Jedro

V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj življenjske skupnosti med pravdnima strankama. Odločilnega pomena je ocena sodišča druge stopnje, da „je šlo za razmerje, ki nima take narave (ni tako obvezujoče, v namenu trajno in s skupnimi cilji) kot je zakonska skupnost“ in da „ni bilo volje za vzpostavitev skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti“.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na podrejeni zahtevek, zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 20. 12. 2011 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da spada ves poslovni delež v družbi P. d.o.o. v skupno premoženje pravdnih strank in da je delež vsake od strank ½. Naknadno je uveljavljala še podrejeni zahtevek, naj sodišče ugotovi, da je na podlagi sklenjene družbene pogodbe postala imetnica oziroma lastnica ½ deleža v družbi P. d.o.o. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podrejeni zahtevek. V zvezi s primarnim zahtevkom je sodišče ocenilo, da sta bili pravdni stranki sicer v dalj časa trajajočem intimnem razmerju, ki pa ni imelo narave zunajzakonske skupnosti. V zvezi s podrejenim zahtevkom pa je navedlo, da se družba civilnega prava ne more uporabiti za opravljanje gospodarske dejavnosti v pravnem pomenu, saj se gospodarska dejavnost lahko opravlja le v pravno-organizacijskih oblikah, ki so za ta namen določene z zakonom.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s podrejenim zahtevkom je še pojasnilo, da ne gre za družbeno pogodbo tudi zato, ker koristi družbe P. d.o.o. niso šle družbenikom temveč družbi sami.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje ni upoštevalo izjav nekaterih prič, ki so izpovedale, da sta stranki živeli skupaj in sta bila partnerja in je tako protispisna ugotovitev sodišča, da naj bi toženka pri tožniku prespala zgolj ob vikendih. Navaja, da izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov: že sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nekaterih bistvenih elementov za presojo zunajzakonske skupnosti, obe sodišči sta presojo zreducirali zgolj na to, kje je tožnica spala in kakšen termin so uporabljale priče za označitev zveze, kar za presojo zunajzakonske skupnosti ne bi smelo biti bistveno. Meni, da ji je bila s tem kršena pravica do izjave v postopku in ustavna pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter storjena absolutna bistvena kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja še zmotno uporabo materialnega prava, saj sta sodišči zavzeli striktno stališče, da ni zunajzakonske skupnosti, če partnerja ne živita skupaj. Bistvena za presojo bi morala biti notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti med strankama.

5. Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Opozarja, da revidentka povzema izpovedi nekaterih prič, ki so iztrgane iz konteksta in z navideznim konstituiranjem kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

6. Revizija glede podrejenega zahtevka ni dovoljena, glede primarnega pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Tožnica je naknadno v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2012 postavila še podrejeni zahtevek, s katerim je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je na podlagi sklenjene družbene pogodbe pridobila lastništvo ½ deleža v družbi P. d.o.o. Na tej vlogi ni navedla vrednosti spornega predmeta za podrejeni zahtevek, ampak le prvotno vrednost spora v zvezi s primarnim zahtevkom zaradi ugotovitve skupnega premoženja v znesku 50.000,00 EUR.

8. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnica je s tožbo uveljavljala več zahtevkov (objektivna kumulacija), za vse zahtevke pa je navedla eno vrednost spornega predmeta – 50.000,00 EUR. V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP šteje, da je s stališča dovoljenosti revizije vrednost spornega predmeta opredeljena le glede glavnega primarnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa vrednost spornega predmeta ni določena. Izostanek navedbe sporne vrednosti ima za posledico nedovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zoper odločitev o podrejenem zahtevku zavrglo.

O neutemeljenosti revizije

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, izvedene dokaze pa ocenilo vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi (8. člen ZPP). Odločilo je, da niso podani pogoji za uporabo določbe 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in posledično za ugotovitev obstoja skupnega premoženja pravdnih strank. Sodišče druge stopnje je analiziralo razloge sodbe sodišča prve stopnje ob upoštevanju pritožbenih navedb in ugotovilo, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča popolna in pravilna. Pritrdilo je zaključkom sodišča prve stopnje, da sta toženec in tožnica bila v dalj časa trajajočem intimnem razmerju, ki pa ni imelo narave zunajzakonske skupnosti. Tožnica in toženec nista živela skupaj v toženčevem stanovanju v Izoli, stanovanje toženca za tožnico ni predstavljalo doma, prav tako ni bilo skupnega gospodinjstva in življenja (tožničina oblačila je prala in likala njena mati), okolica ju je štela za intimen par, med njima ni bilo volje, da vzpostavita skupno življenje, ekonomsko in socialno skupnost. 10. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji, in sicer mora med partnerjema obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost neveljavna. Iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, in ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj življenjske skupnosti med pravdnima strankama. Odločilnega pomena je ocena sodišča druge stopnje, da „je šlo za razmerje, ki nima take narave (ni tako obvezujoče, v namenu trajno in s skupnimi cilji) kot je zakonska skupnost“ in da „ni bilo volje za vzpostavitev skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti“.

11. Ob vsem navedenem je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna in je ne uspe omajati niti revizijski očitek, da zgolj dejstvo, da partnerja ne živita skupaj, še ne pomeni, da ni zunajzakonske skupnosti. Tožnica se sklicuje na sodno prakso, ki kot bistveno šteje notranjo komponento, medsebojno naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti. Skupno bivanje sicer res ni pogoj za nastajanje skupnega življenja, vendar le, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja začasno ne živita skupaj.(1) Tožnica teh razlogov ni navajala, prav tako ni konkretizirala, za kakšen medsebojni dogovor o vsebini in obliki naj bi v konkretnem primeru šlo. Revizijski očitek o zmotni uporabi prava je zato neutemeljen, revizijske trditve, ki izpodbijajo opisane ugotovitve obeh sodišč (kako pogosto je tožnica prespala pri tožencu, da nista zgolj intimen par ipd.), pa neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Večino drugih revizijskih navedb je mogoče strniti v očitek o bistvenih kršitvah iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitvi tožničine pravice do izjave in do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Te obširne revizijske navedbe pa – kot pravilno opozarja toženec v odgovoru na revizijo – pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in ponujanje lastne dokazne ocene, kar je (nedovoljena) graja dejanskih ugotovitev.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo (v delu, kolikor je ni zavrglo) zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08 in 5/09 – ZOdv-C, ki se glede na predhodne določbe Odvetniške tarife – Ur. l. RS, št. 2/15 uporabi za odmero stroškov v obravnavanem primeru) odmerilo na 1.695,80 EUR (nagrada za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300 OdvT v višini 1.370,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 OdvT v višini 20,00 EUR, skupaj torej 1.390,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znese 1.695,80 EUR).

Op. št. (1): Tako sodba VSRS II Ips 262/2010 in sodba VSRS II Ips 680/2008.