Jedro

Ob pravilnem pristopu k razlagi celotne police in ne samo iztrganih delov posameznih pogodbenih določb je nedvomno, da ne gre za nejasno, ampak samo za sporno določbo v pomenu drugega odstavka 99. člena ZOR. Spornega besedila, da znaša zavarovalna vsota "za trajno invalidnost do vključno 50 % 250.000 ATS", ni mogoče razumeti tako, da je zavarovalna vsota 250.000 ATS vedno enaka in neodvisna od dejansko ugotovljenega odstotka trajne invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,902.500 SIT s pripadki, ker je ocenilo, da tožniku po sklenjeni zavarovalni pogodbi za nezgodno zavarovanje glede na 5% trajno invalidnost ne pripada zavarovalna vsota za 50% invalidnost, ugotovljenemu odstotku invalidnosti ustrezen znesek pa je toženka plačala že pred vložitvijo tožbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi le delno ugodilo tako, da mu je prisodilo zamudne obresti od dela zavrnjene glavnice, plačanega pred vložitvijo tožbe, za čas od nastopa zamude do plačila, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge relativnih procesnih kršitev pri pritožbenem sodišču, absolutne procesne kršitve pri prvostopenjskemu sodišču in zmotne uporabe materialnega prava pri tolmačenju zavarovalne pogodbe. Nejasno tipsko določilo zavarovalne pogodbe bi morali sodišči razlagati v korist tožnika kot šibkejše stranke. Tožnik ni bil deležen poštenega sojenja, njegova pritožba je bila naprej onemogočena, neenakopravno je bil obravnavan, zato sta obe sodišči kršili njegove človekove pravice. Odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških je povsem nepravilna. Tožnik predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

S pogodbo z dne 5.8.1994 za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem v izbrani valuti sta se pravdni stranki dogovorili, da znaša zavarovalna vsota za dodatno nezgodno zavarovanje "za trajno invalidnost do vključno 50% 250.000 ATS, nad 50% 500.000 ATS". Na isti strani zavarovalne police je med drugim določena toženkina obveznost, da iz naslova dodatnega nezgodnega zavarovanja izplača po splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje "zavarovalno vsoto za trajno invalidnost, v celoti ali v ustreznem razmerju, če postane zavarovanec zaradi nezgode popolni ali delni trajni invalid". Tožnik si je v prvem narekovaju navedeno pogodbeno določbo razlagal tako, da mu v vsakem primeru pripada zavarovalna vsota v tolarski vrednosti 250.000 ATS, in to ne glede na dejstvo, kateri odstotek trajne invalidnosti od 1% do vključno 50% je bil ugotovljen. Obe sodišči sta upoštevali celotno vsebino zavarovalne police in tudi glede na vsebino pogodbene določbe iz drugega narekovaja pogodbo razlagali tako, kot iz tega dela besedila popolnoma jasno izhaja, torej da gre tožniku le ugotovljenemu odstotku trajne invalidnosti sorazmerna zavarovalna vsota. Sodišče prve stopnje je poleg povzete vsebine pogodbenih določb obravnavalo in ocenilo tudi izpovedi prič.

Neutemeljen je revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi neresnično navedlo in "iztrgalo iz notornega konteksta" drugi del navedenega besedila. Revizija ta očitek opredeli kot procesno kršitev, vendar gre za očitek zmotne materialnopravne presoje spornih pogodbenih določb. Pri tem pa tudi ni res, da naj bi polica najprej in v večjem tisku navedla, da bo sklenitelju zavarovanja izplačano 250.000 ATS, če bo trajni invalid do vključno 50%. Celotna polica je natiskana v besedilu enake velikosti, le prazna mesta v njej so ob sklepanju pogodbe vtipkana zaradi vnosa osebnih podatkov in višine zavarovalnih vsot. Prav tožnikovo sklicevanje na le eno določbo zavarovalne police pomeni "iztrganje iz konteksta" pogodbe. Pogodbo oziroma zavarovalno polico je treba presojati kot celoto, ne pa le posamezne dele pogodbenih določb. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razlagi nejasnih določil pogodbe, ki je bila sklenjena po v naprej natisnjeni vsebini, za kar se zavzema tožnik. Ob pravilnem pristopu k razlagi celotne police in ne samo iztrganih delov posameznih pogodbenih določb je nedvomno, da ne gre za nejasno, ampak samo za sporno določbo v pomenu drugega odstavka 99. člena ZOR. Jasna druga pogodbena določba, da bo toženka izplačala zavarovalno vsoto za trajno invalidnost, v celoti ali v ustreznem razmerju, če postane zavarovanec zaradi nezgode popolni ali delni trajni invalid, ne omogoča drugačne razlage prve pogodbene določbe od tiste, ki sta jo sprejeli obe sodišči. Spornega besedila, da znaša zavarovalna vsota "za trajno invalidnost do vključno 50% 250.000 ATS", torej ni mogoče razumeti tako, da je zavarovalna vsota 250.000 ATS vedno enaka in neodvisna od dejansko ugotovljenega odstotka trajne invalidnosti. Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana razlaga obeh sodišč skladna z merili iz drugega odstavka 99. člena ZOR o razlagi spornih določb, pri kateri se ne drži (morebitnega) dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je upoštevaje skupen namen pogodbenikov sporno določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, kot je že poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče v svoji odločbi.

