Jedro

Izvršitev obveznosti tožeče stranke po izpodbijani odločbi ne pomeni odvzema lesa, ki naj bi ga tožeča stranka potrebovala za kurjavo, oziroma motornih vozil, temveč le obveznost tožeče stranke, odstraniti te predmete z javnih površin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti ves nezakonito odložen in odmetan gradbeni in drug material, odpadke in predmete s parc. št. 561/2, 562/0 in 556/1, vse k.o. ... ter z navedenih parcel odstraniti tudi vsa zapuščena in dotrajana vozila. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je bilo na ogledu ugotovljeno, da je na navedenih javnih parcelah v okolici objekta ... ulica nezakonito naloženega veliko gradbenega in drugega materiala ter odpadkov in to na mestih, ki za to niso določena, poleg tega pa se na teh lokacijah nahajajo tudi zapuščena vozila. Gre za kršitev po 9. točki 11. člena Odloka o javnem redu in miru v Občini Jesenice (Uradni list RS, št. 9/91) in po 30. členu Odloka o ureditvi cestnega prometa v naseljih na območju Občine Jesenice (Uradni list RS, št. 78/02). Tožeča stranka je bila na ogledu prisotna in je izjavila, da so navedeni predmeti njena last. Naložena ji je bila sanacija stanja do 15. 10. 2009, česar pa ni upoštevala. Zato je prvostopenjski upravni organ na podlagi pooblastila iz 1. točke 1. odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZIN) odredil ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti ter za to določil tudi rok.

Župan Občine Jesenice je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 354-116/2010 z dne 16. 12. 2009 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi kot dodatno pravno podlago za odločitev navaja določbe Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 in 70/08, dalje ZVO-1), posebno 1. in 5. odstavka 157.a člena, ki pooblaščata občinsko inšpekcijo za ukrepe v zvezi z nezakonito odloženimi komunalnimi odpadki. Poleg tega navaja še določbe Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Jesenice (Uradni list RS, št. 75/02 in nadaljnji), po katerih je prepovedana opustitev uporabe storitev javne službe in kopičenje komunalnih odpadkov (med drugim) na zemljiščih, ki niso namenjena za odstranjevanje komunalnih odpadkov ter zavezujejo tistega, ki odloži odpadke izven odlagališča, k temu, da jih na svoje stroške odstrani. Nadalje drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da tožeča stranka vse do izdaje drugostopenjske odločbe še ni izpolnila svojih obveznosti iz izpodbijane odločbe. V zvezi z zapuščenima motornima voziloma meni, da ne more slediti trditvam tožeče stranke, da namerava eno od teh vozil registrirati, saj je imela za to več kot dovolj časa, pa tega ni storila. Podrobno povzema navedbe tožeče stranke o njenih življenjskih razmerah in kot neutemeljene zavrača njene navedbe, da mora drugo od omenjenih vozil uporabljati kot bivalnik, ker njeno stanovanje ni primerno za bivanje; ugotavlja namreč, da ima tožeča stranka v neprofitnem najemu stanovanje, ki ga je okrajno sodišče na Jesenicah s sklepom opr. št. In 13/97 z dne 26. 11. 2001 ocenilo kot primerno. Glede navedb tožeče stranke, da naj bi les, ki je predmet izpodbijane odločbe, nujno potrebovala za kurjavo, tožena stranka ugotavlja, da ima tožena stranka po najemni pogodbi v najemu tudi drvarnico v izmeri 4,9 m2, ki ji mora, enako kot drugim najemnikom na istem naslovu, v celoti zadoščati za skladiščenje drv.

Tožeča stranka se s to odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo z določitvijo tridesetdnevnega roka za odstranitev materiala in vozil kršeno načelo sorazmernosti, po katerem mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec odpravi nepravilnosti. Tožeča stranka je večji del materiala in vozil že odstranila, preostanek lesa pa zaradi slabih stanovanjskih razmeri rabi za kurjavo. Na voljo ji je sicer drvarnica površine približno 4m2, ki pa je v slabem stanju, tako da ni primerna za skladiščenje drv. Les je zložen v skladovnice, ki so pokrite in ne kazijo okolice ter ne predstavljajo grožnje za onesnaženje okolja. Eno od motornih vozil je tožeča stranka popravila in ga namerava registrirati, vendar ji to zaradi slabega materialnega položaja še ni uspelo. Vozilo je v voznem stanju in ne kazi okolice ali ogroža okolja, zato ga ni mogoče šteti za zapuščeno vozilo. Poleg tega dvorišče, kjer je to vozilo parkirano, ne predstavlja javne površine v smislu odlokov, ki jih navaja tožena stranka. Na istem dvorišču je parkirano tudi tovorno vozilo, ki je preurejeno v avtodom, saj ima tožeča stranka v njem omaro in kavč. V uporabo tega avtodoma je tožeča stranka prisiljena zaradi slabih bivalnih razmer v stanovanju, ki ga ima v najemu. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ali pa spremeni tako, da rok za odpravo nepravilnosti podaljša do 30. 4. 2010. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, v odgovoru na tožbo pa je vsebinsko ponovila dejanske navedbe iz prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da se je tožena stranka v obrazložitvi prvostopenjske in še posebej drugostopenjske upravne odločbe podrobno opredelila do vseh okoliščin, ki so vplivale na določitev roka za izpolnitev inšpekcijske odločbe. V okviru teh okoliščin je natančno ugotovila življenjske okoliščine tožeče stranke in se jasno opredelila do vpliva izvršitve inšpekcijske odločbe v postavljenem roku na vsako od teh okoliščin. Svojo odločitev je tožeča stranka tudi sicer ustrezno obrazložila in jo oprla tako na dejstva, ugotovljena v postopku, kot tudi na ustrezno pravno podlago, zato sodišče njeno obrazložitev v celoti sprejema ter ne navaja ponovno razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1).

Tožeča stranka po drugi strani v tožbi le ponavlja navedbe o svojih življenjskih razmerah in pavšalno trditev, da je rok, ki je z izpodbijano odločbo postavljen za izvršitev njene obveznosti, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ne da bi določno navedla v čem in zakaj. Poleg razlogov, ki jih je glede neutemeljenosti trditev tožeče stranke navedla že tožena stranka, sodišče tudi na tem mestu – kot že v sklepu, s katerim je bila v tej zadevi zavrnjena zahteva tožeče stranke za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe – dodaja, da izvršitev obveznosti tožeče stranke po izpodbijani odločbi ne pomeni odvzema lesa, ki naj bi ga tožeča stranka potrebovala za kurjavo, oziroma motornih vozil, temveč le obveznost tožeče stranke, odstraniti te predmete z javnih površin. Ob upoštevanju tega dejstva po presoji sodišča ostaja povsem nejasno, v čem naj bi izpodbijana odločba kršila načelo sorazmernosti, spregledati pa ne gre niti tega, da je po podatkih upravnega spisa tožeča stranka dejansko imela za izpolnitev svoje obveznosti čas, ki je nekajkrat daljši od roka, določenega z izpodbijano odločbo. Tožeča stranka zato s svojimi trditvami ni v ničemer vzbudila dvoma v dejansko ali pravno pravilnost izpodbijane odločbe.

Glede tožbene navedbe, da površina, na kateri se nahajajo predmeti, ki so predmet izpodbijane odločbe, ni javna površina, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, niti ni navedla razlogov, zakaj ga ne bi imela možnosti navajati. Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, zato opisana navedba tožeče stranke predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto in je sodišče v upravnem sporu ni moglo obravnavati.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.