Jedro

Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega E. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, in pod posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev plača oškodovanemu P. J. znesek 1.222,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. in 8. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso po odmeri sodišča. Oškodovanega P. J. je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega E. Š. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa je obsojencu naložilo plačilo sodne take kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP ter navaja, da je bilo v zadevi dejansko stanje kljub številnim predlaganim in neizvedenim dokazom dokaj pravilno ugotovljeno, so pa bili izvedeni dokazi napačno presojeni. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da primarno izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni oziroma podrejeno, da razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno. Navaja, da se vložnik vsebinsko in konkretno opredeljuje le do kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v zaključnem delu zahteve navaja, kako naj bi ta kršitev bila storjena, vendar ne da bi posebej konkretiziral posamezne oblike nerazumljivosti, nejasnosti oziroma nasprotij v sodbi, s katero je bilo odločeno o pritožbi. Vse, kar je bilo pred tem v zahtevi navedeno, pa po njegovem mnenju predstavlja povzetek, mestoma pa skoraj dobesedni prepis navedb iz zagovora obsojenca in pogledov obrambe na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, s pomisleki in pripombami, kot so že bile izražene v pritožbi. Zatrjevanih kršitev kazenskega zakona oziroma kazenskega postopka pa ni mogoče utemeljevati zgolj z izpodbijanjem resničnosti in prepričljivosti dokazne ocene obeh sodišč, ker naj bi bilo dejansko stanje zadeve drugačno oziroma ker naj bi izvedeni dokazi terjali drugačno presojo obravnavanih očitkov, saj se s tem posredno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Za dokazovanje zatrjevanih kršitev v kazenskem postopku so brez vsakega pomena razlage poteka pravdnih postopkov, saj se njihove zakonitosti in učinkov ne more izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo zoper kazensko sodbo. Kar zadeva zavrnjene dokaze, pa imata obe sodbi zadostne in v skladu z uveljavljeno sodno prakso utemeljene razloge, iz katerih izhaja, da ni prišlo do kršitev procesnih pravic obsojenca, ker je bilo z razumno in sprejemljivo podlago ugotovljeno, da dokazi niso odločilni za presojo v tej kazenski zadevi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavil. V izjavi izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca ter vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je zato pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost v zahtevi uveljavljanih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke (obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Z navajanji, ki predstavljajo, kot pravilno povzema vrhovni državni tožilec, le povzetek, mestoma pa skoraj dobesedni prepis navedb iz zagovora obsojenca in pogledov obrambe na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, s pomisleki in pripombami, kot so že bile izražene v pritožbi, in sicer: da v spisu ni dokazov, da bi prav obsojenec sporne izdelke (avtoradio Panasonic, MP3 predvajalnik ter računalnik Acer Aspire) naročil preko spletnih trgovin na svoj domači naslov, plačilo pa opravil s podatki plačilne kartice Activa Mastercard Banke Koper, katere lastnik je oškodovanec P. J., ter jih tudi sam prevzel z namenom kompenzacije dolga, ki naj bi ga imel oškodovanec do njega iz naslova plačila za igranje; da je ocena verodostojnosti priče T. O. nepravilna, saj naj bi imenovani pri odgovoru na vsako vprašanje izjavljal, da je to, kar je povedal, slišal od oškodovanca P. J., sam pa ni videl prav ničesar; da iz listinskih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je bil naročnik predmetov oziroma da je bil to ravno obdolženec; da bi sodišče prišlo do drugačnih zaključkov, če bi pravilno presodilo vsebino pravdnega spisa P 135/2010 in vpogledalo pravdni spis P 136/2010, iz katerih naj bi izhajalo, da je oškodovanec vtoževal različne zneske do nasprotnih strank (v prvi zadevi proti obsojencu, v drugi proti njegovi materi); da je oškodovanec ob podaji predloga za pregon kot višino škode, ki naj bi mu bila storjena z očitanim kaznivim dejanjem, navajal znesek v višini približno 4.000,00 EUR, nato pa dne 22. 4. 2010 zoper obsojenca vložil tožbo zaradi plačila še 4.593,17 EUR, na koncu postopka pa še vedno vztrajal pri plačilu zneska 3.330,38 EUR; da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je sploh obstajal dolg obsojenčeve matere do oškodovanca, saj oškodovanec tekom postopka ni prinesel nobenega dokumenta o posojilu, ki naj bi ga izročil obdolženčevi materi; o razlogih za beg obsojenca, ko sta na domu obiskala oškodovanec in priča T. O., izpodbija obramba resničnost in prepričljivost dokazne ocene obeh sodišč, ker naj bi bilo dejansko stanje zadeve drugačno oziroma ker naj bi izvedeni dokazi terjali drugačno presojo obravnavanih očitkov, s čimer posredno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V nadaljevanju obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v zaključnem delu zahteve za varstvo zakonitosti navaja, kako naj bi bila ta kršitev storjena, in sicer s prepisom zakonskega besedila navedene določbe, ne da bi posebej konkretiziral posamezne oblike zatrjevane nerazumljivosti, nejasnosti oziroma nasprotij v sodbi. S tako posplošenimi navedbami zatrjevana kršitev po oceni Vrhovnega sodišča ni konkretizirana do te mere, da bi jo bilo sploh mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je pod točko 4 izpodbijane sodbe dokazne predloge obrambe za imenovanje izvedenca s področja mobilne telefonije, za zaseg oškodovančeve SIM kartice, ogled morebitnega oškodovančeva snemalnega studija, zaslišanje priče L. H. ter opravo poizvedb pri Policijski upravi Umag glede prijave G. Š. o pogrešanosti obsojenca zavrnilo, saj se po njegovi oceni nanašajo na ugotavljanje morebitnega posojilnega razmerja med oškodovancem in G. Š. (obsojenčevo materjo) ter na ravnanje obsojenca daljši čas po storjenem kaznivem dejanju (beg ob oškodovančevem obisku na domu), kar nikakor ni povezano z ugotavljanjem obstoja obravnavanega kaznivega dejanja, niti ni relevantno za določitev vrste in obsega morebitne izrečene kazenske sankcije. Predlog za imenovanje izvedenca, ki bi ocenil, ali je obravnavana zloraba plačilne kartice sploh mogoča, pa je po oceni prvostopenjskega sodišča nejasen, predvsem pa nepotreben, tako kot zaslišanje priče M. S., zaslišanje naročnikov igranja ter oprava poizvedb na DURS-u v zvezi z izplačili obsojencu za njegovo igranje. Sodišče je namreč ocenilo, da razpolaga z dovolj dokazi, ki zadostujejo za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. S takšno obrazložitvijo se glede dokaznih predlogov obrambe v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj tudi samo ugotavlja (točka 5 obrazložitve drugostopenjske sodbe), da se omenjeni dokazni predlogi obrambe ne nanašajo na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev očitanega kaznivega dejanja.

9. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Po oceni Vrhovnega sodišča pa imata sodbi, kar zadeva zavrnjene dokaze obrambe, zadostne in v skladu z uveljavljeno sodno prakso utemeljene razloge, da predlagani dokazi za obravnavano zadevo niso pravno relevantni. Zato zatrjevana kršitev procesnih pravic obsojenca (tretja alineja 29. člena Ustave RS ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP) ni podana.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ta pa je tudi pretežno vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.