Jedro

Ugotovljena trajnejša nelikvidnost po presoji sodišča pomeni, da je izpolnjen pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov, kar posledično pomeni tudi, da pogoj za ugodno rešitev vloge na podlagi prvega odstavka 41. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem posotpku ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, je z izpodbijano odločbo odločila, da vlogi A.A. s.p., za odlog plačila davčnega dolga, ne ugodi.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je davčna zavezanka 7. 12. 2015 vložila vlogo za odlog plačila davčnega dolga, katere obravnava je temeljila na določbi 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Zavezanka se je v vlogi sklicevala na trajnejšo nelikvidnost, zato je davčni organ preveril obstoj trajnejše nelikvidnosti iz 41. člena Pravilnika. Upošteval je določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP); 11. člen ZFPPIPP (kratkoročna plačilna sposobnost) in prvi odstavek 31. člena tega zakona ter ugotovil, da zato ker zavezanka vlogi ni priložila izpisa prometa in stanja na odprtih transakcijskih računih pri bankah za obdobje 6 mesecev pred vložitvijo vloge, ni bilo mogoče oceniti njene sposobnosti v skladu z navedenima določbama.

4. Kljub navedenemu je preveril obstoj pogojev za začetek insolvenčnih postopkov po ZFPPIPP, ki so določeni v 14. členu zakona. Ugotovljeno je bilo, da iz bilance stanja za leto 2014 izhajajo obveznosti zavezanke v višini 57.842 EUR, iz priloženega seznama odprtih obveznosti do dobaviteljev ter uradnih evidenc države pa izhaja, da je zavezanka na dan 30. 11. 2015 s plačilom obveznosti v višini 44.290,20 EUR, zamujala več kot dva meseca, kar predstavlja 76,5 % zneska njenih obveznostih izkazanih v letnem poročilu v letu 2014. Tako je izkazana domneva iz 1. alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je zavezanka po določbah tega zakona trajneje nelikvidna in izpolnjuje pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov. Nadalje je bilo ugotovljeno, da javne evidence izkazujejo podatek, da zavezanka od 27. 10. 2015 nima odprtega nobenega transakcijskega računa v RS, pred zaprtjem pa je bil račun neprekinjeno blokiran 357 dni in je tako izkazana tudi domneva iz 2. alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je zavezanka po določilih tega zakona trajneje nelikvidna in izpolnjuje pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov. Izkazana je bila tudi domneva iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ker je iz uradne evidence davčnega organa razvidno, da ima zavezanka neporavnane davke in prispevke, ki se nanašajo na izplačilo plač delavcem od januarja 2015 dalje in torej zavezanka zamuja s plačilom teh davkov in prispevkov za več kot dva meseca.

5. Ker je zavezanka trajneje nelikvidna po določilih 1. alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, 2. alinee 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ter 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, davčni organ ni preverjal ostalih razlogov za insolventnost navedenih v 14. členu tega zakona. Zavezanka je tako glede na ugotovitve davčnega organa trajneje nelikvidna in izpolnjuje pogoje za začetek enega od insolvenčnih postopkov, zato trajnejša nelikvidnost po ZDavP-2 (opredeljena v 41. členu Pravilnika) ni podana.

6. Grožnja hujše gospodarske škode po 102. členu ZDavP-1 in 40. členu Pravilnika ni podana, davčni organ pa je kljub temu skušal preveriti drugi pogoj, in sicer ali bi odlog plačila davčnega dolga davčni zavezanki omogočil preprečitev hujše gospodarske škode. Ker davčna zavezanka v ta namen ni predložila nobenih dokazil, kljub temu, da je bila 6. 1. 2016 k temu pozvana, tega pogoja davčni organ ni mogel preveriti, zato tudi drugi pogoj iz 41. člena Pravilnika ni izkazan.

7. Ker zavezanka ne izpolnjuje pogojev za odlog plačila davčnega dolga na podlagi 102. čelna ZDavP-2 in 40. člena Pravilnika, davčni organ njeni vlogi ni mogel ugoditi.

8. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil. 9. Tožnica odločitvi oporeka in v tožbi navaja, da je stanje, ki ga izkazuje izpodbijana odločba, krivda davčnega organa in banke. B. Navaja, da ima še vedno prilive in zaposlene delavce, ki jim nakazuje plačo. Če bi lahko obročno poravnala dolg, bi njeno podjetje ponovno začelo delati pozitivno. Iz tega razloga naproša za vsaj šestmesečno normalno poslovanje. V tem času bo plačevala dogovorjeni del dolga in vse tekoče obveznosti. V kolikor njeni vlogi ne bo ugodeno, zahteva denarno odškodnino v višini 100.00 EUR, saj ji po določbi 41. člena Pravilnika grozi hujša gospodarska škoda. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za izpodbijano odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

13. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožničino prošnjo za odlog plačila davčnega dolga zavrnil. 14. Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let, dovoli plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik v členih 40 do 43. 15. Po 40. členu Pravilnika sta kriterija za odlog dva in sicer da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda in da bi odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

16. Prvi pogoj iz 40. člena Pravilnika, grožnja gospodarske škode, je prvostopenjski organ oprl na določbo 43. člena Pravilnika, ki gospodarsko škodo opredeljuje. V prvem odstavku 43. člen Pravilnika določa, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda, če je davčni zavezanec trajneje nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati ter v drugem odstavku, določa, da mora dejstvo, da bo odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode, zavezanec izkazati s pojasnili, poslovnimi strategijami in plani, sprejetimi poslovnimi odločitvami, predvidenimi finančnimi tokovi, pričakovanimi prilivi, pogodbami s poslovnimi partnerji, kreditnimi pogodbami ter z drugimi dokazili, katerih izvedba in finančni učinki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih.

17. Prvostopenjski organ je natančno proučil vlogo tožnice, pregledal je priložena dokazila ter pridobil podatke o premoženjskem stanju tožnice tudi po uradni dolžnosti. Ugotovil je, da trajnejša nelikvidnost opredeljena v 41. členu pravilnika (?šteje se, da je davčni zavezanec trajneje nelikviden, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti, vendar še ne izpolnjuje pogojev za začetek enega od insolvenčnih postopkov?) ni podana, ker tožnica podatkov s katerimi bi izkazovala plačilni promet v obdobju 6 mesecev pred vložitvijo vloge ni predložila.

18. Ne glede na zgornjo ugotovitev, pa je prvostopenjski organ ugotavljal tudi, ali so morebiti pri tožnici izpolnjeni pogoji za začetek insolvenčnih postopkov po ZFPPIPP. Sodišče ob izhodiščnih podatkih, ki jih potrjujejo listine priloženega upravnega spisa in ki jim tožnica v tožbi ne ugovarja, da je imela tožnica na dan 31. 11. 2015 delež 76,5 % obveznosti, s katerimi je zamujala z izpolnitvijo več kot 2 meseca, da od 27. 10. 2015 nima odprtega nobenega transakcijskega računa v Republiki Sloveniji, pred zaprtjem pa je bil njen transakcijski račun blokiran neprekinjeno 357 dni, ugotavlja, da je zavezanka po določbi 2. alinee 1. točke drugega odstavka ZFPPIPP trajneje nelikvidna, to pa pomeni, da izpolnjuje pogoj za začetek enega izmed insolvenčnih postopkov. Prav tako je bila v postopku izkazana domneva trajnejše nelikvidnosti iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ker ima tožnica neporavnane davke in prispevke, ki se nanašajo na izplačilo plač delavcem od meseca januarja 2015 dalje.

19. Ugotovljena trajnejša nelikvidnost tudi po presoji sodišča pomeni, da je izpolnjen pogoj za začetek enega od insolvenčnih postopkov, kar posledično pomeni tudi, da pogoj za ugodno rešitev vloge na podlagi prvega odstavka 41. člena Pravilnika ni izpolnjen.

20. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil tudi, da ni izkazan niti drugi pogoj iz 40. člena Pravilnika, ki kot kriterij za odlog plačila določa tudi, da bi plačilo davka oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Ta pogoj bi namreč morala izkazati tožnica, ki pa dokazil, kljub pozivu organa, ni predložila.

21. V izčrpni obrazložitvi je prvostopenjski organ, tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da tožnica ne izkazuje pogojev za odlog plačila davka na podlagi 102. člena ZDavP-2, zato je sodišče njegovo odločitev v izpodbijani odločbi presodilo kot pravilno in na zakonu utemeljeno.

22. Ker tožnica v tožbi ne uveljavlja ugovor, ki bi vplival na drugačno odločitev, niti niso podani pogoji za odločanje o njenem zahtevku za denarno odškodnino v primeru neugodne odločitve o tožbi, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.