Jedro

Podatki za odmero komunalnega prispevka po naravi stvari ne morejo izhajati iz gradbenega dovoljenja (ki v času odmere načeloma še ni izdano), temveč iz dokumentacije, ki jo investitor priloži zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Vsebina investitorjevega zahtevka za odmero komunalnega prispevka je torej opredeljena z njegovimi navedbami v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril komunalni prispevek za legalizacijo zidanice in kmečke lope na tam navedenih zemljiščih v k.o. ..., v znesku 6.790,45 EUR ter določil način in rok plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, po sodbi naslovnega sodišča I U 1290/2016. V nadaljevanju organ navaja, da je podatke za izračun komunalnega prispevka povzel po vlogi za odmero komunalnega prispevka, ki ji je bil priložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, in navaja metodo oziroma formulo izračuna. Posebej poudarja, da sta iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) povzeti neto tlorisni površini obeh predmetnih objektov, površina in oblika gradbene parcele pa je določena v gradbenem dovoljenju.

2. Pri odmeri je bila upoštevana dejanska opremljenost zemljišča oziroma objektov s komunalno opremo, ki prav tako izhaja iz priložene projektne dokumentacije. Izračunani znesek je bil indeksiran z uporabo povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Na predmetnem območju je bilo zgrajeno novo javno vodovodno omrežje, na katerega bosta priključena predmetna objekta, zato so bili obračunani stroški za novo infrastrukturo.

3. Tožniku je bila sicer že izdana odločba z dne 5. 10. 2010, ki mu je omogočala priklop obravnavane zidanice na vodovodno omrežje, tedaj pa je tožnik tudi dostavil dokumente, da je finančno sodeloval pri izgradnji vodovoda z zneskom 1.200,00 EUR. V tedanjem postopku ni bila ugotovljena oziroma dokazana legalnost te zidanice, tožnik pa je podpisal izjavo, da je seznanjen, da se obstoječe objekte, ki se nahajajo na območju stavbnih zemljišč, lahko začasno priključi na javni vodovod brez gradbenega ali uporabnega dovoljenja pod več pogoji in sicer med drugim, da prevzema vse finančne in ostale posledice, ki bi iz tega naslova lahko bremenile lokalno skupnost. 4. Organ nato pojasnjuje način obračuna komunalnega prispevka za začasno priključitev objekta na vodovodno omrežje in ugotavlja, da so bila tožnikova vlaganja v izgradnjo komunalnega prispevka v znesku 1.200,00 EUR večja od izračunanega komunalnega prispevka, zato je bil ta komunalni prispevek odmerjen v znesku 0,00 EUR. Posebej se sklicuje tudi na določbo Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto, po katerem se v primeru priključitve objekta brez gradbenega dovoljenja na vodovodno ali kanalizacijsko omrežje, plačani komunalni prispevek upošteva pri odmeri komunalnega prispevka ob pridobivanju gradbenega dovoljenja za objekt v višini, kot izhaja iz odločbe, brez revalorizacije. V obravnavanem primeru je bilo za tožnika ugodneje, da je bil izračun opravljen tako, da je bilo upoštevano njegovo vlaganje v izgradnjo omrežja skladno s pogodbo, zato je organ upošteval ta vlaganja v znesku 1.200,00 EUR.

5. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter v zvezi s pritožbenimi razlogi o velikosti gradbene parcele navaja podatke iz zemljiškega katastra in pripominja, da je gradbena parcela določena v skladu z OPN Mestne občine Novo mesto, v vodilni mapi pa je opredeljena celo v izmeri 702 m2, vendar meni, da je jasno, da je ta izmera prevelika. Kvadraturi objektov sta navedeni na strani 7 vodilne mape projekta, formula, ki določa način upoštevanja velikosti gradbene parcele in predmetnih objektov, pa izhaja iz Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka in ju je prvostopenjski organ v celoti upošteval. Prvostopenjski organ je s podrobno obrazložitvijo, zakaj in kako je upošteval že odmerjeni komunalni prispevek za začasni priklop objekta na vodovodno omrežje oziroma tožnikov prispevek k izgradnji komunalnega omrežja, v celoti upošteval tudi prej navedeno sodbo Upravnega sodišča. 6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v kateri navaja, da toženka ni ustrezno upoštevala točk 10 in 11 prej navedene sodbe Upravnega sodišča, poleg tega pa je uporabila različne koeficiente za izračun vrednosti prometnega omrežja. Navaja, da je po gradbenem dovoljenju z dne 4. 6. 2015 gradbena parcela velika 631 m2 in ne 661 m2, iz dimenzij kmečke lope pa izhaja, da je ta lopa velika 49,20 in ne 50,20 m2. V novem izračunu so uporabljeni drugačni koeficienti za prometno omrežje, sicer v tožnikov prid, vendar "to kaže na neodpustljive napake in lapsuse v celem postopku". Poleg tega meni, da je na podlagi odločbe z dne 5. 10. 2010 že plačal komunalni prispevek za vodovod, po tem pa se priključek na vodovodno omrežje ni v ničemer spreminjal, niti ni ničesar doplačeval nihče od ostalih uporabnikov, ki so bili na vodovod priključeni istočasno. Zato meni, da je zahteva za doplačilo že plačanega prispevka "nerazumljiva", najmanj, kar bi pričakoval, pa je revalorizacija že plačanega zneska, kot toženka počne pri izračunu komunalnega prispevka. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.

7. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je podatek o velikosti gradbene parcele naveden na strani 4 gradbenega dovoljenja, na strani 3 tega dovoljenja pa so navedeni tudi razlogi za to. Ponavlja, da je na strani 7 vodilne mape projekta "jasno navedeno", da znaša neto tlorisna površina kmečke lope 50,20 m2. Glede koeficienta za prometno omrežje navaja, da je bil v odločbi z dne 26. 11. 2016 ta koeficient res naveden napačno, vendar je bil pri obračunu uporabljen pravilen faktor, ki je enak faktorju, uporabljenem pri izpodbijani odločbi. Izračunu je drugačen le zaradi drugačne neto tlorisne površine, ugovor pa se smiselno nanaša na odločbo, ki ni predmet tega upravnega spora. V zvezi z začasno priključitvijo objekta na vodovodno omrežje toženka v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter posebej poudarja, da je šlo za začasno priključitev nelegalnega objekta. Ta priključitev je bila izvedena pod pogojem, da se tedaj plačani komunalni prispevek upošteva pri odmeri komunalnega prispevka v višini, kot izhaja iz odločbe, brez revalorizacije. Če bi bil odmerjeni komunalni prispevek nižji od prvotno odmerjenega, se razlika ne bi vračala. Toženka zato meni, da je ravnala v skladu z načelom varstva pravic strank, ko je upoštevala za tožnika ugodnejše vlaganje v skupnem znesku 1.200,00 EUR, revalorizacija tega zneska pa glede na določbe odloka ni možna. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Odmero komunalnega prispevka je v času izdaje izpodbijane odločbe urejal Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po šestem odstavku 79. člena tega zakona je pristojni organ občinske uprave v primeru, kadar se je komunalni prispevek odmerjal za potrebe gradnje, izdal odmerno odločbo na zahtevo zavezanca ali ko je od upravne enote v zavezančevem imenu prejel obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Po devetem odstavku istega člena je upravna enota pred izdajo gradbenega dovoljenja od občine pridobila podatek o plačanem komunalnem prispevku, plačilo komunalnega prispevka pa ni bilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja le v primeru, če o odmeri komunalnega prispevka ni bilo odločeno v zakonsko predpisanem roku.

10. Po tej zakonski ureditvi je torej odločanje o odmeri komunalnega prispevka smiselno vezano na postopek izdaje gradbenega dovoljenja in sicer je časovno umeščeno med oddajo popolne vloge za pridobitev tega dovoljenja in izdajo dovoljenja. Podatki za odmero komunalnega prispevka torej po naravi stvari ne morejo izhajati iz gradbenega dovoljenja (ki v času odmere načeloma še ni izdano), temveč iz dokumentacije, ki jo investitor priloži zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. To izhaja tudi iz izrecne določbe drugega odstavka 3. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, po katerem mora biti zahtevi za odmero priložen tisti del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je potreben za odmero komunalnega prispevka. Povedano drugače: vsebina investitorjevega zahtevka za odmero komunalnega prispevka je opredeljena z njegovimi navedbami v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD).

