Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je možno predlagati začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah. Te odločbe so bile sicer sprejete v času prej veljavnega ZDR, pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu prenehala že pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1 (ki velja le za predstavnike delavcev) oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma drugega odstavka 215. člena ZDR-1 je zmotno. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, je preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (točka I izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo opr. št. XX Pd 195/2016 z dne 4. 11. 2016 (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper sklep (razen zoper odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke z dne 9. 11. 2016 ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika tožeči stranki pa naloži v plačilo toženkine stroške postopka v zvezi s postopkom predlagane začasne odredbe v roku 8 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavanje ugovora tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi, na katerem bi se izvedli dokazi, na katere je oprlo svojo določitev. Prav tako je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je svojo odločitev oprlo na sklep o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda A. z dne 25. 11. 2016, saj ta ni bil naveden v trditveni in tudi ne v dokazni podlagi ugovora zoper sklep o začasni odredbi niti v odgovoru tožeče stranke na ugovor tožene stranke.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je možno zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vsakega delavca, saj novi ZDR-1 omogoča to varstvo le predstavnikom delavcev in le ti lahko vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zadrževanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi.

Senat Univerze B. je dne 10. 12. 2015 in dne 18. 5. 2016, po predhodnem sklepu Upravnega odbora Univerze B. z dne 5. 5. 2016, s katerim je ta soglašal s prenehanjem članstva Univerze B. A. v Univerzi B., sprejel sklep o prenehanju članstva Univerze B. A. v Univerzi B. in da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci Univerze B. A. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja na Univerzi B.. Zaradi tega delavci Univerze B. A., ki izvajajo študijske programe, v Napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 na Univerzi B. niso vključeni, in tako tudi tožnik ne. Zaradi tega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, kar je skladno s 1. in 2. odstavkom 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in poslovnega razloga. Te okoliščine pa tudi ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Ker pa je tožnik z novo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi napredoval v plačnem razredu, je to izkazan in utemeljen razlog nesposobnosti. Zato zaključki sodišča prve stopnje, da je verjetnost obstoja terjatve tožnika s stopnjo verjetnosti izkazana, niso pravilni.

Zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 75. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru ne gre za prenos podjetja, ker ne gre za gospodarsko dejavnost, ampak za javni raziskovalni zavod, prav tako pa v obravnavani zadevi ni šlo za združitev ali delitev delodajalca. Univerza B. A. se namreč ni izločil kot samostojen pravni subjekt iz Univerze B., ampak je prenehal. V tem primeru tudi ne gre za oddelitev članstva Univerze B. A. iz Univerze B., ampak za ukinitev oziroma prenehanje obstoja te članice. V pritožbi še poudarja, da je bila Univerza B. A. kot ukinjena članica po statutu Univerze B. opredeljena kot raziskovalni zavod, ki ne izvaja pedagoških študijskih programov, pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku odpovedana, pa vključuje tudi pedagoški del, ki ga je opravljal na drugi članici univerze (Univerzi B., Fakulteti C.), ki je ostala članica univerze in ohranila svoje prenovljene in spremenjene študijske programe, zato tudi iz tega razloga določbe 75. člena ZDR-1 v tem primeru ni mogoče uporabiti.

Organizacijske rešitve so zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Z ukinitvijo članstva Univerze B. A. v Univerzi B. je podan utemeljen poslovni razlog. Ustava RS daje toženi stranki kot državni univerzi v 58. členu avtonomijo, ki jo je obrazložilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-34/93. Tako je dekan Fakultete C. za tekoče študijsko leto skladno s svojo pristojnostjo sprejel Napoved - razpored predavanj in predvidenih predavateljev za študijsko leto 2016/17, v teh programih pa za tožnika ni predvidena nobena delovna obveza. To najavo obveznosti in razpored pedagoških ur sta sprejela in potrdila tudi oba senata članic. Tožnik tako nima predvidene nobene pedagoške aktivnosti, zato je potreba po njegovem delu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi vsekakor prenehala. Ob tem pritožba še poudarja, da že sama odločitev o reorganizaciji (izstop A. iz Univerze B.) zadostuje za obstoj poslovnega razloga, pri tem pa se sklicuje na obširno sodno prakso. Prav tako ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost, ki jo opravlja A. in dejavnost tožene stranke ne bosta konkurenčni, saj je tožena stranka izrecno navedla, da tožnik istega dela pri dveh delodajalcih ne more opravljati, zato je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno navedla, da tožnik ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz subjektivne nesposobnosti (npr. nedoseganje pričakovanih rezultatov dela ipd.), ampak zaradi objektivne nesposobnosti, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker tožnik v najavo Napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/17 na Univerzi B. ni bil vključen, ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela oziroma ni mogel več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Zmotno je tudi stališče sodišče prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko tožnika ni vključila v napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/17, kršila svojo temeljno obveznost iz delovnega razmerja, saj tožniku ni zagotavljala dela skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Po vsebini opisa del in nalog visokošolskega učitelja izrednega profesorja ti dela in naloge izvajajo skladno z akti Univerze B., v skladu z notranjimi akti pa tožnik v izvajanje študijskih programov za leto 2016/17 ni bil vključen.

