Jedro

Da bi se tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala izhajajoč iz načela krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom dokazati, da nastali kratki stik ni posledica njenih neustreznih ravnanj oziroma opustitev.

Izrek

Revizija se zavrne. Pravdni stranki in stranski intervenient sami nosijo stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je "tožbeni zahtevek po temelju utemeljen". Ugotovilo je, da je tožena stranka kot vzdrževalec električne napeljave krivdno odgovorna za tožnicama nastalo škodo, do katere je 30.8.1998 prišlo zaradi kratkega stika v strešnem stojalu za električne vodnike na strehi tožnicama po enakih delih solastne hiše, kar je spričo pregrevanja privedlo do požara in v katerem je hiša tožnic pogorela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožena stranka in stranski intervenient vložila po njunem skupnem pooblaščencu revizijo, v kateri se sklicujeta na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Spričo nepreglednosti in ne ravno vselej popolne razumljivosti posamičnih delov revizijskih navedb jih revizijsko sodišče v nejasnih delih povzema dobesedno, saj jim ne more samo pripisovati pomena, ki ga morda nimajo in ko tega ni mogoče z gotovostjo razbrati. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka vidi vlagatelj revizije " v kršitvi 14. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku" in jo utemeljuje z očitkom, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti v celoti oziroma je sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi kot to izhaja iz spisovnega gradiva. "Bistveno nasprotje vlagatelj revizije vidi izmed navedenimi dokazi in pa zaključkom sodišča v tem, da je nesporna odločitev sodišča v nasprotju z izvedeniškim mnenjem V. K.". V nadaljevanju revizijskih navedb se revidenta sklicujeta na mnenje tega izvedenca o možnih vzrokih za nastanek požara, ki jih je izvedenec tudi rangiral po stopnjah verjetnosti in pri tem pripisal pomembno vlogo predvsem gospodinjskim aparatom. Vendar sodišče ni sledilo njegovemu mnenju, temveč izpovedbam zaslišanih prič (predvsem elektroenergetskega inšpektorja in kriminalističnega tehnika), ki jih je povzelo le v delih, skladnih z mnenjem izvedenca in kar velja tudi obratno za izvedensko mnenje, povzeto le v delih, skladnih z izpovedbami zaslišanih prič, medtem ko preostali del izvedenskega mnenja sodišče zavrača v celoti. Sodišče "pomembno prezira" in napačno razlaga dejstvo, da je bila v hiši izvedena laična instalacija in da doze niso bile plastične, temveč kovinske. Zato ni logično sklepanje sodišča druge stopnje, da doze v steni niso bile staljene in da bi zagotovo bile, če bi bil vzrok požara v dozah ali v vtičnici hladilnika. Sodišče je precenilo verodostojnost kot priče zaslišanega elektoenergetskega inšpektorja, saj je izpovedoval o stvareh, ki so v nasprotju z zaključki in s strokovnim mnenjem izvedenca, dopolnjenega ob zaslišanju na glavni obravnavi tudi s pojasnili in odgovori na dodatna vprašanja, ki so se pokazala kot sporna med postopkom. "Sodišče to povzema zgolj pavšalno in samo delno, medtem ko kljub neopravljenim ustreznim ogledom s strani inšpektorja, o nezavarovanju dokazov ter nepregledu glavnega ključnega krivca po mnenju sodbe, to je trafo postaje nima nobenega dokaza o tem, temveč samo zaključuje svoje izpovedbe z domnevami in mišljenjem. Glede na zavrnitev in negiranje njegovih trditev s strani izvedenca, pa je seveda takšna domneva za sodno presojo in za utemeljitev premajhnega pomena. To se nanaša seveda tudi na dejstvo domače predelave varovalk, ki že po splošno znanem dejstvu povzroča največje število požarov, saj se pri domačem popravilu