Jedro

Tožnica uveljavlja, da je podan abstraktni dejanski stan iz drugega odstavka 1. člena GZ, tj. odvračanje neposredne nevarnosti (plazenje zemljine) in povzročitev nadaljnje škode ob neposredni ogroženosti njenega stanovanjskega objekta s postavitvijo oziroma nadomestitvijo že obstoječega opornega zidu, ki je bil zgrajen ravno iz tega razloga. Sodišče tako sodi, da je ostalo dejansko stanje glede na uporabljeno materialno pravo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, kar terja odpravo izpodbijane odločbe že iz tega razloga.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-2653/2019-8 z dne 29. 3. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka tožeči stranki v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ naložil tožnici - investitorki kot inšpekcijski zavezanki, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo podpornega zidu iz betonskih zidakov v skupni dolžini 6,00 m in višini od 1,5 m do 1,8 m, situiranega po izjavi investitorke izključno na parc. št. *72, k.o. ..., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), odločil, da mora tožnica na svoje stroške do 30. 4. 2022 odstraniti gradnjo podpornega zidu, v dimenzijah in na lokaciji, kot navedeno, ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), opozoril tožnico, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), navedel dejanja, ki so prepovedana za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka (4. točka izreka) in odločil še, da se gradnjo opornega zidu označi s tablo po vročitvi te odločbe, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. - 7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je po inšpekcijskem pregledu organ ugotovil, da je na parc. št. *72 in domnevno tudi na parc. št. *74, obe k.o. ..., tožnica izvedla gradnjo opornega zidu. Po pozivu organa je tožnica pojasnila, da se gradnja nahaja le na zemljišču s parc. št. *72, da je gradnjo izvedla v dobri veri, da se s tem izboljšuje varnost okoli stavbe. Organ je ugotovil, da je za navedeno gradnjo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj ne sodi med izjeme iz 5. člena Gradbenega zakona (GZ). Zato predstavlja ta gradnja nelegalen objekt po GZ. Izrek ukrepa je organ utemeljil na podlagi 82., 89., 92. - 96. člena GZ ter 30. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

3.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnica je v tožbi navedla, da je prvostopenjski organ pri obravnavi posega v prostor zanemaril dejstvo, da je oporni zid na tem mestu stal že v času, ko je na mestu hiše tožnice stala stara hiša, zgrajena 1880. Ta zid ni bil in ni postavljen iz estetskih razlogov, temveč kot opora pred polzenjem zemljine nad objektom. Gre torej za drug gradbeno inženirski objekt, pri čemer glede na svojo višino sodi med nezahtevne gradbene objekte, za graditev katerega bi morala tožnica pridobiti gradbeno dovoljenje, razen, če bi se izkazalo, da je tožnica s tako gradnjo od svoje stanovanjske hiše odvračala nevarnost ali povzročanje nadaljnje škode. V tem primeru je tožnica počela ravno to - obnova starega opornega zidu je bila potrebna, saj se je stari oporni zid pogrezal in nagibal, na nekaterih mestih je tudi popokal, po njem se je zaradi materiala, ki je bil vanj vgrajen, sam oporni zid pa ni bil hidroizoliran, vlaga prenašala tudi v tožničin stanovanjski objekti. Treba je upoštevati, da se je stari oporni zid pogrezal in pokal, ker je nanj delovala sila - pritisk z zunanje strani, zaradi katerega je zid popuščal, svoje je dodala tudi vlaga. Drži, da tožnica ni dokazala gradnje po drugem odstavku 1. člena GZ v postopku, vendar pa je to izključno posledica dejstva, da je tožnica z obnovo zidu preprečila, da bi se zid podrl oziroma padel proti njenemu stanovanjskemu objektu. Stanje, s katerim bi tožnica lahko dokazala nujnost obnove, je omejila in preprečila ravno s svojo obnovo. Tožnica je bila poleg tega prepričana, da s svojim posegom sanira obstoječe zatečeno stoletno stanje. Odločbo je tudi nemogoče izvršiti v delu, v katerem je odrejena vzpostavitev prvotnega stanja, saj starega opornega zidu tožnica ne more več vzpostaviti, prav tako ne more odstraniti obstoječega, ker bo prišlo ravno do tega, kar želi tožnica preprečiti - prodiranje zemljine v območje stanovanjskega objekta. Navedla je še, da je po seznanitvi organa sprožila postopek legalizacije, v katerem pa kot stranka sodeluje tudi sosed, ki je tožničin poseg prijavil inšpekciji oziroma se je sodelovanju izognil, tako, da je upravna enota postopek zaključila z zavrnitvijo zahtevka tožnice. Postopek torej teče zaradi neupoštevanja zgodovinskega stanja, kakor tudi zanemarjanja pomena in potrebe po tožničinem posegu v prostor, pri čemer vsemu skupaj botruje šikaniranje soseda. Tožnica je predlagala, da sodišče izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi, odločbo odpravi ter postopek ustavi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5.Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

