Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj 14 let delovne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova odpravnine znesek 919,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 308,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 224,80 EUR, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (8 dni) dalje, kar je dolžna nakazati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (točka II izreka), svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca tožnika na podlagi nobenega izmed razlogov iz 73. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, torej na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne odločbe. Glede na pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja ni podana delovnopravna kontinuiteta med predhodnim delodajalcem tožnika in toženo stranko, ker je tožnik pri prejšnjem delodajalcu sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odločilno dejstvo, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prenosa dela podjetja v smislu ZDR sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno (statusno) pravno nasledstvo, temveč so za obstoj delovnopravne kontinuitete bistveni elementi, kot sta ista dejavnost, ista lokacija, isti sodelavci. Sodišče prve stopnje je pri tovrstni argumentaciji izpustilo ključni element in sicer, ali je tožnik opravljal tudi ista dela (sodišče v obrazložitvi navaja ista opravila). Tožnik pri toženi stranki ni opravljal istega dela kot pri svojem predhodnem delodajalcu. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da se je obseg določenih del, ki jih je opravljal pri prejšnjem delodajalcu, bistveno spremenil, saj je tožena stranka v zvezi z razvozom izdelkov sklenila transportno pogodbo s prevoznim podjetjem, prav tako pa je tožnik pri toženi stranki opravljal bistveno manj ali skoraj nič t.i. del, ki so se nanašala na vzdrževanje. Pri toženi stranki je namreč opravljal dela slaščičarja. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzema dela oziroma naloge delovnega mesta tožnika pri toženi stranki, to je delovno mesto „slaščičar“, v zvezi s čimer je tožnik sam povedal, da je pomagal pri peki keksov ipd... Glede obstoja delovnopravne kontinuitete se sodišče prve stopnje sklicuje na pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 133/2014, pri tem pa tožena stranka izpostavlja, da ugotovitev iz citirane zadeve ni mogoče nekritično prenesti v ta spor, saj je ključno, ali je tožnik opravljal ista dela pri predhodnem delodajalcu in toženi stranki. O tem bi izpovedala priča A.A., predlagana s strani tožene stranke, katere pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti in porušeno procesno ravnotežje. Njena izpovedba glede okoliščine, ali je tožnik opravljal ista dela, bi bila ključna. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, prav tako pa je bilo tudi dejansko stanje v tej zvezi nepopolno ugotovljeno. Tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni nastopil nove zaposlitve isti dan, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri njegovem predhodnem delodajalcu. Prav tako je tožnikov predhodni delodajalec, kot gospodarski subjekt, obstajal še več mesecev hkrati s toženo stranko in so pri njem še ostali zaposleni delavci. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih in sicer, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dejstva, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu ter da sodba nima razlogov o vsebini tožnikovega dela pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter navedlo vse razloge, sodbo je ustrezno obrazložilo, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma posledično storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlagane priče A.A.. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je že na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, zato njeno zaslišanje ne bi moglo prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Poleg tega pa dejstvo, katero delo je opravljal tožnik pri toženi stranki, oziroma da naj bi bilo to delo drugačno kot delo, ki ga je opravljal pri prejšnjem delodajalcu, o čemer naj bi izpovedala predlagana priča A.A., sploh ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 11. 2012 do 25. 6. 2014, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka mu je odmerila in izplačala odpravnino v višini 1/5 osnove, kar je znesek 183,95 EUR. Tožnik je navajal, da je bil pred tem zaposlen pri delodajalcu B.B. s.p., in sicer od 8. 10. 2007 do 31. 10. 2012. Ob upoštevanju delovne dobe tožnika pri prejšnjem delodajalcu bi moral tožnik na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejeti odpravnino, ki bi v skladu z določbo drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS; št. 21/2013; ZDR-1) za šest let delovne dobe znašala 6/5 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1. 7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času, ko je prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca, je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

8. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je prišlo do prenosa dela podjetja v smislu 73. člena ZDR, s tem pa tudi do pravnega položaja, ko je tožnik upravičen do odpravnine ob upoštevanju celotne delovne dobe tako pri delodajalcu prenosniku kot delodajalcu prevzemniku, oprlo na prepričljivo izpovedbo tožnika, da je tako kot sedaj pri toženi stranki tudi pri prejšnjem delodajalcu B.B. s.p. ves čas zaposlitve opravljal povsem ista dela, čeprav je bilo v novi pogodbi zapisano, da opravlja dela slaščičarja, ki ga je opravljal na isti lokaciji in z istimi sodelavci.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na ugotovitve in stališča, ki so bila zavzeta v sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 133/2014 z dne 12. 11. 2014, potrjeni s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 89/2015 z dne 18. 3. 2015. Pritožbeno sodišče po vpogledu v navedeni spis sodišča prve stopnje zaključuje, da je v tej zadevi tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v zvezi z določitvijo trajanja odpovednega roka tožnice pri toženi stranki (tožnica je zahtevala daljši odpovedni rok). Tožnica je bila pred zaposlitvijo pri toženi stranki zaposlena pri B.B. s.p.. Sodišče je torej obravnavalo po vsebini identično vprašanje spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma delovnopravne kontinuitete glede upoštevanja dolžine odpovednega roka.