Nadalje ni pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka razloga napredovanja v višji plačni razred v odpovedi ni navedla, s tem pa naj bi kasneje nedopustno širila odpovedne razloge. Dejansko je šlo le za konkretizacijo odpovednega razloga tekom sodnega postopka.

Po pritožbenem stališču bi moralo sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo presojati po strožjih kriterijih glede izpolnjevanja pogojev iz 272. člena ZIZ, ker se regulacijska začasna odredba lahko izda le zaradi preprečitve grozečega nasilja ali nenadomestljive škode. Upoštevati bi moralo tudi pravice in položaj tožene stranke in sicer, da je mogoče kljub izdani začasni odredbi v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Ker tožnik v tej smeri ni podal trditev, bi moralo sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo zavrniti že iz tega razloga. Zato je bistveno kršilo določbo 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede nenadomestljive škode, ki naj bi nastala tožniku, pa tožeča stranka meni, da se v primeru ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, vzpostavi delovno razmerje, kot da odpovedi ne bi bilo, zato tožniku ne grozi nobena nenadomestljiva škoda.

Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je izredno kratek enodnevni paricijski rok, primeren. Prav tako pa tudi ni obrazložilo, zakaj je odmerilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR. Navedba, da je denarno kazen določilo v okvirjih in na podlagi določbe 226. člena ZIZ, standardu obrazloženosti ne zadosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne tistih, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo naroka za obravnavo njenega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 4. 11. 2016. Po 2. odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.) je v pristojnosti sodišča odločitev, ali bo o ugovoru dolžnika odločalo na naroku ali pa bo izdalo sklep brez naroka. Citirani odstavek 58. člena ZIZ namreč določa, da sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje. Ker je torej odločitev o morebitnem naroku za obravnavanje ugovora dolžnika v pristojnosti sodišča, ki o ugovoru odloča, sodišče prve stopnje s tem, ko ni razpisalo tega naroka, ni storilo v pritožbi smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe pa določa 272. člen ZIZ. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, s katero mu je tožena stranka iz poslovnega in razloga nesposobnosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 12. 2009, ki jo je imel tožnik sklenjeno za delovno mesto „Visokošolski učitelj - redni profesor“ na Univerzi B. Fakulteti C. za 8 ur tedensko in „Znanstveni svetnik“ na Univerzi B. A. za 32 ur tedensko. Vtožuje tudi ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „Znanstveni svetnik“ razvezana (oz. se razveže) in je prenehala veljati, posledično pa zahteva tudi priznanje vseh pravic, ki jih je imel na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Iz navedb strank in iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „Znanstveni svetnik“, ki mu je bila ponujena v podpis na podlagi 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), tudi podpisal (A14). Iz 4. člena te pogodbe izhaja, da se delovno razmerje sklepa za polni delovni čas za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je s 1. 10. 2016 pričela veljati zgoraj omenjena nova pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da je s tem dnem prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku z izpodbijano odpovedjo odpovedana.

8. Tožnik je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil dne 28. 10. 2016 (o katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sklepom z dne 4. 11. 2016), predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila z izpodbijano odpovedjo odpovedana. Posledično je predlagal zadržanje učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, nalog toženi stranki, da tožnika obdrži na delu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi pravicami iz delovnega razmerja, vse za obdobje do pravnomočnosti sodne odločbe o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pod pretnjo denarne kazni, če tožena stranka te začasne odredbe ne bo spoštovala.

9. Po uveljavljani sodni praksi je možno predlagati takšno začasno odredbo (za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi) v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati. Če je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, potem ni mogoče zadržati učinkovanja tega prenehanja. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih odločbah (sklep opr. št. Pdp 911/2012 z dne 22. 10. 2012, Pdp 559/2012 z dne 13. 6. 2012, Pdp 593/2012 z dne 21. 9. 2012, Pdp 1036/2005 z dne 1. 9. 2005, …). Navedene odločbe pritožbenega sodišča so bile sicer sprejete v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer so se nanašale na druge oblike odpovedi pogodb o zaposlitvi (in sicer praviloma na izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri katerih je pogodba o zaposlitvi delavcu že prenehala pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, zato zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe ni bilo več mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja odpovedi na podlagi 113. člena ZDR-1, ki velja le za predstavnike delavcev, oziroma pod pogoji iz 2. odstavka 215. člena ZDR-1. 10. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko izda začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ki je že prenehala) le na podlagi določb ZIZ in ne glede na določbi 113. člena ZDR-1 oziroma 2. odstavka 215. člena ZDR-1. Ker sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni preizkušalo glede morebitnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 215. člena ZDR-1, je vsaj preuranjeno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izpodbijani sklep. Posledično je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje glede navedenega ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bilo mogoče glede na dosedanji postopek zaključiti, da je tožnik verjetno izkazal obstoj svoje terjatve, s čimer je izpolnjen prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zastavlja pa se vprašanje, ali je za izdajo začasne odredbe izpolnjen tudi drugi pogoj, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (verjetnost nastanka nenadomestljive škode).

11. Ker je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi že iz zgoraj opisanega razloga, pritožbeno sodišče na njene preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno ugotoviti, če so bili za predlagano začasno odredbo izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 215. člena ZDR-1 in odvisno od te ugotovitve v nadaljevanju odločiti o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.