Jedro

Določili 2. odstavka 100. člena in 1. odstavka 101. člena ZLV je treba interpretirati tako, da občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi ZUP obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev in o pritožbi mora pristojni organ odločiti v izreku akta, ne pa v obrazložitvi. Kajti v tovrstnih primerih, kot je obravnavani, stranka pred občinskimi organi in v upravnem sporu varuje svojo ustavno volilno pravico, kar pomeni, da mora imeti v zvezi s tem tudi učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo.

Po določbi 10. odstavka 15.b člena ZLS mora občinski svet skupaj odločiti o potrditvi mandatov, ki niso sporni, o vsakem spornem mandatu pa odločiti posebej. To pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožena stranka ni odločila o spornem mandatu tožnika posebej v izreku akta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Občinskega sveta Občine Vodice št. 011-07/2010-001 z dne 9. 11. 2010 odpravi in se zadeva vrne Občinskemu svetu Občine Vodice v ponoven postopek.

Občinski svet Občine Vodice mora izdati nov akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

Obrazložitev

Tožnik je z vlogo z dne 28. 10. 2010 podal pritožbo zoper odločitev občinske volilne komisije glede podelitve mandatov za člane občinskega sveta. V pritožbi je navedel, da jo vlaga v skladu z 100. členom Zakona o lokalnih volitvah (ZLV) v zakonitem roku, in sicer glede podelitve mandatov za svetnike Občine Vodice. V obrazložitvi je navedel, da se Občina Vodice glede volitev deli na 3 volilne enote. V vsaki volilni enoti se voli po 5 svetnikov. Pritožnik je v volilni enoti 1 kandidiral na listi SDS in od vseh list dosegel 4 volilni rezultat s 111 glasovi, kot je razvidno tudi iz zapisnika volilne komisije. Pravi, da ga iz njegove liste nihče ni prehitel s preferenčnimi glasovi. Tako se mu ne zdi nelogično, da je v volilni enoti 1 imenovan svetnik (A.A. z liste neodvisnih krajanov), ki je prejel 52 glasov. Ne gre za 5 svetniško mesto, za katerega bi lahko verjel, da se deli po tako imenovanem d'Hondtovem pravilu (ostanki volilnih glasov), ampak je bilo „prestavljeno“ že 4 svetniško mesto. Gre za proporcionalni volilni sistem in mandati se podeljujejo po volilnih enotah, kar se v njegovem primeru ni zgodilo. Verjetno so bili podatki v centralni računalniški sistem javljeni, kot da gre v Občini Vodice za 1 volilno enoto, kar pa verjetno predstavlja grobo kršitev ZLV. Poziva občinski svet, da na svoji prvi seji pritožbo obravnava in sklene tako kot je obrazloženo.

Z izpodbijanim aktom je Občinski svet, ki ga je zastopal župan Občine Vodice B.B., na podlagi 9. člena Poslovnika občinskega sveta Občine Vodice (Uradno glasilo Občine Vodice) na svoji 1. redni – konstitutivni seji sprejel sklep (v 1. točki), da se vsem 14 svetnikom, ki so bili izvoljeni na splošnih volitvah dne 10. 10. 2010 in so oddali potrdila o izvolitvi, mandati potrdijo. V drugi točki izreka sklepa je navedenih 14 imen in priimkov novoizvoljenih članov občinskega sveta. V obrazložitvi akta je navedeno, da je na občinski svet prispela tudi pritožba C.C. zoper odločitev volilne komisije glede podelitve mandatov za člane Občinskega sveta. Ker se šteje, da je občinski svet s potrditvijo mandatov na podlagi 15b. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), odločil tudi o pritožbi zoper občinsko volilno komisijo glede podelitve mandatov za člane občinskega sveta, je predsedujoči ugotovil, da se pritožbe ne obravnava, oziroma se ji na predlog Komisije za podelitev mandatov, ne ugodi.

