Jedro

Reviziji druge tožnice in tretjega tožnika nista dovoljeni. Tožbena zahtevka teh dveh tožnikov sta bila že s sodbo prve stopnje pravnomočno zavrnjena, saj te sodbe nista izpodbijala s pritožbo. Sodišče druge stopnje o njunih zahtevkih ni odločalo. Zato drugostopne odločitve, zoper katero bi ta dva tožnika mogla vložiti revizijo, sploh ni (1. odst. 382.čl. ZPP). Iz skupne revizije vseh treh tožnikov pa izhaja, da izpodbijajo samo odločitev, ki se nanaša na zahtevek prvega tožnika. Glede tega zahtevka druga tožnica in tretji tožnik nimata položaja pravdnih strank. Zato njuni reviziji nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).

Izrek

Reviziji prvega tožnika in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni. Reviziji druge tožnice in tretjega tožnika se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 6.541.250,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 185.558,00 Sit. V presežku je zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, znižano za 25 odstotkov, kolikor znaša tožnikova sokrivda.

Zoper to sodbo se je pritožila samo tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo tako, da je znesek 6.541.250,00 nadomestilo z zneskom 6.135.000,00 Sit. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprememba se nanaša na izračun zneska, za katerega je zaradi tožnikove sokrivde zmanjšana njegova odškodnina.

Proti tej sodbi vlagajo revizije vse pravdne stranke. Tožniki v skupni reviziji uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo prve stopnje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje prisodilo prvemu tožniku z upoštevanjem njegove 25 % sokrivde odškodnino za telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 Sit, za strah 500.000,00 Sit, za skaženost 1.500.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 3.000.000,00 Sit in za premoženjsko škodo 41.250,00 Sit, skupno 6.541.250,00 Sit. To odškodnino je sodba druge stopnje neutemeljeno znižala.

Tožena stranka v svoji brzojavni neobrazloženi reviziji izpodbija sodbo druge stopnje v celoti. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskega predloga ni postavila.

Pravdne stranke na nasprotne revizije niso odgovorile in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njih ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Reviziji prvega tožnika in tožene stranke nista utemeljeni, reviziji druge tožnice in tretjega tožnika pa nista dovoljeni.

V sodbi prve stopnje je prišlo do računskih pomot. V sodbi je odškodnina za nepremoženjsko škodo prvega tožnika določena z naslednjmi zneski: za telesne bolečine 1.875.000,00 Sit, za strah 625.000,00 Sit, za skaženost 1.875.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 3.750.000,00 Sit in za premoženjsko škodo 55.000,00 Sit. Od tako določene odškodnine pa so napačno izračunani zneski, do katerih je upravičen prvi tožnik glede na svojo 25 % sokrivdo. Seštevek priznanih celotnih odškodninskih postavk znaša 8.180.000,00 Sit, 75 % tega zneska pa znaša 6.135.000,00 Sit, kot je pravilno ugotovljeno s sodbo druge stopnje. Revizija pa napačno temelji na zneskih, ki so računsko zmotno ugotovljeni v sodbi prve stopnje. S to sodbo namreč odškodnina ni bila določena neposredno v znesku, do katerega je glede na svojo sokrivdo upravičen tožnik, ampak je sodišče najprej določilo posamezne odškodninske zneske v celoti. S tem je bila določena odškodnina v polnem znesku in to je upoštevna odločitev. Temu je sledila računska operacija zaradi ugotovitve tožniku pripadajočega 75 % deleža. Pri tem pa je prišlo do napake. To je sodišče druge stopnje popravilo. Odškodnina v celotnem znesku je bila s sodbo druge stopnje potrjena. Te odškodnine tožeča stranka ni izpodbijala s pritožbo in je tudi z revizijo ne, saj ne navaja nobenih razlogov zoper zneske, ki predstavljajo polno odškodnino. Sklicuje se le na izračunane zneske z upoštevanjem sokrivde, toda ti zneski izvirajo iz računske pomote in ne predstavljajo odločitve sodišča o utemeljenosti posameznih odškodninskih postavk.

Tožena stranka revizije ni obrazložila. Zato je mogoče v zvezi s to revizijo opraviti le preizkus v okviru določbe 386.čl. ZPP. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni in da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Tožnik je bil zelo hudo poškodovan. Pretrpel je zelo hude in dolgotrajne bolečine, dolgo hospitalizacijo in rehabilitacijo. Ostal je invalid z bistveno okrnjenimi možnostmi za delovne in ostale življenske aktivnosti. Ugotovljena je tudi skaženost in močan primaren ter sekundaren strah. Na podlagi teh ugotovitev, ki izhajajo iz sodbe prve in druge stopnje, je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu z merili, ki jih določa 200.člen zakona o obligacijskih razmerjih. Za znižanje prisojene odškodnine ni nobene podlage. Zato tudi revizija tožene stranke ni utemeljena.

Reviziji druge tožnice in tretjega tožnika pa nista dovoljeni. Tožbena zahtevka teh dveh tožnikov sta bila že s sodbo prve stopnje pravnomočno zavrnjena, saj te sodbe nista izpodbijala s pritožbo. Sodišče druge stopnje o njunih zahtevkih ni odločalo. Zato drugostopne odločitve, zoper katero bi ta dva tožnika mogla vložiti revizijo, sploh ni (1. odst. 382.čl. ZPP). Iz skupne revizije vseh treh tožnikov pa izhaja, da izpodbijajo samo odločitev, ki se nanaša na zahtevek prvega tožnika. Glede tega zahtevka druga tožnica in tretji tožnik nimata položaja pravdnih strank. Zato njuni reviziji nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP).