Jedro

Glede odpovedi velja modificirana prejemna teorija, po kateri odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Izraza vročena pa ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju; odpoved je namreč lahko drugi stranki sporočena tudi ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Dejanska seznanitev nasprotne stranke z odpovedjo je torej bistvena za začetek učinkovanja odpovedi oziroma za začetek teka odpovednega roka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - delno spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 10.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.260,00 EUR od 16. 3. 2013 dalje do prenehanja obveznosti, in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; - razveljavi glede odločitve o pritožbi tožeče stranke glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 19.788,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.500,00 EUR od dne 16. 6. 2014 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 9.288,00 EUR od dne 16. 3. 2015 dalje do prenehanja obveznosti ter glede stroškov postopka in se v tem delu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo obveznosti za obdobje od leta 2012 do leta 2017 po Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 14. 4. 1999 in Aneksu k tej pogodbi z dne 26. 2. 2002. Toženka je plačilu zahtevanega zneska nasprotovala (med drugim), kar je bila pogodba ustno odpovedana na sestanku v letu 2012, pisno pa z dopisom iz leta 2015. Ugovarjala je tudi zastaranje terjatev za leti 2012 in 2013. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka že na sestanku v začetku leta 2012 tožeči stranki veljavno odpovedala trajno obligacijsko razmerje, da pa je odpoved upoštevajoč (primeren) trimesečni odpovedni rok začela učinkovati šele konec leta 2012. Tako je odločilo, da bi bila tožena stranka še dolžna izpolniti obveznost za leto 2012, vendar je ta zastarala. Pojasnilo je, da je terjatev za plačilo obveznosti za leto 2012 zapadla 15. 3. 2012, da je triletni zastaralni rok potekel 16. 3. 2015, tožba pa je bila vložena 28. 6. 2016. Odločilo je, da je zastarala je tudi terjatev za plačilo obveznosti za leto 2013, ki je zapadla v plačilo 15. 3. 2013. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu v plačilo naložilo 30.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je do odpovedi pogodbe prišlo šele z vročitvijo dopisa o odpovedi z dne 21. 1. 2015. Odstop naj bi začel učinkovati po izteku devetdesetdnevnega roka, torej šele za leti 2016 in 2017. Tako je odločilo, da je zastarala le terjatev iz leta 2012 in ugodilo zahtevku za plačilo terjatev za obdobje med letoma 2013 in 2015. 4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 286/2018 z dne 11. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1) Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po 358/II. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki? 2) Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po 372/I. členu ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013? **Povzetek revizijskih navedb**

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. V zadevi ni sporno, da je bil v začetku leta 2012 med predsednikom uprave tožene stranke in predsednikom tožeče stranke na sestanku dosežen ustni dogovor o trajni odpovedi pogodbenega razmerja. Tožena stranka tako opozarja, da zato, ker zakon izrecno ne predvideva pisne oblike odpovedi, ta ne more biti pogoj za njeno veljavnost in to podkrepi s stališči pravne teorije in sodne prakse. Opozarja, da se je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča II DoR 371/2017, ki pa ne obravnava odpovedi, temveč odstop od pogodbe. Meni, da je sodišče druge stopnje, čeprav je zastaranje presojalo po pravilni določbi 372. člena ZOR, tudi napačno presodilo, da terjatev, ki je zapadla na dan 16. 3. 2013, še ni zastarala. Opozarja, da je v tem delu odločitev sodišča druge stopnje protispisna.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

**Odločitev o reviziji**

7. Revizija je utemeljena.

8. Bistvene dejanske okoliščine obravnavanega primera, na ugotovitev katerih je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: - med strankama sta bila dne 14. 4. 1999 sklenjena Dogovor in Pogodba o poslovnem sodelovanju pri vzdrževanju in upravljanju osmih peščenih teniških igrišč, ki sta jih skupaj zgradili na zemljišču v lasti tožene stranke; - dne 26. 2. 2002 sta stranki sklenili še Aneks k Pogodbi o poslovnem sodelovanju, po katerem je bila tožena stranka dolžna svoje letne obveznosti do tožeče stranke poravnati v obliki donacij, ki je enaka protivrednosti vsakoletne prodajne cene za 150 kompletov (20 nalepk/komplet) enotnih nalepk, vsako leto do 15. marca; - v začetku leta 2012 je bil dosežen ustni dogovor med predsednikom uprave tožene stranke in predsednikom tožeče stranke, da obveznost plačila denarnega zneska po Aneksu preneha, in da se poravna le še denarna obveznost za leto 2011; - tožena stranka je 21. 1. 2015 z dopisom seznanila tožečo stranko, da prekinja Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Aneks.

_Glede zastaranja_

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugovor zastaranja pravilno presojali po določbi prvega odstavka 372. člena ZOR, po kateri terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) zastarajo v treh letih od vsake posamezne dajatve. Vendar revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje napačno odločilo, da je zastarala le terjatev iz leta 2012, saj je do vložitve tožbe 28. 6. 2016 očitno zastaral tudi zahtevek, ki je zapadel v plačilo 15. 3. 2013. 10. Sodišče druge stopnje je torej zmotno presodilo, da zahtevek na plačilo 10.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2016 dalje ni zastaral. Vrhovno sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke glede zavrnitve tega dela zahtevka zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

_Glede odpovedi pogodbenega razmerja_

11. Do prenehanja trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas (za kar je šlo pri poslovnem sodelovanju v obravnavanem primeru), pride, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Takšno izjavo volje imenujemo odpoved, urejena pa je v 333. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki je nadomestil enako določbo 358. člena prej veljavnega ZOR. Možnost stranke, da doseže prenehanje razmerja, ima pravno naravo oblikovalne pravice; druga stranka razmerja lahko odpoved samo sprejme in ne more preprečiti njenih učinkov. Oblika za odpoved ni predpisana, kar pomeni, da je mogoče odpovedati trajno obligacijsko razmerje že z navadno izjavo.1

12. Zakon določa, da mora biti odpoved vročena drugi stranki. Glede odpovedi velja modificirana prejemna teorija, po kateri odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Izraza vročena pa ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju; odpoved je namreč lahko drugi stranki sporočena tudi ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Dejanska seznanitev nasprotne stranke z odpovedjo je torej bistvena za začetek učinkovanja odpovedi oziroma za začetek teka odpovednega roka.2

13. Stališče sodišča druge stopnje, da se je tožeča stranka z odpovedjo lahko seznanila šele z vročitvijo pisnega dopisa z dne 21. 1. 2015, je po povedanem napačno. Tožeča stranka bi se lahko seznanila z odpovedjo tudi tako, da bi ji bila ta ustno predočena na sestanku v začetku leta 2012. Tako je svojo odločitev obrazložilo sodišče prve stopnje. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o učinkovanju odpovedi pogodbenega razmerja pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo procesne kršitve. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji in odločitev o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 19.788,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.500,00 EUR od dne 16. 6. 2014 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 9.288,00 EUR od dne 16. 3. 2015 dalje do prenehanja obveznosti ter glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

**Odločitev o stroških postopka**

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tudi če je za pravni posel, iz katerega izvira trajno razmerje, predvidena posebna oblika, se za odpoved uporabi 53. člen OZ (68. člen ZOR), ki ne zahteva, da bi bila odpoved dana v isti obliki. 2 Juhart, M., v. Plavšak, N., et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 442.