V pritožbi zoper izpodbijani akt tožnik pravi, da je bil na lokalnih volitvah 2010 na listi SDS kandidat za člana Občinskega sveta Občine Vodice, in sicer je kandidiral v 1. volilni enoti. SDS v navedeni volilni enoti zaradi nepravilnosti pri ugotavljanju mandatov ni dobila nobenega mandata, čeprav bi ji moral biti dodeljen en mandat. V tem primeru bi bil tožnik kot kandidat na listi SDS izvoljen v Občinski svet. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločitev občinske volilne komisije, je bila prizadeta njegova pasivna volilna pravica.

Tožniku je bil sklep tožene stranke št. 011-07/2010-001 z dne 9. 11. 2010 o potrditvi mandatov članom Občinskega sveta vročen dne 15. 11. 2010. Tožnik primarno meni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke (sklep z dne 9. 11. 2010) nezakonita že iz razloga, ker ne vsebuje ustrezne obrazložitve. V obrazložitvi je tožena stranka zapisala le, da se pritožbe ne obravnava oziroma se ji na predlog Komisije za podelitev mandatov ne ugodi pri tem pa se je sklicevala na potrditev mandatov Občinskega sveta na podlagi 15.b člena ZLS. Takšno postopanje tožene stranke je nezakonito in protiustavno. Pritožba kandidata zoper odločitev občinske volilne komisije (100. člen ZLV) ne predstavlja zgolj procesne predpostavke za sodno varstvo (101. člen ZLV), pač pa je samostojno pravno sredstvo, o katerem je treba sprejeti meritorno odločbo, ki mora vsebovati argumentirano obrazložitev glede na pritožbene navedbe. Tožena stranka ni ravnala skladno z določili ZUP, čeprav bi jih morala uporabiti, ker gre pri odločanju o pritožbi po 100. členu ZLV za odločanje o stvari javnopravne narave. Po določilu 207. člena v zvezi s 254. členom ZUP bi morala tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe presoditi vse pritožbene navedbe, česar pa ni storila. To ne pomeni le nezakonitega postopanja, pač pa tudi kratenje tožnikove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Navedeno je razlog, da sodišče izpodbijani sklep odpravi na podlagi 35. člena ZUS in pritožbo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Poleg tega pa pritožnik v upravnem sporu uveljavlja tudi, da je tožena stranka mandate v občinski svet podelila oziroma potrdila nepravilno. Lista SDS je v tej volilni enoti prejela 111 glasov (kar je bil izmed vseh list četrti volilni rezultat), tožnika pa s preferenčnimi glasovi ni prehitel noben kandidat z iste liste. Občinska volilna komisija ali pa računalniški program sta pri nadaljnjem izračunu storila napako, ki ima za posledico nepravilno podelitev posameznih mandatov po volilnih enotah, med drugim tudi tožnikovega. Po izračunu, ki ga skladno z določilu 15. - 17. člena ZLV izdelal tožnik na podlagi pojasnilnih izračunov, ki so vsebovani v komentarju k Zakonu o lokalnih volitvah (Lokalne volitve 2010, Zbirka predpisov, Ur. list Republike Slovenije, 2010), in kot je razviden iz tabelaričnega prikaza, ki ga tožnik prilaga k pritožbi kot sestavni del pritožbene argumentacije, bi morali biti od preostalih 11 mandatov na podlagi ostankov glasov listam SDS dodeljeni trije mandati (tabela št. 2). Mandati bi se morali deliti zaporedoma in v volilni enoti, kjer so ostanki najbližji Harejevemu količniku. To glede na izračunane ostanke pomeni, da bi moral biti SDS dodeljen v vsaki volilni enoti en mandat, torej tudi v prvi volilni enoti en mandat. Rezultati, ki jih je potrdila Občinska volilna komisija, so nelogični, saj izključujejo ustrezno zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah oziroma neutemeljeno preskakujejo mandate z višjim oziroma boljšim ostankom. Ob treh mandatih, ki jih je po 16. členu ZLV pridobila SDS s svojimi tremi listami v treh volilnih enotah, bi bilo glede na proporcionalni volilni sistem edino pravilno in logično, da ji je v vsaki volilni enoti dodeljen en mandat, v prvi volilni enoti pa je, kot rečeno, ostala brez mandata. Dejansko so v Občini Vodice mandati razdeljeni tako, kot da bi šlo le za eno volilno enoto (izključno po 16. členu ZLV), kar pa izključuje zastopanost mandatov po posameznih volilnih enotah, kar ni v skladu z ZLV. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep Občine Vodice, Občinskega sveta št. 011-07/2010-001 z dne 9. 11. 2010 o potrditvi mandatov članom Občinskega sveta odpravi in pritožbo tožnika z dne 28. 10. 2010 vrne v ponovno odločanje toženi stranki z ustreznimi navodili za ponovno odločanje; oziroma predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da potrdi mandat tožniku C.C., ki je za Občinski svet Občine Vodice kandidiral v 1. volilni enoti Občine Vodice na listi stranke SDS in posledično na novo pravilno določi ostale mandate v tistih volilnih enotah, na katere bo sprememba učinkovala.

