Jedro

Drugostopno sodišče je v zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da sta bila z nezakonitim vstopom organov za notranje zadeve v stanovanje, kršena ustava in zakon, navedlo le, da ni pristojno odločati o ustavnosti posamičnih ukrepov upravnih organov, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem dokazne vrednosti v hišni preiskavi pridobljenih dokazov in tudi ne s tem, ali je bil izveden popoln dokazni postopek v zvezi z zakonitostjo hišne preiskave. Drugostopno sodišče je zato zmotno uporabilo oziroma ni uporabilo predvsem tistih določb materialnega prava, ki se nanašajo na oceno vrednosti dokazov, ki so pridobljeni v tako izvedeni hišni preiskavi, kot jo zatrjuje revizija. Zaradi zmotne oziroma neuporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Ni mogoče sprejeti trditve v reviziji, da bi bilo treba zato, ker je bila ustavljena preiskava, ustaviti tudi disciplinski postopek.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa disciplinske komisije in delavskega sveta tožene stranke, na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovne obveznosti. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo prodajalke in ji plačati plačo in prispevke za socialno zavarovanje. Odločitev je oprlo predvsem na ugotovitve hišne preiskave, ki je bila opravljena dne 14.5.1991. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je na podlagi 73. člena zakona delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kritve določb pravdnega postopka in predlagala, da revizijsko sodišče obe odločbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku je bilo tožnici očitano, da je iz poslovalnice odnašala neizpolnjene in žigosane prodajne dokumente, ki so jih organi za notranje zadeve našli v hišni preiskavi dne 14.5.1991 pri takratnem tožničinem fantu. Hišna preiskava je bila opravljena brez sodne odločbe in v času, ko je že veljal ustavni amandma, po katerem nihče ni smel brez odločbe sodišča in proti stanovalčevi volji vstopiti v tuje stanovanje. Ob hišni preiskavi je bil stanovalec odsoten. Edini dokaz o tožničini krivdi je bil torej pridobljen s kršitvijo ustavne norme. Dokaz, pridobljen v nasprotju z ustavno določbo, ne more biti uporabljen v postopku pred sodiščem.

Kazenski postopek zoper tožnico zaradi pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve davščin je bil ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov. Ugotovljena kršitev delovne obveznosti in opis kaznivega dejanja vsebujeta identične elemente - odnašanje dokumentov iz poslovalnice. To pomeni, da bi po ustavitvi kazenskega postopka moral biti ustavljen tudi disciplinski postopek, ker je le tako varovano načelo iz 27. člena ustave.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Revizija je utemeljena.

V dokaznem postopku niso mogli bili izvedeni neposredni dokazi, ker tožnice nihče ni zalotil pri storitvi hujše kršitve delovne obveznosti, zato lahko dokazna ocena sloni le na posrednih (indicijskih) dokazih. Bistvene med posrednimi dokazi, s katerimi se šele lahko sklene krog sklepanja o osebi, ki si je prisvojila listine tožene stranke, so ugotovitve hišne preiskave z dne 14.5.1991. Brez listin, ki so bile zasežene v hišni preiskavi, ne bi bilo mogoče sklepati na tožničino krivdo. Prvostopno sodišče izrecno gradi utemeljitev prav na tem posrednem dokazu, ker iz njega, kot bistvenega, sklepa na pravilnost odločitev disciplinskih organov tožene stranke. Prav zato je bistveno vprašanje, ali so bili dokazi v hišni preiskavi pridobljeni na zakonit način in bi drugostopno sodišče na izrecno pritožbeno trditev o pritiustavnosti in protizakonitosti hišne preiskave moralo odgovoriti.

Z ustavnim amandmajem št. L k Ustavi SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 32/89), ki je začel veljati 27.9.1989, je bil nadomeščen 2. odstavek 225. člena ustave (Uradni list 6/74). Ta amandma je v 1. odstavku določal, da nihče ne sme brez odločbe sodišča ali sodnika za prekrške, izdane na podlagi zakona, proti stanovalčevi volji vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore, niti jih preiskati. V 5. odstavku navedenega člena ustave je bilo določeno, da pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe pristojnega organa vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno, da neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavaruje ljudi in premoženje, ali če je očitno, da se drugače ne bi mogli zavarovati dokazi v kazenskem postopku.

