Jedro

O zahtevi policista za zagotovitev pravne pomoči odloča generalni direktor komisije, ki mora oceniti, ali je policist, zoper katerega se vodi predkazenski ali kazenski postopek, nalogo opravil skladno s predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek glaseč se na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. ... z dne 13. 8. 2009 in opr. št. ... z dne 4. 11. 2009 in na to, da se toženi stranki naloži, da tožniku zagotovi pravno pomoč v kazenski zadevi opr. št. Kpd 88/2009 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, kakor tudi njegov podrejeni zahtevek na ponovno odločanje o zahtevi o zagotovitvi pravne pomoči v navedeni kazenski zadevi (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 417,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik opozorilno sankcijo izrekel v nasprotju z 2. odstavkom 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/3 s spremembami), saj 4. odstavek 51. člena ZP-1 daje prekrškovnemu organu diskrecijo, da odloči, ali bo izdal odločbo o prekršku oz. vložil obdolžilni predlog ali ne. Tožnik je v zadevah A.A., A.B., pri katerih je šlo za prekoračitev hitrosti, ocenil, da gre za prekrške neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, zato je storilcem posledično izrekel zgolj opozorilo. V konkretnih primerih je to opozorilo potrebno obravnavati predvsem v smislu odločitve prekrškovnega organa, da ne bo vložil obdolžilnega predloga na pristojno sodišče (4. odstavek 51. člena ZP-1) in da bo storilcu izrekel zgolj opozorilo. V kolikor bi imel zakonodajalec namen z zakonom določiti, da v primeru prekrška, za katere sicer postopek ni dovoljen prekrškovni organ v nobenem primeru ne sme presojati ali bo vložil obdolžilni predlog, potem bi to zapisal v 4. odstavku 51. člena ZP-1 in bi se ta glasil drugače. Upoštevati je potrebno tudi določbo 7. odstavka 4. člena ZP-1 o tem, da se o pogojih in na način, določen s tem zakonom, namesto uvedbe postopka o prekršku oz. izdaje odločbe o prekršku storilcu izreče opozorilo. Prekrškovni organ ima pristojnost, da ne poda obdolžilnega predloga in da storilcu v skladu z določbo 7. odstavka 4. člena ZP-1 izreče le opozorilo tudi v primeru prekrška, za katerega ni dovoljen hitri postopek in za katerega oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena. Tožnik je bil na izobraževanjih, ki jih je organizirala tožena stranka vedno izrecno poučen, da je izrekanje opozoril v popolni diskreciji prekrškovnega organa in da s predpisi ni nikjer določeno v katerih primerih in za katere prekrške opozorila ni mogoče izreči. To izhaja tudi iz analize izrekanja opozoril po ZP-1 z dne 12. 6. 2007, ki je služila kot delovno gradivo na izobraževanjih. Tožnik s to analizo doslej ni razpolagal, temveč jo je šele 20. 2. 2012 od neznane osebe prejel v svoj hišni nabiralnih. Interni strokovni nadzor, ki je bil v zvezi z delom tožnika opravljen tudi zaradi izrekanja opozoril v zadevah A.A., A.B. in A.C., ni ugotovil nobenih nepravilnosti. Sodišče prve stopnje se je spuščalo v presojo pravilnosti ravnanja tožnika, glede katerega je strokovni inšpekcijskih nadzor že ugotovil, da je bilo zakonito in pravilno. Prav tako ne gre spregledati na obravnavi dne 27. 1. 2012 predložene fotokopije odločbe o odobritvi pravne pomoči z dne 29. 7. 2009, ki dokazuje, da sta zavrnilni upravni odločbi rezultat političnega pritiska na tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni očitek zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je nekonkretiziran. Smiselno bi bilo kot uveljavljanje tega pritožbenega razloga možno razumeti tožnikovo sklicevanje na analizo z dne 12. 6. 2007 in poročilo o strokovnem nadzoru z dne 10. 4. 2008. Oba dokumenta je tožnik priložil pritožbi, z navedbo, da ju je od neznane osebe prejel v poštnem predalniku. S to navedbo tožnik želi uveljavljati, da teh listin brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej. Vendar pa navedene listine skupaj z ostalimi dokazi ne morejo povzročiti drugačne odločitve v tem sporu. Sicer pa je tožnik že v tožbi predlagal, da se toženi stranki naloži, da predloži poročilo o strokovnem nadzoru z dne 10. 4. 2008. Tožnik v tem sporu zahteva odpravo odločb tožene stranke o tem, da se mu ne prizna pravica do pravne pomoči v kazenski zadevi Kpd 88/2009, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Tožnik tudi zahteva, da se toženi stranki naloži, da mu to pravno pomoč zagotovi. Pravna podlaga za odločanje o dodelitvi pravne pomoči je določba 1. odstavka 73. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 107/2006 s spremembami), ki določa, da policija zagotovi pravno pomoč policistu, zoper katerega se vodi predkazenski postopek oz. zoper katerega je uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi opravljanja uradnih nalog, ki jih je po oceni policije opravil v skladu s predpisi. Drugi odstavek istega člena določa, da oceno poda komisija, ki jo imenuje generalni direktor policije za generalno policijsko upravo ali direktor policijske uprave za policijsko upravo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da iz 73. člena ZPol ter 8. in 9. člena takrat veljavnega Pravilnika o zagotavljanju pravne pomoči policistom v zvezi z opravljanjem uradnih nalog in posameznikom v zvezi z dano pomočjo policiji (Ur. l. RS, št. 26/2003, v nadaljevanju: Pravilnik) ne izhaja, da bi bil generalni direktor policije vezan na mnenje komisije in da ne bi smel odločiti drugače, če se z mnenjem komisije ne strinja. Bistveno je, da mora o zahtevi za zagotovitev pravne pomoči odločiti generalni direktor policije, ki mora oceniti, ali je policist, zoper katerega se vodi predkazenski postopek oz. kazenski postopek, nalogo opravil v skladu s predpisi. Pristojnost direktorja za takšno odločanje je izrecno predpisana v 9. členu Pravilnika, izhaja pa tudi iz 5. člena ZPol in 1. odstavka 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/2007 s spremembami).