Glavna obravnava in dokazni postopek

6.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 18. 4. 2024, ki se ga je udeležila tožnica in njen pooblaščenec, ne pa toženka, kljub izkazanemu vabilu. Tožnica je vztrajala pri tožbi in navedla, da se je stanje po izdaji izpodbijane odločbe spremenilo, saj je odstranila del opornega zidu tako, da ga je znižala do višine, da se zemljina še ni pričela zniževati oziroma pritiskati na objekt. Posledično je pot (ki je vrisana) pričela drseti k objektu.

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo, pritožbo, drugostopenjsko odločbo, zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, sklep o ustavitvi postopka Upravne enote Škofja Loka, št. 351-442/2019-10 z dne 20. 1. 2020, ter vse ostale listine upravnega spisa.

8.Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A. A., vpogled v fotografijo starega stanja (A5), vpogled v na naroku predložene fotografije in izris iz PIRS Občine Gorenja vas - Poljane (A9-A16), ker gre za prepozno predložene dokaze. Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica po presoji sodišča ni upravičila, zakaj zaslišanja priče A. A., vpogleda v A5 ter izris iz PIRS Občine Gorenja vas - Poljane ni predlagala že v upravnem postopku, zato jih sodišče ne upošteva. Dokaznega predloga na vpogled v na naroku predložene fotografije (A10-A16) sodišče ne more upoštevati, ker gre za dokaze, ki so nastali po izdaji izpodbijane odločbe. V upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, torej dejansko in pravno stanje na dan izdaje akta (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

9.Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnice in opravo gleda na kraju samem kot nerelevantna, upoštevajoč listine spisa in stanje zadeve, kar bo obrazloženo še v nadaljevanju sodbe.

10.Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri Upravni enoti Škofja Loka o izidu postopka ter razlogih za odločitev v zvezi z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt kot nepotrebnega, saj gre v tem upravnem sporu za vprašanje zakonitosti odločitve inšpekcijskega organa.

11.Pooblaščenec tožnice ni ugovarjal zavrnitvi dokaznih predlogov.

K I. točki izreka

12.Tožba je utemeljena.

13.V primeru je predmet upravnega spora presoja odločitve prvostopenjskega organa o izreku ukrepa tožnici - investitorki kot inšpekcijski zavezanki: ustavitev gradnje in odstranitev opornega zidu iz betonskih zidakov v skupni dolžini 6,00 m in višini od 1,5 do 1,8 m, situiranega na parc. št. *72, k.o. ... na lastne stroške do 30. 4. 2022 ter vzpostavitev prejšnjega stanja, z opozorilom na začetek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo v primeru neizpolnitve obveznosti, z navedbo prepovedi in naložitvijo označbe gradnje s tablo.

14.Organ se je pri svoji odločitvi med drugim skliceval na 4., 5. in 82. člen GZ.

15.Po prvem odstavku 4. člena je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta treba: imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje in začetek gradnje objekta prijaviti v skladu s 63. členom tega zakona. Ne glede na prejšnji člen gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje nista pogoj za: - enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, - začasen objekt in - izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (5. člen). V prvem odstavku 82. člena pa je določeno, da v primeru nelegalnega objekta gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča.