Iz zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 14.5.1991 je razvidno, da je bila opravljena po 154. členu takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85), ki je v 1. odstavku določal, da organi za notranje zadeve smejo še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 211. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati, in ob pogojih iz 210. člena tega zakona opraviti hišno in osebno preiskavo. Po 1. odstavku 210. člena navedenega zakona je pooblaščena uradna oseba organov za notranje zadeve smela tudi brez odredbe stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če bi imetnik stanovanja to želel, če je kdo klical na pomoč, če je bilo treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to bilo potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je bil v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je bilo treba po odredbi pristojnega državnega organa prijeti in prisilno privesti ali se je zaradi pregona sem zatekel, ali če je bilo očitno, da se drugače ne bi mogli zavarovati dokazi.

Pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena dne 14.5.1991, sta bila priči, prisotna je bila tožnica pozneje poročena. Iz zbranih dokazov izhaja, da je hiša last A. in A.D. Preiskava je bila opravljena v spalnici M.D., ki ni bil prisoten. V spisu sta le fotokopiji zapisnika o preiskavi stanovanja in potrdila o zasegu predmetov. Ni pa dokazov o tem, ali je bila hišna preiskava opravljena v skladu z določbami takrat veljavne ustave in zakona o kazenskem postopku, po katerih je bila pogoj za hišno preiskavo izdana odločba sodišča ali sodnika za prekrške. Tožnica je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo navajala, da sta z nezakonitim vstopom v stanovanje in s hišno preiskavo brez sodne odločbe bila kršena ustava in zakon in da na tek način zbrani dokazi ne morejo biti uporabljeni v postopku pred sodiščem. Drugostopno sodišče je v zvezi s tem v odločbi navedlo le, da ni pristojno odločati o ustavnosti posamičnih ukrepov upravnih organov, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem dokazne vrednosti v hišni preiskavi pridobljenih dokazov in tudi ne o tem, ali je bil izveden popoln dokazni postopek v zvezi z zakonitostjo hišne preiskave. Drugostopenjsko sodišče je zato po mnenju revizijskega sodišča zmotno uporabilo oziroma ni uporabilo predvsem tistih določb materialnega prava, ki se nanašajo na oceno vrednosti dokazov, ki so pridobleni v tako izvedeni hišni preiskavi, kot jo zatrjuje revizija. Zaradi zmotne oziroma neuporabe materialnega prava pa dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker zbrani dokazi ne vsebujejo vseh dejstev, ki bi potrdila ali zanikala protipravnost opravljene hišne preiskave.

Revizijsko sodišče lahko s sklepom razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje temu sodišču, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane določbe (2. odstavek 395. člena ZPP). Sodišče je zato po obrazloženem na podlagi navedene določbe odločilo kot v izreku tega sklepa.

Ni pa mogoče sprejeti trditve v reviziji, da bi bilo treba zato, ker je bila ustavljena preiskava, ustaviti tudi disciplinski postopek. Kazenski in disciplinski postopek sta posebna postopka, ki potekata po različnih pravnih načelih. Urejata dve vrsti odgovornosti, ki se ne izključujeta. Prvi je urejen z zakonom, drugi v aktih delodajalca ali delodajalskih organizacij, ki določajo kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih je dopustno izreči tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za oba postopka lahko veljajo sorodna pravila, vendar je disciplinski postopek odvisen od kazenskega le takrat, ko je v zakonu tako izrečno določeno (npr. pri zastaranju začetka in vodenja disciplinskega postopka, 67. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90. ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis; pri vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, 3. odstavek 12. člena ZPP, ipd.). Že zaradi teh načelnih razlogov, ni mogoče pritrditi navedbi v reviziji, da bi moral biti, zaradi identičnih elementov, disciplinski postopek ustavljen, ker je bil ustavljen tudi kazenski postopek potem, ko je javni tožilec odstopil od pregona. V tem delu pa revizija nima prav tudi zato, ker je sodišče druge stopnje odločilo o tožničini pritožbi dne 25.2.1993, kazenski postopek zoper njo pa je bil ustavljen s sklepom z dne 12.3.1993. Gre torej za novo dejstvo, ki ga stranka lahko v reviziji uspešno uveljavlja samo tedaj, če se tiče bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385 člena ZPP). Tožnica pa v reviziji takšnih okoliščin ne zatrjuje in jih izrecno tudi ne uveljavlja.