Jedro

Odgovor na vprašanje, katera dejstva so pravotvorna, je odvisen od pravne norme; v konkretnem primeru je to 446. člen ZOR, ki ureja pogodbo o prevzemu dolga. Prevzem dolga je pogodba med novim dolžnikom in prvotnim dolžnikom s privolitvijo upnika ali pa pogodba med novim dolžnikom in upnikom. V obeh primerih je njen bistveni element soglasje upnika za spremembo dolžnika. Tožena stranka ni predlagala, naj se V. Č. zasliši o tem, ampak se je dejanska podlaga, ki jo je ponudila, nanašala na nerelevantna dejstva oziroma na dejstva, ki med pravdnima strankama sploh niso bila sporna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2002/07879 z dne 12. 3. 2003 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo 11.372,50 EUR v tolarski protivrednosti, preračunani na dan 30. 5. 2002 po prodajnem tečaju NLB d. d. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2002 do plačila, 790,26 EUR v tolarski protivrednosti, preračunani na dan 19. 7. 2002 po prodajnem tečaju NLB d. d. z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2002 do plačila in stroškov izvršilnega postopka. Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo 790,26 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških. Kot nosilni razlog je navedlo, da tožnica kljub sklenjenemu dogovoru z dne 22. 6. 2000 ni izgubila pravic proti toženki, saj le ta ni dokazala, da bi prišlo do prevzema dolga oziroma privolitve tožnice v spremembo dolžnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma načelom materialne resnice in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je več kot utemeljeno uveljavljala ugovor aktivne legitimacije. Bivši toženkin zet V. Č., ki ni imel premoženjskih pogojev za sklenitev leasing pogodbe, je lahko prišel do osebnega avtomobila le tako, da mu je toženka „posodila svoje ime“. Tožnica je ves čas dobro vedela, za kaj pri vsej stvari gre oziroma da je bil avto namenjen V. Č., saj je vse pomembne listine v spornem pravnem razmerju podpisal ali vsaj sopodpisal Č.. Le z zaslišanjem te priče bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil ugovor pasivne legitimacije utemeljen, kaj pomenijo pričini podpisi na pogodbi in na spremljajočih listinah, in zlasti, ali je toženka utemeljeno uveljavljala institut prevzema dolga v smislu 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma, ali je tožnica kot upnik v prevzem dolga privolila. Žal obe sodišči v obrazložitvah sodb do (so)podpisov V. Č. na vseh pomembnih dokaznih listinah nista zavzeli prav nobenega stališča, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sta kršili tudi toženkino pravico iz 22. člena Ustave RS. Res je, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora izvesti tisti dokaz, ki je materialnopravno relevanten. Zaslišanje edine priče V. Č. bi bilo v obravnavani pravdi še kako potrebno. V primeru zavrnitve relevantnega dokaznega predloga stranke se lahko izkaže, da ne gre za uporabo procesnih pooblastil, ki jih ima sodišče, temveč za odločitev procesnega vodstva, ki se opira na zmotno materialnopravno presojo. V konkretnem primeru je kršitev določb 7. člena ZPP vplivala oziroma bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodb sodišč prve in druge stopnje (prvi odstavek 339. člena ZPP).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistveni revizijski očitek tožene stranke je, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče V. Č., zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativna kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi s 7. členom ZPP, kršena pa naj bi bila tudi pravica do enakega varstva toženke iz 22. člena Ustave RS.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zgrešeno je stališče, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov v zvezi z dejstvom, da je V. Č. (so)podpisal vse v tem spornem pravnem razmerju pomembne dokazne listine, zaradi česar se ju ne da preizkusiti. Očitana bistvena kršitev ima izrazito funkcionalen značaj; obstoji le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata. Obe sodišči sta se opredelili do bistvenega vprašanja v tem sporu, to je, ali je prišlo do prevzema dolga oziroma privolitve tožnice v spremembo dolžnika.

8. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče V. Č., ni kršilo pravice toženke iz 22. člena Ustave RS niti ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi s 7. členom ZPP. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS, ta pa je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Za sodišče iz te pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede; če pa sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, (nadaljnjih) dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, da je bilo o obstoju odločilnih dejstev mogoče sklepati že iz izvedenih dokazov in da zato ni sledilo dokaznim predlogom stranke.

9. Kadar stranka predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora med drugim natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi (236. člen ZPP). Njen predlog mora biti torej substanciran; o dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče priče v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) ne sme zasliševati. V obravnavani zadevi je za presojo utemeljenosti revizijskih očitkov kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka bistvena prav dejanska podlaga, ki jo je toženka ponudila v zvezi s predlaganim dokazom za zaslišanje priče. Na poziv sodišča na naroku 8. 3. 2005 je navedla, da bi V. Č. lahko izpovedal o tem, da je bil posestnik avtomobila; da se toženka avta ni nikoli dotaknila; da je poskrbel za registracijo avtomobila; da mu je bil avto odpeljan in da je bil poslovno povezan s tožečo stranko, ki mu dolguje 1,000.000 SIT (druga stran zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 8. 3. 2005, listovna številka 29). Sodišče prve stopnje je v sodbi (drugi odstavek na tretji strani sodbe) izčrpno pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče V. Č.. Iz tega dela sodbe in nadaljnje obrazložitve jasno izhaja, da je tako ravnalo, ker je štelo, da okoliščine, v zvezi s katerimi je bila predlagana priča, niso pravno relevatne.

10. Če je tako in je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj dokaznemu predlogu ni sledilo, zatrjevane procesne kršitve niso podane. K povedanemu je dodati le še, da je dejanska trditev, da bi bilo le z zaslišanjem V. Č. mogoče ugotoviti, ali je tožnica kot upnik privolila v prevzem dolga, novota, ki jo je toženka prvič izpostavila šele v reviziji.

11. Preostane le še preizkus, ki ga je revizijsko sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ali je bila odločitev sodišča prve stopnje o nerelevantnosti dejstev, o katerih naj bi izpovedala predlagana priča, pravilna s stališča materialnega prava. Vprašanje, katera dejstva so pravotvorna, je odvisno od pravne norme, v konkretnem primeru je to 446. člen ZOR, ki ureja pogodbo o prevzemu dolga. Prevzem dolga je pogodba med novim dolžnikom in prvotnim dolžnikom s privolitvijo upnika ali pa pogodba med novim dolžnikom in upnikom. V obeh primerih je njen bistveni element soglasje upnika za spremembo dolžnika. Tožena stranka ni predlagala, naj se V. Č. zasliši o tem, ampak se je dejanska podlaga, ki jo je ponudila, nanašala na nerelevantna dejstva oziroma na dejstva, ki med pravdnima strankama sploh niso bila sporna (primerjaj navedbo tožene stranke na drugi strani zapisnika in ugotovitev nespornih dejstev na tretji strani zapisnika naroka za glavno obravnavo 8. 3. 2005). Skleniti je torej mogoče, da je bilo tudi materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno.

12. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve so, da sta stranki 24. 11. 1998 sklenili pogodbo o leasingu in da je 22. 6. 2000 med bivšim zetom toženke V. Č. in toženko prišlo do dogovora, s katerim sta se sporazumela, da bo avto, ki je predmet leasinga, uporabljal Č., ki bo poravnaval tudi vse obroke po leasing pogodbi. Tožnica je dogovor sopodpisala, vendar v spremembo dolžnika ni privolila. Pravilen je materialnopravni sklep, da dogovor z dne 22. 6. 2000 nima kvalitete pogodbe o prevzemu dolga (446. člena ZOR), saj predstavlja le pogodbo o prevzemu izpolnitve med dolžnikom in tretjim (453. člen ZOR). V primeru takšnega dogovora, s katerim tretji prevzame obveznost, da upnik dolžnika ne bo terjal, dolžnik ni prost svojih obveznosti proti upniku.

13. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).