Za odločitev v tem sporu je bistven odgovor na vprašanje, ali je direktor policije pravilno ocenil, da tožnik nalog, zaradi katerih je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ni opravil v skladu s predpisi. Tožnik je pravno pomoč uveljavljal v zvezi s postopkom, ki se zoper njega vodi na podlagi kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 361. člena KZ, storjenega s tem, da je trem voznikom, ki so prekoračili hitrost (vožnja s hitrostjo 162 km/h pri omejitvi 100 km/h, vožnja s hitrostjo 97 km/h v naselju pri omejitvi 50 km/h ter vožnja v naselju s hitrostjo 86 km/h pri omejitvi 50 km/h). Za te prekrške je ob globi in kazenskih točkah predpisana tudi prepoved vožnje motornega vozila.

Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 2. alineje 2. odstavka 52. člena ZP-1 o tem, da ni dovoljen hitri postopek, če je predpisana sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Glede na to, da je za navedene kršitve cestnoprometnih predpisov predpisana sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ ni bil pristojen za izdajo odločbe o prekršku v hitrem postopku, temveč bi moral v skladu s 3. odstavkom 51. člena ZP-1 pri pristojnem sodišču vložiti obdolžilni predlog (redni sodni postopek). Navedeno pomeni, da bi o sankcijah zaradi navedenih prekrškov moralo odločati sodišče in ne prekrškovni organ.

Tožnik si povsem zgrešeno razlaga, kdaj pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa lahko izreče opozorilo. Prvi odstavek 53. člena ZP-1 določa, da pooblaščena oseba prekrškovnega organa lahko namesto izreka sankcije, kršitelja opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep. Ta določba pomeni ne le to, da mora biti storjeni prekršek neznatnega pomena (tega pri takšnih prekoračitvah hitrosti niti ne bi bilo možno zagovarjati) in da je ocena pooblaščene uradne osebe, da je opozorilo zadosten ukrep, temveč mora biti prekrškovni organ sploh pristojen za to, da izreče sankcijo. Opozorilo se namreč izreče namesto izreka sankcije, kar pomeni, da v kolikor prekrškovni organ ne more izreči sankcije, tudi ne more namesto tega izreči opozorila. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo iz analize tožene stranke z dne 12. 6. 2007 razvidno, da je izrekanje opozoril v popolni diskreciji prekrškovnega organa in da s predpisi ni nikjer določeno, v katerih primerih opozorila ni možno izreči. Že v 2. odstavku te analize je namreč posebej poudarjeno, da se po uveljavitvi novele ZP-1C opozorila lahko izrekajo tudi v primeru kršenja materialnih določb, za katere ni predpisana le globa, ampak tudi stranska sankcija, da pa seveda mora biti odločitev o prekršku v pristojnosti prekrškovnega organa. V konkretnem primeru pa je problem ravno v tem, da odločitev o sankciji za prekršek ni bila v pristojnosti prekrškovnega organa, temveč v pristojnosti sodišča. Neprepričljivost pritožbenih navedb o tem, da je bil tožnik na izobraževanjih, ki jih je odredila tožena stranka, vedno izrecno poučen, da s predpisi ni določeno, v katerih primerih in za katere prekrške opozorila ni mogoče izreči, je razvidno ravno iz listine, ki jo je tožnik sam priložil pritožbi in se v spisu nahaja (nepravilno, morala bi biti med prilogami) pod listovno št. 82. Iz te listine Upravne akademije Ministrstva za javno upravo, ki je očitno nekakšen opomnik za usposabljanja prekrškovnih organov je povsem jasno razvidno, da se opozorilo izreče v hitrem postopku in da se o prekrških odloča po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače. Pod naslovom hitri postopek so namreč našteti opozorilo, plačilni nalog, odločba o prekršku in odločitev organa, da ne bo začel s postopkom.

