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče s svojim sklepom delno poseglo v sodbo sodišča prve stopnje, odločitve o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni spremenilo, saj je ugotovilo, da je tožnik kljub delnemu zavrženju tožbe v tem individualnem delovnem sporu uspel praktično v celoti. Iz tega razloga mu je dolžna tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove prvostopenjske pravdne stroške v višini, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

20. Ker glede preostalega dela izpodbijane sodbe ni bil podan niti uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.