varovalk v varovalko vstavijo žice, ki so bistveno debelejše od predpisanih žic" - kar ima za posledico večjo in dolgotrajnejšo prepustnost električnega toka in onemogoča njegovo še pravočasno prekinitev, s tem pa tudi možnost preprečitve požara. Ta moment je sodišče prav tako v celoti zanemarilo, čeprav to dejstvo "nasprotuje izreku in s tem argumentira očitano bistveno kršitev". V nadaljevanju revidenta nato dobesedno še navajata: "Sodišče predvsem prezira tudi dejstvo in verodostojnost, ki jo daje inšpektorju, ko le-ta zatrjuje, da so bile grobe napake v inštalaciji od varovalk do podaljšanja inštalacije in da ni bila izvedena v skladu s pravilniki. To dejstvo sodišče ne upošteva in zmotno ugotavlja zaključke izvedenega dokaznega postopka z odločitvijo in izrekom sodbe. Izvedenec je seveda svoje zaključke tudi temeljito obrazložil in opredelil, da je do njih prišel na podlagi materialnih stvari, ki so bile najdene na licu mesta, torej od centra požara - glede na pregorenost podaljška. Zlasti na podlagi materialnih dokazov, ki jih je izvedenec ocenil in na podlagi tega je tudi prišel do zaključka, medtem ko ve rodostojnost izjave inšpektorja sodišče povzema zgolj na domnevi in predpostavkah. Nesporno pa je, da so zaslišane priče zatrjevale, da električni uporabniki niso bili priključeni. Tega seveda ni bilo dokazano, posebej ne iz zmotne ugotovitve sodišča, da doze v steni niso bile stopljene. Kot že omenjeno, le to ni bilo možno, saj so doze bile kovinske, ki pa se ne stopijo ob takšni napetosti, ki je običajna v stanovanjski hiši. Pri natančnem branju inšpektorja je nesporno ugotoviti, ko je prišel na kraj objekta se je že odločil in ugotovil vzrok nastanka požara. To bi naj bil električni steber, kjer je priključena elektrika objekt. To je tudi povedal na podlagi njegovih, ne da bi se posebej ukvarjal z materialnimi dokazi in z neposrednimi ugotovitvami ob ogledu, temveč je samo po ogledu na daleč prišel do zaključka, ki ga je kasneje tudi ves čas zagovarjal, čeprav določene materialne stvari najdene na kraju, povsem ovržejo njegove trditve. Sodišče je seveda tako tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju odgovornosti za nastanek požara in to predvsem iz razloga, ker sodišče opredeljuje krivdno odgovornost za nastanek požara, ne da bi za to imelo tehtne razloge v izvedenih dokazih. Tožena stranka oziroma vlagatelj revizije pripominja, da krivde ni bilo v nobenem primeru dokazane in tudi na podlagi tega ni moč šteti za odgovornost toženo stranko pri nastanku požara, saj pomembna dejstva niso bila v zadosti in v celoti pravilno utemeljena. Na podlagi tega je podan utemeljen dvom v resničnost dejstev, na katere se upira odločba druge stopnje oziroma o resničnosti odločilnih okoliščin, ki so v izpodbijani sodbi ugotovljene in na podlagi katerih temelji odločitev glede uporabe materialnega prava". Revidenta predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečišeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Odraz takšne zahteve po kvalificiranem izpodbijanju pravnomočne sodbe iz formalnopravnih razlogov je tudi omejitev postulacijske sposobnosti strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, predvidena z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP in po kateri lahko stranke v tem postopku opravljajo pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Razlog za to je namreč v utemeljenosti pričakovanja, da bo na ta način strankam v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi predvideno procesnopravno varstvo zagotovljeno kljub odsotnosti fomalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti - in to s strokovno kvalificiranim zastopanjem.