Tožnik povsem zgrešeno povezuje določbo 53. člena ZP-1, ki določa kdaj pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa kršitelja lahko zgolj opozori in določbo 4. odstavka 51. člena ZP-1, ki ureja položaj, ko se prekrškovni organ odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oz. da ne bo vložil obdolžilnega predloga. Tožnik ni postopal na podlagi 4. odstavka 51. člena ZP-1, temveč na podlagi 53. člena ZP-1. Obe določbi ne urejata iste procesne situacije. V 4. odstavku 51. člena ZP-1 je določeno, v katerih primerih prekrškovni organ lahko odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oz. vložil obdolžilnega predloga (dejanje ni prekršek; ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj; pregon je zastaral; prekršek je neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnje odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn). Odločitev iz 4. odstavka 51. člena ZP-1 prekrškovni organ lahko sprejme tako glede tistih prekrškov za katere bi bil sicer pristojen izdati odločbo (če bi dejanje bilo prekršek oz. če bi bilo dokazano, da je prekršek storil kršitelj oz. če pregon ne bi bil zastaran oz., če prekršek ne bi bil neznatnega pomena), kakor glede tistih kršitev, zaradi katerih bi moral vložiti obtožni predlog, če ne bi bilo okoliščin, zaradi katerih je prekrškovni organ odločil, da ne bo izdal odločbe. Nasprotno pa opozorilo v skladu 53. členom ZP-1 pooblaščena oseba lahko izreče samo namesto sankcije, kar pomeni, da mora biti prekrškovni organ pristojen za izrek sankcije v hitrem postopku. Pogoj, ki je za odločitev o neizdaji odločbe oz. nevložitvi obtožnega predloga določen v 4. alineji 4. odstavka 51. člena (prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine) je po vsebini sicer zelo podoben pogojem za izrek opozorila po 53. členu ZP-1, vendar pa kljub temu opozorila in odločitve, da se ne izda odločba o prekršku oz., da se ne vloži obdolžilni predlog ni možno enačiti. Tožnik bi v konkretnem primeru teoretično sicer lahko postopal tudi na podlagi 4. odstavka 51. člena ZP-1, saj prekrškovni organ na podlagi te določbe lahko odloči, da ne bo vložil obdolžilnega predloga (glede na to, da hitri postopek v konkretnih primerih ni bil dovoljen je v poštev prišel samo redni sodni postopek), vendar je dejstvo, da tožnik tega ni storil, temveč se je odločil, da izda opozorilo, za katerega pa prekrškovni organ ni bil pristojen. V kolikor bi tožnik postopal na podlagi 51. člena ZP-1 bi moral v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZP-1 odločitev o tem in o razlogih za tako odločitev zaznamovati v spisu, česar pa seveda ni storil. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je presojalo skladnost tožnikovega ravnanja z ZP-1, češ da je za to pristojen interni strokovni nadzor, ki v letu 2008 ni ugotovil nepravilnosti. Sodišče je moralo odločiti o zakonitosti odločitve tožene stranke, da tožniku ne prizna pravice do pravne pomoči v kazenski zadevi, zato je moralo presojati, ali je tožnik svoje delo opravil v skladu s predpisi. Sicer pa tožnikovo sklicevanje na poročilo o strokovnem nadzoru ni povsem korektno, saj tožnik ni priložil priloge OBR-2, ki vsebuje opis pomanjkljivosti in nepravilnosti, zato niti ni možno preveriti, ali tožnikova trditev v celoti drži. Pa tudi če bi bilo v poročilu izrecno zapisano, da so bila vsa opozorila v primeru prekoračitev hitrosti izdana v skladu z zakonom, bi to sodišča prve stopnje še vedno ne bi odvezovalo obveznosti, da se glede tega vprašanja tudi samo opredeli.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.