Na pritožbo so odgovorile tri prizadete stranke. Č.Č. predlaga, da sodišče pritožbo zavrne, ker je obrazložitev vsebovana v sklicevanju na 15.b člen ZLS. V nadaljevanju pa utemeljuje, da je tudi vsebinski ugovor pritožnika neutemeljen in predlaga zaslišanje predsednika občinske volilne komisije in državne volilne komisije. D.D. pravi, da drugega kakor glasovanje, na seji niti niso mogli opraviti. V nadaljevanju pa odgovarja na vsebinski ugovor pritožnika. Predlaga, da sodišče pritožbo obravnava javno. Prizadeta stranka B.B. pa v odgovoru na tožbo pravi, da je bila enaka krivica kot pritožniku storjena vsaj še trem kandidatom.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi tožnika kot volilnega kandidata za občinski svet v zvezi s potrditvijo mandatov članov občinskega sveta (2. odstavek 100. člena Zakona o lokalnih volitvah (ZLV, Uradni list RS, št. 72/93 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). To izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta, medtem ko iz izreka izpodbijanega akta nedvoumno izhaja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom odločila o potrditvi 14 mandatov članov občinskega sveta. Zoper odločitev občinskega sveta o pritožbi volilnega kandidata ob potrditvi mandatov članov občinskega sveta je dopusten upravni spor, če občinski svet pritožbi ne ugodi, in sicer v 8 dneh od „prejema obvestila“ (1. odstavek 101. člena ZLV v zvezi z drugim stavkom 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010). V zvezi s temi določbami je potrebna določena ustavi-skladna interpretacija ZLV. Ker je zakonodajalec v določilu 1. odstavka 101. člena ZLV določil, da je dopusten upravni spor, in ker je zakonodajalec v 2. odstavku 100. člena ZLV določil, da občinski svet „odloči“ o pritožbi, v določilu 1. odstavka 101. člena ZLV pa zakonodajalec uporablja pojem „če /.../ pritožbi ne ugodi“ /.../, je treba določilo 2. odstavka 100. člena in 1. odstavek 101. člena ZLV interpretirati tako, da občinski svet na drugi stopnji odloči s pravnim aktom, ki mora imeti ob smiselni uporabi Zakona o splošnem upravnem postopku (4. člen ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) obvezne sestavine, kot jih mora imeti upravna odločba – torej uvod, izrek in obrazložitev in o pritožbi mora pristojni organ odločiti v izreku akta, ne pa v obrazložitvi (1. odstavek 213. člena ZUP). Kajti v tovrstnih primerih, kot je obravnavani, stranka pred občinskimi organi in v upravnem sporu varuje svojo ustavno volilno pravico (1. in 2. odstavek 43. člena Ustave), kar pomeni, da mora imeti v zvezi s tem tudi učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo (25. in 23. člen Ustave). Zato pojmovne zveze „od dneva prejema obvestila“ iz 1. odstavka 101. člena ZLV ne gre razlagati tako, da pristojni organ odloči o pritožbi z obvestilom, ampak navedena pojmovna zveza pomeni zgolj to, da rok za pritožbo na sodišče začne teči od prejema obvestila o odločitvi občinskega sveta; zato da ima stranka učinkovit dostop do pravnega in sodnega varstva pa je potrebno, da ima odločitev o zavrnitvi pritožbe vse sestavine