11. Toženka je zato ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je podatek o neto tlorisni površini predmetnih objektov povzela po PGD, kar po povedanem pomeni, da je sledila tožnikovemu zahtevku. Pri tem tožnik niti ne zatrjuje, da bi PGD ne vseboval izrecnih navedb o neto tlorisni površini, na katere se sklicuje toženka, temveč le navaja, da iz dimenzij objektov oziroma posameznih prostorov v teh objektih, ki prav tako izhajajo iz PGD, sledi drugačen izračun neto tlorisne površine. Vendar pa ob izrecni navedbi tega podatka v PGD toženka ni imela ne pravne podlage, po presoji sodišča pa tudi nobenega drugega razloga, da bi podvomila v pravilnost tega podatka oziroma da bi preverjala notranjo skladnost PGD ter pravilnost izračunov, na katerih temeljijo izrecno navedeni podatki v PGD, ki – kot že rečeno – opredeljujejo tudi vsebino tožnikovega zahtevka.

12. Povedano smiselno velja tudi za površino gradbene parcele, glede katere tožnik prav tako ne navaja, da bi iz PGD ne izhajal podatek o njeni površini 702 m2, kot navaja toženka. Sodišče se zato niti ne spušča v razloge, iz katerih je toženka upoštevala manjšo površino gradbene parcele, saj je tudi v primeru nepravilnosti takega ravnanja to v tožnikovo korist. Po drugi strani se tožnikove navedbe nanašajo na podatke iz katastra in na njegovo interpretacijo obrazložitve gradbenega dovoljenja, kar pa po gornji obrazložitvi ni podlaga za odmero komunalnega prispevka. Tudi v tem primeru je namreč organ najprej dolžan upoštevati velikost parcele, kadar je ta določena (drugi odstavek 5. člena Pravilnika), torej smiselno podatke iz PGD. Kot že rečeno, pa v obravnavani zadevi tožnik niti ne navaja, da bi v PGD gradbena parcela ne bila določena in to celo v večji površini, kot jo je pri odmeri upoštevala toženka.

13. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, je odmera komunalnega prispevka vezana na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ki se v času izdaje izpodbijane odločbe ni razlikoval med legalizacijo že postavljenega (nelegalnega) objekta in pridobitvijo dovoljenja za gradnjo objekta, ki je bil šele načrtovan. V nobenem primeru pa ni zakon predvideval oziroma omogočal odmere komunalnega prispevka in s tem priključitve na javno komunalno infrastrukturo za nelegalne objekte, za katere postopek legalizacije ni bil še niti začet. To po opisani zakonski ureditvi niti ni bilo mogoče, saj je zakon kot (edino) podlago za pričetek tega postopka in hkrati vir podatkov za odmero komunalnega prispevka predvidel (popolno) dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja.

14. Toženka navaja, da je bil objekt, ki je bil v letu 2010 na podlagi sporazuma med njo in tožnikom priklopljen na vodovodno omrežje, v tem času nelegalen, zanj pa še ni bil niti začet postopek legalizacije. Tožnik v tem pogledu ne navaja ničesar drugega, po povedanem pa to pomeni, da za ta objekt sploh ni bilo mogoče (zakonito) odmeriti komunalnega prispevka. Sporazum med tožnikom in toženko, na podlagi katerega je bil ta objekt začasno priklopljen na vodovodno omrežje, torej nima pravne narave odločbe o odmeri komunalnega prispevka, in to ne glede na morebitno drugačno poimenovanje in na metodo izračuna, ki jo je toženka uporabila za določitev višine plačila po tem sporazumu.

15. Zato tega plačila po presoji sodišča ni mogoče šteti za plačan komunalni prispevek za vodovodno omrežje oziroma njegov ekvivalent v smislu vlaganja v javno komunalno infrastrukturo, temveč je status tega plačila predmet dogovora med strankama. Iz navedenih razlogov ne vsebina tega dogovora, ne njegove pravne posledice, ne morejo biti predmet preizkusa pravilnosti oziroma zakonitosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je predmet tega upravnega spora.

16. Kot navaja že tožnik, je uporaba nižjega koeficienta za cestno omrežje v njegovo korist, s tem povezane navedbe o "neodpustljivih napakah in lapsusih v celem postopku" pa so presplošne, da bi sodišču omogočale konkretno oziroma dejansko presojo morebitnih nadaljnjih nezakonitosti.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, temelji odločitev sodišča izključno na razlagi določb ZPNačrt in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Kolikor se torej tožbene navedbe nanašajo na dejansko stanje, ne morejo biti podlaga za odločitev v tem upravnem sporu; da naj sodišče odloči na podlagi listin v spisu, pa izrecno predlaga tudi tožnik. Kolikor tožba navaja dejstva, torej ta dejstva ne morejo vplivati na odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.