Zavrnitev plačila zahtevane glavnice in pretežno tudi zamudnih obresti je po vsem obrazloženem materialnopravno pravilna. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da glede na višino vtoževane glavnice tožnik ni upošteval niti nespornega dejstva, da je toženka že pred vložitvijo tožbe plačala 5% sorazmernega dela zavarovalne vsote.

Procesni očitki obema sodiščema so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče, ki se strinja z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, ni dolžno dobesedno povzeti vseh njegovih razlogov in zato praviloma zadostuje, da se nanje sklicuje. Odločbe pritožbenih sodišč so zato tudi praviloma krajše od prvostopenjskih. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljen revizijski očitek pritožbenemu sodišču o pavšalnosti njegovih razlogov o zavrnitvi pritožbe in pavšalnem pritrjevanju prvostopenjskemu sodišču. Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi izpodbijane drugostopenjske sodbe izpolnjujejo prej navedene zakonske zahteve. Glede v reviziji zatrjevanem izostanku na konkretne pritožbene trditve pa revizijsko sodišče odgovarja, da so pritožbene trditve o "dveh fiksnih višinah odškodnine" skušale utemeljiti drugačno materialnopravno razlago sporne določbe, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. V pritožbi zatrjevano nasprotje med zavarovalno polico in 7. členom splošnih pogojev ni bilo konkretizirano, opredeljeno pa je bilo kot morebitno nasprotje in tudi zato ni terjalo posebnega odgovora. Na pritožbeno zatrjevano krivo pričanje ene od prič (šlo je za spremembo pričanja, ki jo je prvostopenjsko sodišče dokazno vrednotilo, ne pa za krivo pričanje v pomenu kaznivega dejanja) je pritožbeno sodišče odgovorilo z razlogi, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo predvsem na listinsko dokumentacijo. Enak odgovor pritožbenega sodišča velja tudi za pritožbene trditve o posrednih pričah. Uporaba izraza osnovna načela nepremoženjske škode namesto osnovna načela obligacijskega prava (v smislu drugega odstavka 99. člena ZOR) ne pomeni nejasnosti razlogov, kot je zatrjevala pritožba, lahko pa bi ta uporaba vplivala na zmotno materialnopravno presojo, pa v obravnavani zadevi ni. Na pritožbeni očitek o nejasnosti teh razlogov je pritožbeno sodišče odgovorilo z oceno, da so razlogi prvostopenjske sodbe jasni.

Pritožbene trditve o pobiranju visokih premij, poudarjanju visokih odškodnin, tipskih pogodbah ter nesramnem in arogantnem obnašanju prič, niso bile odločilnega pomena za morebiti drugačno presojo pritožbenega sodišča in zato niso terjale njegovega posebnega odgovora.

Neutemeljen je revizijski očitek absolutne procesne kršitve prvostopenjskemu sodišču, saj revizija tega očitka ne opredeli niti z zakonsko navedbo določene točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP niti s konkretno vsebino. Trditev o "ignoriranju pravdanja tožnika oziroma njegovih obsežnih in relevantnih navedb" je povsem pavšalna. Take so tudi revizijske trditve o kršenju tožnikovih človekovih pravic.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo tožnikovih trditev o nepravilni odločitvi pritožbenega sodišča o pravdnih stroških, ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP.

Iz pojasnjenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.