Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 7. 8. 2001 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Pri tem je utrpel interkondilični, večfragmentni prelom desne golenice, zaradi česar mu je bilo pravnomočno prisojeno zadoščenje v višini 21.699,21 EUR (prej 5.200.000 SIT), od tega 10.432,31 EUR (prej 2.500.000 SIT) za telesne bolečine, 1251,88 EUR (prej 300.000 SIT) za skaženost, 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) za strah in 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, medtem ko je bil v presežku tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Revizijo je vložil tožnik glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za vsako od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi mu morale biti po njegovem mnenju priznane odškodnine v višini posamično zahtevanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik sicer v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, to je ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine.

Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, skaženost in strah pravilno upoštevano.(1) Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da bi morala biti tožniku odmerjena višja odškodnina zaradi dolgotrajnosti postopka (škodni dogodek se je zgodil v letu 2001). Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se namreč odmerja glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na takšnem stališču, izvirajo iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vsa vrednostna razmerja. Opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, ki so opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Vprašanje odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je s tem povezano tudi s časom čakanja na njeno odmero, vendar pa bi morala imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic.(2) Zgolj okoliščina, da naj bi bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ne more biti zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS opr. št. II Ips 181/95, II Ips 89/94, II Ips 60/96, II Ips 9/92, II Ips 548/200, II Ips 263/96, II Ips 700/2004 in II Ips 170/98. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 221/2001, 664/2003, II Ips 351/2003 in II Ips 1025/2007.