upravnega akta, da je odločitev o pritožbi vsebovana v izreku, v obrazložitvi pa morajo biti smiselno vse sestavine obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP, prav tako pa mora drugostopenjski organ odgovoriti na vse pritožbene navedbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Takšno interpretacijo potrjuje tudi določilo 15.b člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 94/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Iz določila 7. odstavka 15.b člena ZLS izhaja, da občinski svet na prvi seji najprej imenuje komisijo za potrditev mandatov članov občinskega sveta. Iz naslednjega odstavka istega določila izhaja, da se tej komisiji nato predloži poročilo občinske volilne komisije o izidu volitev, potrdila o izvolitvi članov občinskega sveta ter morebitne pritožbe kandidatov. Iz 9. odstavka tega določila izhaja, da občinski svet odloči o potrditvi mandatov članov občinskega sveta na podlagi poročila komisije o pregledu potrdil o izvolitvi ter vsebini in upravičenosti morebitnih pritožb. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožena stranka odločila o pritožbi na podlagi predloga Komisije za podelitev mandatov, da se pritožbi tožnika ne ugodi. Z vidika 8. in 9. odstavka 15.b člena ZLS torej izpodbijani akt ni nezakonit oziroma tožnik tega niti ne zatrjuje. Vendar pa določilo 10. odstavka 15.b člena ZLS določa, da občinski svet skupaj odloči o potrditvi mandatov, ki niso sporni, o vsakem spornem mandatu pa odloči posebej. To pomeni, da ZLS potrjuje gornjo ustavi-skladno interpretacijo, da mora občinski svet o spornem mandatu odločiti posebej, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, saj tožena stranka ni odločila o spornem mandatu tožnika posebej v izreku akta. ZLS namreč ne pravi, da občinski svet z odločitvijo o nespornih mandatih hkrati odloči tudi o pritožbi kandidata, katerega mandat je sporen, ampak določa, da občinski svet z odločitvijo o spornem mandatu odloči o pritožbi kandidata (12. odstavek 15.b člena ZLS). Tožena stranka pa o spornem mandatu tožnika ni pravno veljavno odločila v izreku izpodbijanega akta in to bi lahko imelo vpliv tudi na mandate izvoljenih članov občinskega sveta. Ker je tožena stranka kršila procesne določbe glede vsebine izreka (1. odstavek 213. člena ZUP v zvezi z 1. odstavkom 101. člena ZLV) in glede obveznih sestavin obrazložitve (214. člen ZUP v zvezi z 1. odstavkom 101. člena ZLV) ter obravnavanja pritožbenih navedb (2. odstavek 254. člena ZUP v zvezi z 1. odstavkom 101. člena ZLV), je sodišče pritožbi ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Gre za tako bistvene pomanjkljivosti izpodbijanega akta glede vsebine izreka in obrazložitve, da sodišče izpodbijanega akta ne more po vsebini preizkusiti, zato sodišče tudi ni razpisalo javne glavne obravnave, ampak je o zadevi odločilo na seji senata (37. člen ZUS-1). Enako odločitev in pravno interpretacijo zakona v zvezi z ZUP je sodišče sprejelo tudi v zadevi U 613/2002 z dne 21. 1. 2003. Tožena stranka mora izdati nov akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).