Jedro

Hišniško stanovanje je solastnina etažnih lastnikov hiše (8. člen SZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožnik in stranski intervenient trpita vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe med tožnikom in toženo stranko za stanovanje št. 13 na v L. za kupnino 510.968,00 SIT. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe po ceni 521.892,00 SIT ter na ugotovitev solastnine tožnika na stanovanju št. 13 do ene petine, pa tudi podrejeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje št. 13 za ceno 652.365,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stranski intervenient na strani tožene stranke nima pooblastila za zastopanje, priglasitev stranske intervencije pa tudi ne predstavlja prave volje stanovalcev v hiši. Prezrta je bila bistvena okoliščina, da ima stanovanje št. 13 v L. status nadomestnega stanovanja in da je z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona prešlo na pravnega naslednika samoupravne skupnosti občine, torej na toženo stranko. Stanovanje št. 9, v katerem je poprej bival tožnik, temu ni bilo dodeljeno kot hišniško stanovanje. Dodeljeno je bilo le za opravljanje hišniških del. Pogodbe o zamenjavi stanovanj z dne 17.5.1993 ni potrdil stanodajalec zaradi česar je nična. S plačilom razlike vrednosti med obema stanovanjema je tožeča stranka reševala le svoje stanovanjsko vprašanje. Stanovanje št. 13 torej ni hišniško stanovanje in je na njem tožnik pridobil stanovanjsko pravico tudi zaradi poteka dvoletnega bivanja. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Vrednost spora namreč predstavlja vrednost stanovanja, ki je predmet odkupa.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, nanjo pa je odgovoril stranski intervenient in predlagal, naj jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno. Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (tretji odstavek 390.člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka sodišču očitala neopredelitev pravnega interesa Skupnosti stanovalcev kot stranskega intervenienta s pomisleki o njegovi procesni sposobnosti. Vendar pa je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi o tem (prvi odstavek 375.člena ZPP), navedlo prepričljive razloge s stališčem, da gre za solastnike spornega stanovanja, ki imajo interes na izidu pravde na strani tožene stranke, "pri čemer je tožeča stranka sama predlagala intervencijo prav tega stranskega intervenienta". V reviziji je načeto vprašanje veljavnosti pooblastila za zastopanje stranskega intervenienta. Pritožba pa v tej smeri ni postavila ustrezne trditvene podlage, zaradi česar je v tem obsegu (gre za očitek procesne kršitve, ki bi mogla vplivati na pravilnost sojenja - prvi odstavek 354.člena ZPP - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka) na revizijski stopnji ni mogoče upoštevati (druga točka prvega odstavka 385.člena ZPP). Kolikor pa revizija s trditvami, da so bile prezrte bistvene okoliščine, ki se nanašajo na status spornih stanovanj št. 9 in št. 13, očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.točki drugega odstavka 354.člena ZPP, ni utemeljena. Razlogi izpodbijane sodbe namreč temelje na vseh bistvenih dejanskih ugotovitvah statusu stanovanj, o njuni menjavi, o razlogih zanjo in o vprašanju, ki se nanaša na opredelitev tožnika kot hišnika. Revizijsko sodišče pa tudi ugotavlja, da nižji sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke drugega odstavka 354.člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386.člen ZPP).

Obe sodišči sta tudi uporabili materialno pravo. Stanovanje št. 9, v katerem je tožnik prvotno stanoval, je bilo hišniško stanovanje. Revizija nedosledno najprej to okolnost zanika, nato pa prizna. Dejansko stanje je v tej smeri narekovalo ugotovitev, da je tožniku to stanovanje bilo dodeljeno kot hišniško, pri čemer tožnik celo po lastni izjavi še danes opravlja te posle. Besedna igra, ki se je posluži revizija, da so eno hišniška opravila, drugo pa opravljanje sicer istega dela, vendar preko za to specializiranega podjetja, je pravno neupoštevna. Obvelja torej, da je že zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS št. 19/76 - četrti člen) določil, da sodijo v stavbah v etažni lastnini hišniška stanovanja med skupne dele stavbe s pravico trajne uporabe etažnih lastnikov in da je stanovanjski zakon (Uradni list RS 18/91 - četrti odstavek 8.člena) določil, da hišniško stanovanje postane solastnina vseh etažnih lastnikov. Ob ugotovitvi, da je po menjavi status hišniškega stanovanja pridobilo stanovanje št. 13, je zato pravilna ugotovitev, da tožena stranka nima pasivne legitimacije.

Pravni status spornega stanovanja št. 13 pa je osrednje vprašanje v tej pravdi, s tem pa tudi veljavnost ali neveljavnosti (ničnost) menjalne pogodbe z dne 6.3.1984. Tožnik namreč tudi po preselitvi v to stanovanje še vedno opravlja hišniška dela. Doplačal je le razliko zaradi velikosti zamenjanega stanovanja. V tem pogledu revizija utemeljuje napačno pravno izhodišče. Šteje namreč, da ima pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 6.3.1984 pravno naravo pogodbe o zamenjavi stanovanj po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih ( Uradni list SRS št. 35/82 - člen 23), po katerem je bilo (25.člen) za zamenjavo potrebno soglasje stanodajalcev. Vendar pa ugotovljena dejanska podlaga takega sklepanja ne dopušča. Pogodba z dne 6.3.1984 ni pogodba o zamenjavi stanovanj po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih, temveč civilnopravna pogodba o menjavi "lastnikov" (imetnikov pravice uporabe) stanovanj. Skupnost stanovalcev iz L. je stanovanje št. 9 zamenjala za stanovanje št. 13 z Zavodom za .... Pri tem je iz pogodbenih določil izrecno razvidno, da je status hišniškega stanovanja iz stanovanja št. 9 prešel na stanovanje št. 13 (za doplačilo, ki ga je izvršil hišnik - kar pa v okviru te pravde, v kateri se dokazuje pravica hišnika -tožnika do njegovega odkupa na podlagi določb stanovanjskega zakona, ni pravno odločilno). Tožnik ni bil stranka te pogodbe, temveč v okviru sprejete obveze le njen sopodpisnik. Zato ni jasno kateri "stanodajalec" naj bi takšno pogodbo odobril. Izpodbijana sodba zato to pogodbo utemeljeno šteje za veljavno in sicer ne le zaradi njene dejanske realizacije in uradne evidence, ki sporno stanovanje št. 13 ves čas šteje za hišniško. V opisanem obsegu pa pravno ni odločilno, da je bilo stanovanje št. 13, ki ga je do menjave zasedal drug stanovalec, namenjeno za imetnike stanovanjske pravice, ki so jim prejšnja stanovanja porušili. Podrejeno revizijsko trditev, da bi bilo mogoče tožnika šteti kot nezakonito vseljeno osebo s pravnim privilegijem pridobitve stanovanjske pravice, pridobljene po dveh letih, pa je kot konstrukcijo (tožnik se je vselil na zakoniti podlagi v hišniško stanovanje, na katerem ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice) pravilno zavrnilo že pritožbeno sodišče. Odločitev sodišča o stroških postopka se šteje za sklep (5.odstavek 129.člena ZPP). Zato je treba revizijo proti pravnomočni stroškovni odločitvi presojati v okviru določbe 440.člena ZPP. Vendar pa odločba o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Zahteva za vrnitev stroškov je akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno. Zato revizijsko sodišče revizije v tem delu ni upoštevalo.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154.člena, prvega odstavka 155.člena in prvega odstavka 166.člena ZPP. Tožeča stranka trpi stroške revizije, ker z njo ni uspela, stranski intervenient pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispeval k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77.27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (RS 1/91-I).