Jedro

Če je bila cena dogovorjena, presoja primernosti cene, ob izostanku konkretnejših očitkov tožene stranke, ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v veljavi obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 22/2007 z dne 31. 01. 2007 v 1. točki izreka za plačilo 5.833,75 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti od 20. 08. 2006 do plačila in v 3. točki izreka za 198,05 EUR izvršilnih stroškov. V preostalem delu, to je za glavnico 1.443,83 EUR s pp je sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo (1. odstavek izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.219,82 EUR v roku 8 dni, po poteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni v korist pritožnika oziroma podredno, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki v odgovor. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo po izstavljenemu računu št. 25 (A3), ker je ugotovilo, da je bila med strankama veljavno sklenjena prodajna pogodba (435. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)) ter da je bilo blago toženi stranki dobavljeno, kar je potrjeno predvsem z listino „pregled dobave magnetnih pasov in kolenčnikov od X. d.o.o. v letu 2006“ (A13), ki jo je podpisal direktor tožene stranke. Pregled dobavljenih količin blaga v tej listini se po količini in vrednosti blaga ujema z izstavljenim računom št. 25 (A3). Pritožba zaključke sodišča prve stopnje graja, ker omenjena listina ni verodostojen dokaz, saj naj bi bila sestavljena za namene drugega postopka in le iz omejenih izvlečkov knjigovodskih listin.

6. Pritožba neutemeljeno nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj okoliščina, da je B. K. hkrati nastopal v vlogi direktorja tožeče stranke in prokurista tožene stranke, sklenjeni pogodbi ne jemlje veljavnosti. Tožeča stranka namreč trditev, da B. K. ni imel pooblastil, ki mu po zakonu pripadajo kot zakonitemu zastopniku in prokuristu (32. in 33. člen Zakona o gospodarskih družbah) ni podala, temveč se je sklicevala le na okoliščino, da v času sklepanja pogodbe direktor tožene stranke ni vedel, da je direktor tožeče stranke K. Pritožbeno stališče, da do soglasja volj že zgolj zaradi dejstva, ker je obe gospodarski družbi zastopala ista fizična oseba ni moglo priti, je napačno. B. K. je v vsaki od funkcij zastopal dve ločeni pravni osebi, za njiju izjavil voljo (18. člen OZ) in s tem obe pravno veljavno zavezal k prodajni pogodbi. S tem se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe o fiktivnosti takega pravnega posla.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni običajno, da bi se poslovne listine sestavljale posebej za različne postopke pred sodiščem. Tožeča stranka niti ni konkretno pojasnila, v kakšnih okoliščinah je sestavila listino „pregled dobave magnetnih pasov in kolenčnikov od X. d.o.o. v letu 2006“ (A13), niti ni pojasnila, zakaj je listino, ki naj ne bi pričala o dejanskem stanju dobavljenega blaga, podpisal direktor tožene stranke. Zato pritožbene navedbe v smeri pomanjkljive obrazložitve sodbe, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do pavšalnih trditev tožene stranke o namenu, s katerim je bila listina A13 sestavljena, niso utemeljene, s tem pa ni podana očitana absolutna kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Trditvi, da je predmetno listino podpisal direktor tožene stranke, pa pritožba ne nasprotuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo blago dobavljeno, ker tako izhaja iz računa št. 25, dobavnice št. 25, izpovedi direktorja tožeče stranke K., vse pa je usklajeno z listino A13, ki jo je podpisal direktor tožene stranke, je pravilen.

8. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala višini postavljenega zahtevka. V ugovoru z dne je navajala: „Blago, ki ga je na opisani način upnik dolžniku zaračunal, je zaračunano po skoraj enkrat višji ceni, kot ga je zaračunaval prvotni dobavitelj. Iz računa, ki ga dolžnik vlaga v spis je razvidno, da je vse magnetne pasove (ne glede na velikost) prejšnji dobavitelj še novembra 2006 zaračunal enotno in sicer le z zneskom 9,26 EUR/kos, medtem ko jih je upnik z različnimi zneski – od 16,69 EUR do 20,05 za kos“ (list. št. 7). Dodatne trditve je podala še na naroku 05. 01. 2010: „... pri čemer ta razlika v ceni na noben način ni bila ekonomsko ali poslovno upravičena […] iz primerjave vrednosti na računu z dne 11. 06. 2005 ter vrednosti izdelkov po vtoževanih računih izhaja, da je cena, ki jo je zaračunaval dobavitelj za iste izdelke bistveno nižja, kot pa jo je X., ki je blago nabavljal pri istem dobavitelju, zaračunaval toženi stranki, saj je magnetni pas tujega dobavitelja stal 11,81 USD, cena magnetnega pasu, ki jo je tožeča stranka zaračunala toženi stranki, pa je znašala 4.000,00 do 4.500 USD.“ (list. št. 32a in 33) Do razlike 11,81 USD in 4.000,00 USD v konkretnem primeru ni prišlo in gre v tem delu za očitno računsko pomoto (vrednost po računu št. 25 je 4.000,00/4.500,00 SIT in ne USD (A3)).

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da trditve tožene stranke merijo na neprimernost zaračunane cene, ker naj bi prejšnji dobavitelj za iste magnetne pasove zaračunaval manj. Takšne trditve pa ne zadostujejo za pravno sklepanje, da cena med strankama v višini, kot izhaja iz računa št. 25 (A3), ni bila dogovorjena. Trditve, da je bila cena nižja v času, ko je tožena stranka nabavljala blago pri tujem dobavitelju, ne morejo spremeniti zaključka, da je bila s prodajno pogodbo med pravdnima strankama dogovorjena taka cena, kot jo tožeča stranka vtožuje. Če pa je bila cena dogovorjena, presoja primernosti cene, ob izostanku konkretnejših očitkov tožene stranke, ni potrebna (442. člen OZ). Zato očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi presojalo višine cene, ni utemeljen.

10. Sklicevanje tožene stranke na kršitev konkurenčne klavzule, kot je izhajalo iz listine: „Obrazložitev k tč. III. DOKAZNEGA GRADIVA“ (A11) za predmetni postopek ni relevantno, ker se tožena stranka ne brani z morebitnimi zahtevki iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika B. K. 11. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (1. stavek 1. odstavka in 2. odstavek izreka odločbe) potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.