10. V sodbi opr. št. Pdp 89/2015 z dne 18. 3. 2015 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da za presojo, ali je do prevzema delavcev prišlo, odločilni objektivni kriteriji, torej se lahko šteje, da je do prevzema delavcev po 73. členu ZDR prišlo kljub temu, da so delavci pri novem delodajalcu sklenili pogodbe o zaposlitvi. Stališče temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje: - da je tožnica takoj po prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu nadaljevala delo pri toženi stranki, torej ni bilo prekinitve med trajanjem delovnega razmerja; - da je priča C.C. izpovedala, da je D.D., njen mož, prišel v težave zaradi italijanskega dobavitelja in težav niso bili sposobni rešiti ter so se odločili, da ustanovijo novo podjetje z drugim lastništvom (lastnika novega podjetja sta njen sin E.E. do 70 % in F.F. do 30 %) in da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu enako kot vsem ostalim, saj so istočasno naredili odpovedi pogodb o zaposlitvi vsem delavcem in nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ter da je odpovedi pripravil F.F.; - da je priča D.D. pojasnila, da je podjetje z nazivom B.B. s.p. delalo nekako do 1. 11. 2012, takrat so z delom prenehali, saj so imeli blokirane vse račune; da je novo podjetje, ki sta ga ustanovila E.E. in F.F. nadaljevalo z aktivnostmi kot prej s.p.; da so nekateri delavci začeli delati pri novem podjetju že 17. 10. 2012, saj je s tem dnem začela veljati nova pogodba z G.; da so delavci, ki so dobili pogodbe o zaposlitvi pri d.o.o., ob podpisu novih pogodb dali enake izjave in to le v enem stavku, da sami dajejo odpoved; da so ob podpisu novih pogodb delavci prihajali v pisarno, kjer sta bila D.D. in C.C., ki sta delavcem pojasnila, da kot samostojni podjetnik ne morejo več poslovati in je prišlo do ustanovitve d.o.o., da se ohranijo delovna mesta in proizvodnja, kot tudi pogodbe z odjemalci, da si dejansko niso mogli privoščiti niti enega dneva presledka; delavci so imeli do njiju zaupanje in niso niti prebrali, kaj podpisujejo in so takoj podpisali tako odpovedi pogodb o zaposlitvi kot tudi nove pogodbe o zaposlitvi; delavcem so povedali, da bo ostalo vse enako, da bo vnaprej direktorica C.C., D.D. pa se umika; da je odpovedi in nove pogodbe o zaposlitvi pripravil F.F.; da so bile med d.o.o. in samostojnim podjetnikom podpisane pogodbe o nakupu strojev in repromateriala ter tudi o najemu poslovnih prostorov, v zvezi s prerazporeditvijo delavcev pa ni bilo sklenjene neke pogodbe oziroma sporazuma; - da je tožnica izpovedala, da se po podpisu pogodbe ni nič spremenilo, da je ostala na istem delovnem mestu kot prej pri samostojnem podjetniku, da sta ji D.D. in C.C. pojasnila, zakaj prihaja do podpisa pogodbe, ker dosedanji delodajalec ne more več poslovati in je bilo potrebno ustanoviti novo družbo, da bi ohranili proizvodnjo in delavci zaposlitev.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka (tožničin novi delodajalec) nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec, da je tožena stranka prevzela bistveni del zaposlenih in vse stranke tožničinega prejšnjega delodajalca ter da se je proizvodnja nadaljevala brez prekinitve v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Glede na navedeno je utemeljeno zaključilo, da je potrebno pri tožničini delovni dobi in pri določitvi odpovednega roka upoštevati celotno delovno dobo tožnice pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki, ki je skupaj znašala 14 let. 12. Sodba sodišča prve stopnje glede zaključka, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, sodba opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010), po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler - C-340/01).

13. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse Sodišča evropskih skupnosti (SES). Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedlo kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štelo, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedlo okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjeval (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010). V sodbi opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009 je v zvezi s prenosom podjetja Vrhovno sodišče RS nadalje pojasnilo, da se je tudi v kasnejših primerih (po zadevi Spijkers) SES sklicevalo na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjevalo. Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi, tudi če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je v primeru Süzen (zadeva C-13/95) SES presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva prevzema in del (večina) zaposlenih.

14. Ker so v obravnavani zadevi ugotovljeni (objektivni) kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da gre za prenos podjetja, saj je gospodarska enota ohranila svojo identiteto, ni odločilno, da je tožnik podal odpoved pri delodajalcu prenosniku in podpisal pogodbo pri delodajalcu prevzemniku - toženi stranki. Podpisa pogodbe z delodajalcem prevzemnikom namreč, glede na okoliščine, ob katerih je prišlo do odpovedi in podpisa novih pogodb o zaposlitvi, ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi izključevala prenos podjetja, zlasti ker ob pravilni uporabi materialnega prava prehod delavcev s stani delodajalca sploh ne bi smel biti izveden na opisan način (nove pogodbe o zaposlitvi niso potrebne, še manj pa odpovedi s strani delavcev). V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 58/2015 z dne 25. 5. 2015). Do novih pogodb o zaposlitvi zato niti ne bi smelo priti, glede na 73. člen ZDR, če bi delodajalca ravnala pravilno. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij. V zvezi s podpisom pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko je tožnik, enako kot tožnica v zadevi opr. št. Pd 133/2014, izpovedal, da je bil poklican v pisarno, kjer je dal odpoved, hkrati pa je podpisal tudi novo pogodbo, delo pri toženi stranki pa je takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom nadaljeval pri toženi stranki.

15. Zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedala o tem, da je tožnik pri toženi stranki opravljal drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku, tudi ni odločilno, glede na objektivne kriterije, ki so odločilni za presojo, ali gre za prenos podjetja in spremembo delodajalca. Bistveno je, da je bil tožnik skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzet k toženi stranki. Tudi če bi pri novem delodajalcu opravljal drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj šest let delovne dobe. Ker osnova za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača, ki jo tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) znaša 919,75 EUR, je bil tožnik upravičen do odpravnine v znesku 1.103,70 EUR (6/5 osnove). Ker mu je tožena stranka že izplačala znesek 183,95 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožniku še pripadajočo razliko v znesku 919,75 EUR.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).