Po obrazloženem se je revizijsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka le v mejah razlogov, navedenih s tem v zvezi v reviziji. Revidenta ga utemeljujeta s trditvijo o "kršitvi 14. točke 338. člena ZPP". Če sta imela pri tem v mislih 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (določba 338. člena ZPP namreč ne vsebuje 14. točke), jima je treba najprej odgovoriti, da ta določba ne vsebuje procesnega pravila, ki bi ga bilo mogoče kršiti, temveč je v njej vsebovan opis kršitve. Vendar kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne bi bila podana niti v primeru resničnega obstoja takšnega nasprotja, kot ga zatrjujeta revidenta. Ta kršitev je namreč podana (med drugim) v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (ne pa tudi v primeru, ko je "sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot to izhaja iz spisovnega gradiva" ali ko je "odločitev sodišča v nasprotju z izvedeniškim mnenjem" - kot utemeljujeta očitano procesno kršitev revidenta). Sicer pa je treba revidentoma odgovoriti, da tudi nasprotja, ki ga zatrjujeta, preprosto ni. Sodišči prve in druge stopnje namreč nista razrešili strokovnega (in dejanskega) vprašanja vzroka za nastanek požara mimo ali celo v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki naj bi ga sodišči potrditvah revidentov ovrgli na podlagi izpovedb zaslišanih prič - torej na podlagi za razreševanje strokovnega vprašanja neustreznih dokazov. Izvedenec je s svojim mnenjem dopustil tri možne vzroke za nastanek požara, ki jih je res tudi rangiral po stopnjah verjetnosti. Vendar sta revidenta očitno prezrla, da sta sodišči dva izmed treh možnih vzrokov eliminirali na podlagi ugotovitev o neobstoju predpostavk (izključno dejanske narave), z obstojem katerih je ti dve možnosti izvedenec pogojeval. Če sta to storili na podlagi izvedbe in ocene tudi drugih dokazov ter na ta način sprejeli eno izmed možnih variant za nastanek požara iz izvedenskega mnenja, ni mogoče postopanju sodišč v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja očitati nobenih procesnopravnih nekorektnosti. Ostalih revizijskih očitkov, ki jih revidenta morda še ponujata v oporo revizijskemu razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi ob za njiju najbolj prizanesljivi razlagi ni mogoče opredeliti drugače, kot izpodbijanje dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje ter s tem kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti. Sicer pa to očitno revidenta tudi sam uvidita spričo njunih sklepnih trditev, da je podan utemeljen dvom v resničnost dejstev, na katere se opira sodba sodišča druge stopnje oziroma o reničnosti odločilnih okoliščin, ki so v izpodbijani sodbi ugotovljene in na katerih temelji odločitev glede uporabe materialnega prava. Zato te revizijske trditve, ki spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti odločilnega pomena, ne terjajo odgovora (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta odškodninsko odgovornost tožene stranke pravilno presojali po pravilih o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena in 158. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz njunih dejanskih ugotovitev, ki jih glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati in na katere sta zato stranki in revizijsko sodišče vezani, izhaja, da je bil neposreden vzrok požara kratki stik električnih vodnikov v strešnem nosilcu, zaradi katerega je prišlo do njegovega pregrevanja in posledično do vnetja strešne lesene konstrukcije hiše, na katero je bil nosilec pritrjen. Da bi se tožena stranka razbremenila odškodninske odgovornosti, bi morala izhajajoč iz načela krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR) dokazati, da nastali kratki stik ni posledica njenih neustreznih ravnanj oziroma opustitev. Po določbah Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije (Ur. l. SRS, št. 27/85; v nadaljevanju: splošni pogoji), na katere sta se sklicevali obe pravdni stranki, skrbi za vzdrževanje zunanjega priključka v tehnično brezhibnem stanju dobavitelj oziroma uporabnik, kar je odvisno od tega, čigav je priključek (23. člen). Strešni in zidni nosilci ter konzole, ki služijo tudi dobaviteljevemu omrežju, pa so po določbi četrtega odstavka 15. člena splošnih pogojev sestavni del dobaviteljevega omrežja, za vzdrževanje katerega v brezhibnem stanju je torej glede na določbo 23. člena splošnih pogojev dolžna skrbeti tožena stranka. Slednja namreč ni v tem postopku nikoli niti zatrjevala, da strešni nosilec na hiši tožnic ne bi služil tudi dobaviteljevemu omrežju (tretji odstavek 16. člena splošnih pogojev), čeprav je na njej breme dokazovanja, da ni kriva za nastalo škodo. Iz nadaljnjih in neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje nasprotno celo izrecno izhaja, da je vzrok požara napaka na elektroenergetskem priključku, ki je v upravljanju tožene stranke ter da je nato tudi posledico, da do delovanja pretokovne zaščite nizkonapetostnega omrežja ni prišlo, pripisati vrednosti varovalk (nizkonapetostnega razdelilca v transformatorski postaji), dolžini nizkonapetostnega omrežja ter preseku prostozračnih vodnikov. Zaradi tega je tok kratkega stika trajal daljši čas od dopustnega, kar je povzročilo dvig temperature v strešnem stojalu, staljenje ATG vodnikov in posledično požar na ostrešju hiše. Ugotovljene nepravilnosti in opustitve pa so v sferi dolžnostnega ravnanja in skrbnosti izključno tožene stranke in je zato sklep sodišč prve in druge stopnje o obstoju njene odgovornosti za tožnicama nastalo škodo materialno pravno pravilen.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov revidentov, ki z revizijo nista uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnic v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine revizije in odgovora ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).