Jedro

Če je odločitev o stvari odvisna od rešitve predhodnega vprašanja ga lahko reši SDK v kontrolnem postopku čeprav spada njegovo reševanje v pristojnost sodišča. Učinkuje samo v stvari, v kateri je bilo rešeno in ne pomeni meritorne odločitve o njem.

Sodišče dejstev in dokazov, ki jih ni stranka uveljavljala že v upravnem postopku, ampak prvič šele s tožbo, pri odločanju ne upošteva. Možna je samo obnova upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva je pri tožeči stranki pregledala finančno-materialno poslovanje za leti 1991 in 1992. Pri tem je ugotovila sledeče: Pravni osebi H. d.o.o. je pravna oseba U. p.o., Ljubljana v letu 1991 nakazala na podlagi pogodb o dolgoročnem kreditiranju (rok vračila kreditov je bil 10 let) skupno 18.786.327,50 SIT. Terjatev na vrnitev omenjenega zneska je od U. odkupila tožeča stranka za 5% njene vrednost - za 939.316,40 SIT. Nato sta tožeča stranka in H. d.o.o. sklenila pogodbo o predčasnem vračilu kredita. Ker je bil kredit predčasno vrnjen, je tožeča stranka priznala H. d.o.o. petdesetodstotni popust. Je pa služba družbenega knjigovodstva prve stopnje nadalje še ugotovila, da je U. za ves odobreni kredit odkupil v letu 1991 od H. d.o.o., evidenčne devizne pravice tako, da ob sklenitvah pogodb o nakupu terjatve oziroma o predčasnem vračilu kredita niti terjatev niti kredit nista več obstojala. Upoštevajoč omenjena dejstva je služba družbenega knjigovodstva menila, da nobena od omenjenih dveh pogodb nima pravne podlage. Vsi poslovni dogodki v zvezi z njima so bili zato knjiženi v poslovne knjige na podlagi neverodostojne dokumentacije. Zato je tožeči stranki naložila (med drugim tudi), da mora:

1./ povečati razne kratkoročne terjatve za 939.316,40 SIT in za enak znesek povečati druge izredne prihodke;

2./ povečati druge izredne odhodke - nematerialne za 9.393.164,00 SIT in za enak znesek povečati razne kratkoročne obveznosti.

Pritožbo tožeče stranke zoper zgornji dve odločitvi je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. V bistvu se strinja z zaključki prvostopnega organa s tem, da obe pogodbi opredeli predvsem kot simulirani pogodbi.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej navaja predvsem, da se tožena stranka ne more spuščati v avtonomna pogodbena razmerja med posameznimi pogodbenimi strankami, da ne more meritorno odločati o ničnosti pogodb, da je njeno stališče, da pogodbe nimajo pravne podlage nerazumljivo, saj ni nihče zanikal obstoja terjatev, da zoper tožečo stranko navideznosti kreditnih pogodb ni mogoče uveljavljati, da so bile evidenčne devizne pravice odstopljene Univitu brezplačno in da so pogodbe verodostojne knjigovodske listine po zakonu o računovodstvu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka predlaga v odgovoru na tožbo zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

V računskih upravnih sporih odloča sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ št. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Pri preizkusu izpodbijane odločbe lahko med drugim ugotovi, da so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s podatki, ki izhajajo iz dokaznega gradiva, ali da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, ker je organ, ki je vodil postopek, opustil ugotavljanje obstoja kakšnega zatrjevanega dejstva, ki je pomembno za odločitev o stvari (primerjaj: 2. odst. 39. člena ZUS). To pa pomeni, da pri odločanju v računskem upravnem sporu, za katerega se uporabljajo določbe ZUS, če zakon o službi družbenega knjigovodstva nima posebnih določil (68. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90; v nadaljevanju: ZSDK), novih dejstev in dokazov, torej takšnih, ki v upravnem postopku še niso bili uveljavljani, ni mogoče upoštevati. Možno jih je uveljavljati samo s predlogom za obnovo upravnega postopka, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Zato sodišče dejstev, ki jih je tožeča stranka prvič uveljavljala šele s tožbo (n. pr.:evidenčne devizne pravice je H. d.o.o., odstopil U. brezplačno), pri odločanju ni upoštevalo.

ZSDK določa v 64. členu, da se glede izdaje odločbe in drugih dejanj v kontrolnem postopku uporabljajo določbe zakona, s katerim se ureja splošni upravni postopek, če ZSDK ne določa drugače. Ker ZSDK glede predhodnih vprašanj nima nobenih določb, je treba tudi v kontrolnih postopkih, ki jih vodi služba družbenega knjigovodstva, glede predhodnih vprašanj ravnati po določbah zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo Ur. list SFRJ štev. 47/86; v nadaljevanju: ZSUP).

V obravnavanem primeru je služba družbenega knjigovodstva odločila po poprejšnji rešitvi predhodnega vprašanja. Pri tem ni šlo za predhodno vprašanje iz 1. odst. 145. člena ZSUP, katerega organ, ki vodi upravni postopek, ne more rešiti sam, ampak mora postopek prekiniti, če naleti nanj. Zato je imela na izbiro dve možnosti: da reši predhodno vprašanje sama (146. člen ZSUP), ali pa da postopek prekine (147. člen ZSUP). Služba družbenega knjigovodstva si je izbrala prvo možnost. V okviru te pa je lahko rešila tudi predhodno vprašanje, katerega reševanje spada sicer v pristojnost sodišča (1. odst. 144. člena ZSUP). Ker ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno (2. odst. 144. člena ZSUP), služba družbenega knjigovodstva o njem ni meritorno odločila. Z njegovo (sicer pravilno) rešitvijo je ugotovila samo eno od sestavin tistega dejanskega stanja, na podlagi katerega je nato o stvari odločila (146. člen ZSUP). Glede na to tudi ni posegla v avtonomna razmerja pogodbenih strank, ni odločala o njihovih medsebojnih pravnih razmerjih iz pogodb, ampak je samo odločila v okviru upravičenj, ki jih ima po ZSDK.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na 109. člen ZOR ne more uspeti. Ta samo določa, da mora sodišče paziti na morebitno ničnost po uradni dolžnosti in kdo je pred sodiščem upravičen uveljavljati ničnost. Prav nič pa ne posega v upravičenja, ki jih ima organ, ki vodi upravni postopek v zvezi z reševanjem predhodnih vprašanj.

Upoštevajoč ugotovitve, ki so bile podlaga za odločanje tožene stranke, se sodišče strinja z njenimi zaključki, da gre pri pogodbah o nakupu terjatve in o predhodni vrnitvi kredita za pogodbi, ki zaradi simuliranosti nimata pravnih učinkov (66. člen ZOR). Glede na dejanske ugotovitve, da terjatev ob sklenitvi cesijske pogodbe ni več obstojala, s tem pa tudi ne dolg ob sklenitvi pogodbe o njegovi predčasni vrnitvi, je takšen zaključek utemeljen. Posledica tega pa je, da omenjeni dve pogodbi nista verodostojni listini po zakonu o računovodstvu pa čeprav vsebujeta podatke, ki bi jih tožeča stranka želela izkazovati v svojih poslovnih knjigah.

Povedati je še treba, da je služba družbenega knjigovodstva rešila predhodno vprašanje veljavnosti pogodb, pri katerih je bila kot stranka udeležena tožeča stranka, ne pa kreditnih pogodb, pri katerih tožeča stranka ni bila udeležena kot pogodbena stranka. Zato sklicevanje tožeče stranke na 3. odst. 66. člena ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Ker tožba, kot izhaja iz povedanega, ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi 42. člena ZUS zavrnilo.