16.Tožnica kot poglavitno ugovarja, da gre za nadomestitev že prej obstoječega opornega zidu, ki je bil postavljen zaradi opore/obrambe pred polzenjem zemljine nad objektom. Podoben ugovor je podala že tudi v postopku na prvi stopnji (sicer bolj na splošni ravni), ko je v izjavi z dne 22. 11. 2019 na poziv prvostopenjskega organa navedla, da ''opornega zidu ni postavljala na novo, ker je obstajal star kamniti zid, ki je razpadal in predstavljal večjo nevarnost...'', bolj konkretizirano pa v pritožbi, ko je uveljavljala, da ''gre smiselno za sanacijo opornega zidu, ki je bil zgrajen že za časa prvotne stavbe iz leta 1880 iz razloga, ker je preprečeval drsenje zemljine na hribu nad stavbo proti stavbi''.

17.S tem v zvezi iz prvostopenjske odločbe razlogi ne izhajajo, se je pa do tega opredelil drugostopenjski organ v svoji odločbi (kar se je smel) in navedel, da gre za pavšalne navedbe (pri)tožnice, kot tudi, da ''ugotovljena dejstva ne ustrezajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz določbe drugega odstavka 1. člena GZ, saj iz fotografij, ki jih je (pri)tožnica priložila k pritožbi, namreč ni razvidno, da je obstajala neposredna nevarnost ali nastanek naravne in druge nesreče, zaradi katere bi bila nujno potrebna gradnja takšne vrste objekta''.

18.Po drugem odstavku 1. člena GZ se določbe tega zakona ne uporabljajo za graditev objektov, če je treba nemudoma izvesti nujne in začasne ukrepe za odvračanje nevarnosti in povzročitev nadaljnje škode ob neposredni ogroženosti ali nastanku naravnih in drugih nesreč ali če gre za vojaško-inženirske objekte, zaklonišča ali druge zaščitne objekte med izrednim ali vojnim stanjem.

19.Po presoji sodišča je citirani zaključek organa napačen oziroma vsaj preuranjen. Tožnica namreč (kot je mogoče razbrati iz njenih navedb) dovolj konkretizirano zatrjuje, da neposredna nevarnost (plazenje zemljine proti objektu) obstaja (že) ves čas, zaradi česar je bil prvotni oporni zid (kamniti zid, kot ga v upravnem postopku imenuje tožnica) sploh postavljen in je bilo ob rušitvi tega prvotnega opornega zidu treba posledično postaviti nov oporni zid. Smiselno torej uveljavlja, da je podan abstraktni dejanski stan iz drugega odstavka 1. člena GZ, tj. odvračanje neposredne nevarnosti (plazenje zemljine) in povzročitev nadaljnje škode ob neposredni ogroženosti njenega stanovanjskega objekta s postavitvijo oziroma nadomestitvijo že obstoječega opornega zidu, ki je bil zgrajen ravno iz tega razloga. Sodišče tako sodi, da je ostalo dejansko stanje glede na uporabljeno materialno pravo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, kar terja odpravo izpodbijane odločbe že iz tega razloga.

20.Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnice na podlagi 4. in 2., posledično pa tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, sledeč petemu in šestemu odstavku istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ presoditi zatrjevane trditve tožnice z zgoraj predstavljenega vidika, po potrebi izvesti vse predlagane dokaze (tožnica je namreč poleg priloženih fotografij v pritožbi v dokaz svojih trditev predlagala tudi svoje zaslišanje, zaslišanje priče B. B., ogled na kraju samem, vpogled na portal eprostor.si za pridobitev podatka o letnici zgraditve hiše, dokazila o pridobitvi dokumentacije za legalizacijo obnove) in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odločiti.

21.Sodišče se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega upravnega akta, se bo moral pa do njih opredeliti upravni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

22.Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije (tožnica je predlagala, da sodišče odločbo odpravi in postopek ustavi), saj za to glede na stanje spisa niso podani pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1.

23.Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

24.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

1Smiselno tretji odstavek 248. člena ZUP: Če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

2Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.