Jedro

Strah in duševne bolečine imajo sicer nekatere skupne značilnosti. Kot oblika škode pa se razlikujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 14.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 dalje v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 385,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi narave svojega dela pri toženi stranki skupno izpostavljen približno 23 let azbestnemu prahu, da je zbolel za poklicno bolezen povezano z azbestom in sicer za plevralnimi plakami (brazgotinami na rebrni mreni). Tožniku je za telesne bolečine in nevšečnosti priznalo 2.500,00 EUR odškodnine, za strah 8.300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.200,00 EUR, skupno 14.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka, ki meni, da tožniku ne pripada odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ali pa bi bilo treba odškodnino iz naslova strahu ustrezno znižati. Tožnik je imel depresijo še preden je zvedel za azbestno bolezen, pa tudi sicer si zaradi depresije, kot navaja izvedenec, tožnik sam postavlja omejitve, to pa bi kvečjemu pomenilo večjo odškodnino za strah. Obe odškodnini za strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa tožniku, glede na podano izvedensko mnenje, po mnenju tožene stranke ne pripadata. V izpodbijanem delu zato predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je tožnik že preden so ugotovili pri njem plevralne plake, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, trpel za tesnobo in anksioznimi občutji oziroma za depresijo, ni sporno, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi jasno ugotavlja, da je bolezen (plake) tožnikovo psihično stanje v smislu depresije samo poslabšala. Iz izvedeniškega mnenja dr. J.F. pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je sedanje tožnikovo psihično stanje v vzročni zvezi tudi s poklicno boleznijo (plakami plevre). Pri odmeri višine odškodnine za to škodo je upoštevalo, da je poklicna bolezen samo eden izmed dejavnikov sedanjega tožnikovega psihičnega stanja in mu je iz tega naslova tudi priznalo prav zaradi tega razloga samo 3.200,00 EUR odškodnine, višji zahtevek pa zavrnilo.

Zmotne so pritožbene navedbe, da bi moralo tožniku sodišče prve stopnje priznati samo odškodnino za strah. Strah in duševne bolečine imajo sicer nekatere skupne značilnosti. Z medicinskega vidika spadata oba v kategorijo motenj čustvovanja in pomenita astenične ali depresivne doživljaje. Kot oblika škode pa se razlikujeta (dr. Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, str. 39). V tožnikovem primeru je ugotovljeno, da je strah stalno prisoten zaradi plak, ki so bile ugotovljene, kot tudi zaradi možnega napredka te bolezni, ki je še poudarjen zaradi socialnih okoliščin prostora v katerem tožnik živi in kjer so pogoste tudi hujše azbestne bolezni s tragičnimi posledicami. Tožniku je zato sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo odškodnino za strah in tudi glede na vse ugotovljene okoliščine tožnikovega primera ter na drugi strani objektivno pogojenost višine odškodnine, ki terja presojo tožnikove škode v primerjavi z drugimi oškodovanci, je odškodnina iz tega naslova priznana v primerni višini.

Tožnik trpi obe obliki škode. Ugotovljeno je bilo, da pri tožniku že pogovor o poklicni bolezni, za katero je zbolel, sproži dramatičen odziv zaradi njegovih strukturnih posebnosti. Stanje depresije se mu je poslabšalo in to delno prav zaradi poklicne bolezni za katero je zbolel. Postal je pasiven v smeri telesne aktivnost, razdražljiv in jezen in vse to vpliva na kvaliteto njegovega življenja. V tem delu je torej izkazana tudi druga škoda, ki jo trpi tožnik in zaradi katere je njegova splošna življenjska aktivnost prizadeta. Kolikor gre ta prizadetost na račun bolezni, za katero odgovarja tožena stranka, je zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da se prizna za vsako od oblik škode (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) posebna odškodnina, čeprav se obe škodi prepletata, če sta dejansko obe izkazani (odločba II Ips 70/2001). Zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode sta torej glede na ugotovljene okoliščine tega primera povsem ustrezna, vsekakor pa nista previsoka. Sodišče prve stopnje je določbe členov 200 in 203 Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR) pravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 358 Zakona o pravdnem postopku – ZPP).