Jedro

Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče v 3. členu odkazuje na zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča je kraj, kjer je bilo škodno dejanje storjeno, vrednostno nevtralna navezna okoliščina. Soglašati je mogoče s pritožbo, da so nekateri škodni primeri lahko v tesnejši zvezi s kakšnim drugim pravom. Konvencija zato v 4. členu našteva izjeme, ko se namesto zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabi domača zakonodaja države registracije. Nobena od naštetih izjem pa ni podana v tožničinem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 4.453,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 1.181,86 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nato je na toženkin predlog izdalo še popravni sklep, s katerim je popravilo datum začetka tega zamudnih obresti od posameznih dolgovanih zneskov.

2. Pritožila se je tožnica, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ustrezno zviša prisojeni znesek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da je do nesreče sicer prišlo v A., vendar jo je povzročil slovenski državljan, s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji, z motorjem, zavarovanim pri toženki, ki ima sedež v Republiki Sloveniji; slovenska državljanka s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji pa je tudi tožnica kot oškodovanka. Voznik na motorju s hrvaško registracijo, ki je bil udeležen v nesreči, zanjo ni bil kriv, sam ni uveljavljal nobenega zahtevka in s tožničinim zahtevkom nima nobene pravne povezave. Stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri odločanju kljub temu uporabiti hrvaško pravo, je nepravilno in ozkogledo. Tožnica se ponovno sklicuje na dva že predložena judikata, kjer je sodišče zavzelo drugačno stališče glede uporabe prava. V tožničinem primeru je pravo kraja registracije vozila v tesnejši zvezi z odškodninskim zahtevkom kakor pravo kraja, kjer je škoda nastala. Sodišče bi pri odločanju zato moralo uporabiti 4. člen Haaške konvencije namesto njenega 3. člena. Ker ni tako ravnalo, je tožnico prikrajšalo za pravično denarno odškodnino, ki bi ji bila prisojena ob uporabi slovenskega prava in slovenske sodne prakse.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jedro spora tudi v pritožbenem postopku ostaja vprašanje uporabe tujega prava. Tožnica v pritožbi ponavlja trditve, na katere ji pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ker obravnavana škoda izvira iz škodnega dogodka, ki se je pripetil v Republiki Hrvaški, se je pri presoji podlage in višine tožničine odškodninske terjatve pravilno oprlo na hrvaško pravo in hrvaško sodno prakso.

6. Pritožbeno stališče, da je bila tožnica zato prikrajšana za pravično denarno odškodnino, ni sprejemljivo. Konvencija o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, MP, št. 26/76 in Uradni list RS, MP, št. 2/93; v nadaljevanju Konvencija) v 3. členu odkazuje na zakonodajo države, v kateri se je pripetila nesreča. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča je kraj, kjer je bilo škodno dejanje storjeno, vrednostno nevtralna navezna okoliščina (odločba Up-1802/08-17 z dne 16. 12. 2009). Soglašati je mogoče s pritožbo, da so nekateri škodni primeri lahko v tesnejši zvezi s kakšnim drugim pravom. Konvencija zato v 4. členu našteva izjeme, ko se namesto zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča, uporabi domača zakonodaja države registracije. Nobena od naštetih izjem pa ni podana v tožničinem primeru.

7. Tožnica sama priznava, da je bilo drugo udeleženo vozilo registrirano v Republiki Hrvaški. Potemtakem obe udeleženi vozili nista bili registrirani v isti državi, zato se tožnica ne more sklicevati na izjemo iz 4. b) člena Konvencije. Iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložila kot dokaz, izhaja, da se je tožnica poškodovala kot sopotnica na motorju pri trku z drugim vozilom. Ker v nesreči očitno ni bilo udeleženo samo eno vozilo, ne gre niti za izjemo iz 4. a) člena Konvencije.

8. Dejstvo, da naj bi bil za nesrečo izključno kriv voznik motorja, na katerem je bila tožnica sopotnica, ni odločilno. Tudi ni pomembno, ali je voznik drugega vozila uveljavljal kakšen odškodninski zahtevek v zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Konvencija namreč pri naštevanju izjem v 4. členu govori zgolj o udeležbi enega ali več vozil in ne o krivdi voznikov za prometno nesrečo. Ker gre za mednarodno pogodbo, mora biti zaradi zagotavljanja pravne varnosti poseben poudarek na jezikovni razlagi njenega besedila. Ta v obravnavanem primeru ne dopušča uporabe slovenskega prava. Iz istega razloga ni sprejemljivo sklicevanje na judikat, ki ga v zvezi s krivdo za nesrečo izpostavlja pritožba.1 Dejansko stanje v drugem judikatu2 pa ni primerljivo z obravnavanim, kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Drugo udeleženo vozilo namreč ni ostalo neznano, kar pomeni, da bi tožnica lahko zahtevala odškodnino tudi od drugega voznika oziroma njegove zavarovalnice, upoštevaje solidarno odgovornost obeh voznikov za škodo, ki je nastala sopotnici. Pritožbena trditev, da je tožničin primer v tesnejši zvezi s slovenskim pravom, zato ni sprejemljiva.

9. Tožnica višini prisojene odškodnine obrazloženo ne nasprotuje. Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožničine premoženjske škode in pri odmeri odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo vse ugotovljene dejanske okoliščine škodnega primera, relevantne določbe hrvaškega Zakona o obveznim odnosima in hrvaško sodno prakso, vključno z orientacijskimi kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnico.

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške zanjo kriti sama, medtem ko toženka s svojim odgovorom ni ničesar prispevala k odločitvi o pritožbi, zato do priglašenih pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1074/2009 z dne 19. 5. 2009. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/1999 z dne 20. 1. 2000.