Jedro

Celo v primeru, da se sodišče ne bi z ničemer opredelilo do pomembnih pravnih stališč strank, tako da bi bilo videti, da je njihova stališča spregledalo, bi to bila „zgolj“ procesna kršitev. Vendar pa takšna kršitev sama po sebi ne vzbuja dvoma o nepristanskosti sodnika. Pomeni namreč strokovno napako, ne pa sodnikove vnaprejšnje naklonjenosti do določenega načina rešitve zadeve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnica mora dolžnici povrniti 151,69 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Podpredsednik Višjega sodišča v Ljubljani je zavrnil upničino zahtevo za izločitev višjih sodnic ..., vsebovano v upničini pritožbi zoper sklep izvršilnega sodišča prve stopnje.

2. Sklep podpredsednika Višjega sodišča v Ljubljani upnica izpodbija s pritožbo, zlasti iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njeni zahtevi za izločitev sodnic.

3. Dolžnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim razlogom in predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z institutom izločitve, urejenim v 70.–75. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99–45/08; ZPP), se zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo te ureditve se kaže v določbi, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (primerjaj 6. točko 70. člena ZPP). Mednje spada takšna povezanost sodnika z eno od strank ali s spornim predmetom, da je zaradi nje videti, kot da bi bil sodnik lahko naklonjen določenemu načinu rešitve (izidu) zadeve.

6. Pritožba izhaja iz stališča, da naj bi senat Višjega sodišča v Ljubljani v sestavi prej navedenih sodnic v dveh svojih sklepih, izdanih v obravnavani zadevi (iz sodnega spisa izhaja, da gre za sklepa II Ip 3481/2007 z dne 11. 12. 2007 in II Ip 1160/2008 z dne 18. 6. 2008), navedel stališče, ki naj bi odstopalo od sodne prakse, ki naj bi jo po pritožničinem mnenju predstavljal sklep Višjega sodišča v Kopru (II Cpg 170/2005 z dne 15. 12. 2005), ne da bi svoje domnevno nestrinjanje z vsebino slednjega obrazložil kako drugače kot le pavšalno. Dvom v nepristranskost navedenih sodnic naj bi vzbujala takšna (pomanjkljiva) obrazložitev.

7. Temu ni mogoče slediti. Sporno stališče ni bilo namreč v nobenem primeru nosilni razlog razveljavitvenih sklepov pritožbenega senata v sestavi izločanih sodnic, zato ga tudi niti ni bilo treba izčrpno utemeljevati. A celo v primeru, da se sodišče ne bi z ničimer (se pravi: niti konkludentno) opredelilo do pomembnih pravnih stališč strank (denimo do zatrjevanja, da odločitev sodišča nižje stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih, konkretno navedenih primerih), tako da bi bilo videti, da je njihova stališča spregledalo, bi to bila „zgolj“ procesna kršitev. Vendar pa takšna kršitev sama po sebi ne vzbuja dvoma o nepristranskosti sodnika. Pomeni namreč strokovno napako, ne pa sodnikove vnaprejšnje naklonjenosti do določenega načina rešitve zadeve. To pomeni, da celo v primeru, da bi šlo za nosilno argumentacijo, pa se senat v sestavi izločanih sodnic dejansko ne bi z ničimer odzval na trditve o odstopu od obstoječe sodne prakse v navedenem, domnevno podobnem primeru, samo iz tega še ne bi bilo mogoče sklepati na pristranskost teh sodnic. Vrhovno sodišče je – kot je še treba poudariti – (pravkar) uporabilo enak kriterij presoje kot Evropsko sodišče za človekove pravice, na katerega prakso se sklicuje pritožnica:(1) ocenjevalo je, ali ravnanje navedenih sodnic (tako njihovo dosedanje ravnanje kot tudi ravnanje, ki ga upnica od njih šele pričakuje ob odločanju o njeni trenutni še viseči pritožbi) vzbuja razumen dvom o njihovi nepristranskosti, in zaključilo, da ga ne. Če so očitki zoper njihovo sojenje morebiti utemeljeni, utegnejo utemeljiti ustrezna pravna sredstva; vendar pa bi njihovo bolj poglobljeno presojanje v tem pritožbenem postopku pomenilo neupravičeno poseganje Vrhovnega sodišča na področje teh sredstev.

8. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev. Ne da bi presojalo zatrjevane napake sojenja sodišča v sestavi izločanih sodnic, je tako Vrhovno sodišče zavrnilo upničino pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Ta je namreč pravilen. Konkretno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni; samo pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki sta smiselno uporabljena v skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.).

9. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP mora upnica dolžnici povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (za sestavo odgovora, materialne stroške, končno poročilo – za slednje namesto priglašenih 50 točk zadostuje 20 točk za „kratek dopis oziroma obvestilo“), ki skupaj z davkom znašajo 151,69 EUR ((250 točk + 20 točk) x 0,459 EUR/točko x 1,02 x 1,20). Poleg tega Vrhovno sodišče ni priznalo stroška sodnih taks, saj upnica ni zavezanka za njihovo plačilo. Dolžnica je še zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov, ki ji gre, če ti ob izteku paricijskega roka ne bodo povrnjeni.

Op. št. (1): ... vendar jo povzema na način, ki ji ni v prid, ko pravi: „Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta namreč za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij [...] kot objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost.“ Poudarjeni del je videti kot prevod formulacije iz 30. točke obrazložitve sodbe tega sodišča z dne 1. oktobra 1982 v zadevi Piersack proti Belgiji, ki se v angleščini glasi: „[...] whether he offered guarante es sufficie nt to exclude any legi tima te doubt.“ v francoščini pa: „[...] s’il offrait des garanties suffisantes pour exclure à cet égard tout doute légitime.“ Ista formulacija se ponavlja v množici njegovih poznejših sodb, njeno sporočilo pa ni, da bi moral sodnik soditi pravilno („zagotavljati uresničevanje procesnih jamstev“), temveč da mora izkazovati takšne lastnosti, ki s stališča razumnega opazovalca ne vzbujajo dvomov o njegovi nepristranskosti (drugače povedano: da procesna jamstva uteleša).