Jedro

Sodišče je prezrlo, da tožeča stranka ni predlagala samo izdajo regulacijske začasne odredbe, ampak tudi zavarovanje terjatve s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se ga ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka se je v predlogu sklicevala na nastanek težko nadomestljive škode, ker bo brez potrebne krme za prehrano ostalo 960 glav živine, zaradi česar bodo morali oddati krave mlekarice v klavnico, glavna čreda pa bo ostala brez krav, ki jih je tožeča stranka vzredila skozi desetletja genske selekcije. V takem primeru bi tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda, saj v primeru, če bi s tožbo v tem postopku uspela, ne bi mogla vzpostaviti mlečne proizvodnje v obsegu, kot jo ima danes in bi lastna vzreja trajala več kot 10 let. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala tudi nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka je 28. 1. 2020 na svoji spletni strani objavila ponudbo za začasno obdelavo kmetijskih površin, ki jih je obdelovala tožeča stranka. Če bo tožena stranka po zaključenem razpisu z izbranimi ponudniki sklenila pogodbe o obdelavi kmetijskih zemljišč, tega ne bo mogla več sanirati, tudi če tožeča stranka v pravdi uspe.

Predlagana začasna odredba v 2. točki ni regulacijska začasna odredba, ampak klasična začasna odredba, s katero želi tožeča stranka v primeru uspeha v pravdi zavarovati svoj pravni interes pri uveljavljanju terjatve napram toženi stranki. Pri presoji izpolnjenosti pogojev za tako začasno odredbo zadošča že, da tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve dokaže, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožena stranka ni prerekala, da tožeča stranka z izdajo začasne odredbe ne more utrpeti prav nobenih negativnih oziroma neugodnih posledic. Prvostopenjsko sodišče pa je materialno pravno zmotno zaključilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe z vsebino, kot izhaja iz druge točke predloga za izdajo začasne odredbe, saj v tem delu ne gre za regulacijsko začasno odredbo. Izpolnjeni so vsi zahtevani pogoji po 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar je prvostopenjsko sodišče presojalo le obstoj pogojev v luči regulacijske začasne odredbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v 1. točki zavrnjenega predloga za izdajo začasne odredbe predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se začasno uredilo sporno razmerje (tožeča stranka s tožbenim zahtevkom terja od tožene stranke, da je dolžna dopustiti tožeči stranki obdelovati vse nepremičnine navedene v zakupni pogodbi skladno z zakupno pogodbo z 19. 2. 2017). V 2. točki zavrnjenega predloga pa tožeča stranka predlaga zavarovanje svoje terjatve (na ugotovitev, da odpoved zakupne pogodbe, ki jo je podala tožena stranka 18. 7. 2019, nima pravnega učinka ter zakupno razmerje med pravdnima strankam ne preneha), in sicer tako, da se z začasno odredbo toženi stranki prepove razpolaganje z nepremičninami iz sklenjene zakupne pogodbe.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da predlaga tožeča stranka izdajo regulacijske začasne odredbe (primerjaj 8. točko izpodbijanega sklepa) in prezrlo, da predlaga tudi zavarovanje terjatve s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami (2. točka predloga). Zato kljub pravilnim in prepričljivim razlogom o tem, zakaj predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe ni utemeljen,1 izpodbijani sklep nima razlogov o pogojih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve iz 2. točke predloga za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v katerem naj obravnava predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti (3. točka 365. člena ZPP).

1 Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo verjetno izkazanost tožbenega zahtevka, a pomanjkanje nadaljnjih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe s katero lahko stranka uspe le, kadar je takšno začasno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena. Štelo je, da tožeči stranki nenadomestljive škode ni uspelo izkazati, saj ji tožena stranka obdelave nepremičnin ne onemogoča, tožeča stranka pa se sklicuje zgolj na hipotetične možnosti nastanka škode, ki izdaje začasne odredbe ne omogočajo. Verjetnost nastanka konkretne nevarnosti in nepopravljive škode pa ni z ničemer izkazana. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da bi morala tožeča stranka prodati večje število živali, zaradi česar bi ji nastala nepopravljiva škoda. Tudi navedeno predstavlja zgolj hipotetično možnost nastanka škode. Poleg tega ima tožeča stranka nepremičnine še vedno v posesti in jih obdeluje, torej ima tudi dovolj hrane za živali, ki jih prav tako lahko hrani s hrano, ki je ne pridela sama, ampak jo na primer kupi.