Jedro

Obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP je podan že s samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, ni sam vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se postopka. Ob konkurenci dveh denacionalizacijskih upravičencev imata oba pravico udeleževati se postopka kot stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1229/96-6 z dne 18.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.6.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote G. z dne 4.3.1996. Z njim je bila na predlog Rimokatoliškega župnijstva Š.S. (v tem sporu prizadeta stranka) dovoljena obnova postopka, ki je bil končan z odločbo o denacionalizaciji Upravne enote G. z dne 31.3.1995. Z njo so bile upravičencu J.P. st. vrnjene v last štiri parcele pri vl. št. 302 k.o. Š. V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da se po 9. točki 249. člena ZUP, postopek, ki je končan z odločbo, dokončno v upravnem postopku, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe. Zakon položaja stranke ne daje vsakemu subjektu, temveč le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravice ali pravne koristi. Pri presoji ali je podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP, je treba najprej oceniti, ali je verjetno izkazano (1. ostavek 256. člena ZUP), da je predlagatelj obnove oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku. Organ prve stopnje in tožena stranka sta izhajala iz dejstva, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, dvakrat podržavljeno. Najprej predlagatelju obnove, nato tožeči stranki. Tako si konkurirata dva denacionalizacijska zahtevka. Z dovolitvijo obnove postopka tožena stranka ni prejudicirala končne rešitve zadeve. Ni odločila, kateri od upravičencev bo prejel nepremičnino v naravi in glede katerega bo odločeno o morebitni odškodnini. Rešitev teh vprašanj ni predmet odločanja v tej zadevi. Zato ugovorov, ki se nanašajo na meritorno odločitev o stvari, v tem postopku ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je zato pravilno odločila, saj je ugotovila, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, da ga je vložila upravičena oseba, ter da je okoliščina, na katero se opira predlog, verjetno izkazana. Zato je tudi sodišče tožbo v smislu 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče se ni spuščalo v ugotavljanje dejstva, ali je prizadeta stranka vedela za denacionalizacijski postopek, ki se je začel na zahtevo pritožnika in ki je bil zaključen z dokončno odločbo z dne 31.3.1995. Na podlagi 139. člena ZUP je imela možnost, da bi "pristopila" v denacionalizacijski postopek, vendar tega ni zahtevala. Ni bilo razčiščeno vprašanje, ali ima prizadeta stranka pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka in ali je lahko stranka v konkretnem postopku. Tudi niso bile ugotavljane okoliščine iz 89. člena ZDen. Uveljavljani obnovitveni razlog tako niti ni podan.

V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka opozarja, da v tej zadevi ne more nastopati kot tožeča stranka J.P., st., ker je predčasno umrl in ga zaradi tega tudi ne more zastopati J.P., ml.. Ni res, da bi kot predlagatelj obnove vedela, da je denacionalizacijski postopek že v teku. Sklicevanje na 139. člen ZUP je brezpredmetno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja.

V denacionalizacijskem postopku je umrli prejšnji lastnik že tako in tako fiktivna stranka v postopku. Zato samo napačna navedba tožeče stranke J.P. st., ki ga zastopa J.P. ml. (ki je po smrti J.P. st. itak upravičenec iz 15. člena ZDen), ob smiselni uporabi ZPP, ne more pomeniti bistvene kršitve postopka.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP je podan že s samim dejstvom, da organ, ki je vodil postopek, ni sam vključil v postopek osebe, ki je imela pravico udeleževati se postopka. Zato ni pomembno, ali je predlagatelj obnove vedel za postopek, ki je tekel. Sicer pa gre pri tej pritožbeni trditvi tudi za pritožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 71. člena ZUS). Tudi sklicevanje na 139. člen ZUP je v konkretnem primeru irelevantno, saj ureja povsem drugo procesno situacijo. Zakaj bi predlagatelj obnove moral biti stranka denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo upravne enote z dne 31.2.1995, je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno obrazložilo. Ob konkurenci dveh denacionalizacijskih upravičencev imata, tudi po presoji pritožbenega sodišča, oba pravico udeleževati se postopka kot stranka. Določba 89. člen ZDen, na katero se sklicuje pritožnik, v konkretnem primeru, ko gre za odločanje o obnovi postopka, ne more biti pravno pomembna. Tudi to določilo namreč ureja povsem drugo možno dejansko in pravno situacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).