Jedro

Pri ugotavljanju, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za odpis ali delni odpis davčnega dolga, je davčni organ med dohodki pravilno upošteval tudi nadomestilo za prehrano in prevoz na delo, ki ga je prejela tožnikova partnerka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevo tožnika kot davčnega zavezanca za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavrnil. V obrazložitvi se najprej sklicuje na 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-1). Kot pravno podlago za odločanje navaja 101. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji v nadaljevanju ZDavP-2) ter Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Pri utemeljitvi svoje odločitve se sklicuje na 29., 30. in 37. člen Pravilnika. Ugotavlja, da iz uradne evidence upravne enote izhaja, da zavezanec živi v skupnem gospodinjstvu z partnerko ter dvema mladoletnima otrokoma. Izračuna tudi povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, ki znaša po njegovih ugotovitvah 457,95 EUR, kar presega kriterij za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je predlog za odpis navedenih prispevkov iz omenjenega razloga zavrnil. Na podlagi 5. odstavka 101. člena ZDavP-2 pa davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka za akontacije davka, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. V konkretnem primeru se zahtevek zavezanca nanaša na odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, zato se zahtevek zavezanca za odpis ali delni odpis v tem delu zavrne. Glede na določbo 110. člena ZDavP-2 pa se določba 101. člena ZDavP-2 ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje in članarino. Zato je davčni organ zahtevek zavezanca za odpis ali delni odpis, ki se nanaša na ta del prispevkov, v skladu s 65. členom ZUP odstopil v pristojno reševanje Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Obrtno podjetniški zbornici Slovenije.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-31-69/2011-2 z dne 5. 5. 2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Pri utemeljitvi obrazložitve svoje odločbe se sklicuje na 101. člen ZDavP-2, Pravilnik ter 22. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 in naslednji, v nadaljevanju ZSV), po katerem znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 226,80 EUR. Glede pritožbenih navedb pa ugotavlja naslednje. Na podlagi 30. člena Pravilnika se kot dohodek upoštevajo vsi dohodki in prejemki zavezanca in njegovih družinskih članov, tako obdavčljivi kot neobdavčljivi. Po povedanem je davčni organ kot dohodek pravilno vštel, poleg plač zavezančeve zunajzakonske partnerice, tudi nadomestila za prehrano in prevoz na delo ter vračilo dohodnine. Drugostopni organ je vpogledal tudi v transakcijski račun partnerice tožnika, pri čemer je v zvezi s pologi na omenjeni račun ugotovil, da ni mogoče slediti navedbam pritožnika, da gre pri pologih na transakcijski račun za dvakratno štetje dohodkov, saj iz izpisa prometa izhaja, da so dvigi gotovine redki. Glede na njihovo višino ni mogoče slediti navedbam pritožnika, da gre za ponovne pologe denarja, ki so bili predhodno dvignjeni iz računa.

Glede pritožbene navedbe, da bi moral davčni organ upoštevati tudi socialne razmere družine in da mora žena plačevati tudi 500 EUR kredita in stroškov za sinove treninge, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da omenjeni stroški ne morejo vplivati na višino dohodka na družinskega člana, saj se pri izpolnjevanju pogojev za odpis upoštevajo le dohodki.

Glede pritožbene navedbe, da tožnik davčnega dolga ob zaprtju podjetja ni imel, da je od zaprtja že preteklo deset let in da je zato dolg zastaral, pa pritožbeni organ ugotavlja naslednje. Pritožnik je svojo dejavnost prenehal opravljati 30. 11. 2001. To pa pomeni, da trenutno ni preteklo deset let od zaprtja njegove dejavnosti. Prav tako ni mogoče slediti pritožnikovim navedbam, da ob zaprtju dejavnosti ni imel dolga, saj dejavnosti drugače ne bi mogel zapreti. Samo dejstvo, da je prenehal opravljati dejavnost, ne pomeni, da davčnega dolga ob zaprtju ni imel, saj lahko zapre dejavnost ne glede na to, ali ima davčni dolg poravnan. Glede navedbe pritožnika, da iz opomina ni razvidno, na katero obdobje naj bi se davčni dolg nanašal, pa davčni organ pojasnjuje, da presojanje opomina ni predmet tega postopka. Zato ga davčni organ tudi ni obravnaval. Glede na navedeno drugostopni organ meni, da je davčni organ v izpodbijani odločbi ugotovil pravilno višino dohodka na družinskega člana.

Tožnik najprej povzema potek dosedanjega postopka. V nadaljevanju izpostavlja, da je nezaposlen, poleg njega pa dva mladoletna in šoloobvezna otroka vzdržuje partnerica, s katero živi v izvenzakonski skupnosti. 30. člen Pravilnika res določa, da se kot dohodek upoštevajo vsi dohodki in prejemki zavezanca in njegovih družinskih članov, tako obdavčljivi kot neobdavčljivi. Vendar pa tožnik meni, da nadomestilo za prehrano in prevoz na delo ne pomeni dohodka ali prejemka. S tem ko je davčni organ pri ugotavljanju mesečnega dohodka na družinskega člana med dohodke štel tudi nadomestila za prehrano in prevoz na delo, je kršil človekovo pravico do enakosti pred zakonom in diskriminatorno obravnaval davčne zavezance. Davčni organ je pri ugotavljanju mesečnega dohodka med dohodke in prihodke štel tudi pologe gotovine na transakcijski račun partnerice, kar pa niso dohodki in prihodki po 30. členu Pravilnika. Navaja, da sta bila s partnerico prisiljena, da sta si denarna sredstva izposojala in polagala na transakcijski račun, da ne bi prišla v negativno stanje, ali pa sta denarna sredstva, ki jih ob dvigu nista porabila, polagala nazaj na transakcijski račun. S tem, ko je davčni organ štel v dohodek tudi te gotovinske pologe, je v resnici omenjena denarna sredstva dvakrat štel kot dohodek. Prav tako davčni organ pri izpodbijani odločbi ni ugotavljal socialnega stanja družine. V svoji prošnji za odpis davčnega dolga je tožnik tudi navedel, da ob zapiranju svoje obrtne dejavnosti ni bil ničesar dolžan oziroma vsaj ni bil opozorjen na eventuelni dolg do davčnega organa. Prav tako je v svoji vlogi za odpis davčnega dolga ugovarjal zastaranje izterjave davčnega dolga, davčni organ pa se do tega ugovora v svoji odločbi ni izjasnil. Meni tudi, da je pravni pouk iz drugostopne odločbe, ki določa, da zoper drugostopno odločbo ni rednega pravnega sredstva, niti ni dovoljeno sprožiti upravnega spora, neskladen z ZUP in Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Ne glede na slednje tožnik vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje oziroma podrejeno, naj ugotovi ničnost izpodbijane odločbe iz razlogov zastaranja oziroma odpravi odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo organa druge stopnje, ter jo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, ugotovi ničnost izpodbijane odločbe v zvezi z odločbo organa druge stopnje iz razlogov zastaranja.

V nadaljevanju sodišču sporoča, da je tožena stranka odločila, da je zastarala pravica do izterjave davčnega dolga po treh sklepih z dne 1. 9. 2011, in sicer iz naslova članarine Območno obrtno podjetniške zbornice Domžale, davek in druge dajatve od dohodka iz dejavnosti na kontu 20.20 in prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodkov iz dejavnosti kotno 20.21, skupaj z obračunanimi zamudnimi obrestmi, vse v znesku 10.739,33 EUR.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izda sodbo na podlagi pripoznave, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikova navedba, da se davčni organ ni izrekel o zastaranju izterjave davčnega dolga, neutemeljena. Prvostopni organ se v svoji odločbi res ni opredelil do poteka absolutnega zastaralnega roka, zato je tožena stranka ugotovitveni postopek v tem delu dopolnila in ugotovila, da do absolutnega zastaranja še ni prišlo. Glede na navedbe v tožbi pa je bilo ponovno preverjeno tudi, ali je prišlo do relativnega zastaranja. Pri tem je davčni organ ugotovil, da sta bila zavezancu izdana sklepa z dne 2. 8. 2005, ki je bil tožniku vročen 2. 2. 2006 in sklep z dne 26. 5. 2006, ki je bil tožniku vročen s 1. 8. 2007. Omenjena sklepa sta pretrgala relativni zastaralni rok. Pri tem ugotavlja, da bo do absolutnega zastaranja prišlo 16. 12. 2011. V zvezi s tožnikovo nadaljnjo vlogo pa dodaja, da izdaja odločb o zastaranju pravice do izterjave davčnega dolga ne pomeni pripoznave tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja. Z navedenimi določbami je bil odpisan le del davčnega dolga tožeče stranke, ne pa njegov dolg v celoti. Tožnikove obveznosti so namreč zapadale v plačilo vsak mesec, zato tudi do zastaranja njegovih obveznosti prihaja vsak mesec. Davčni urad Ljubljana je v izpodbijani odločbi, glede na vlogo tožnika za odpis ali delni odpis davčnega dolga ugotavljal, ali zavezanec izpolnjuje pogoje za odpis ali delni odpis na podlagi 101. člena ZDavP-2. V zvezi s slednjim tožnik še odgovarja, da po podatkih knjigovodske evidence tožene stranke dolguje drugačne zneske glavnice, kot jih je tožena stranka navedla v treh odločbah z dne 18. 8. 2011, vse z isto številko 4296-2895/2011 08021 09. Tožena stranka očitno nima urejenih knjigovodskih evidenc, zato tožnik še nadalje upravičeno dvomi o svojem dolgu, ki naj bi ga imel do tožene stranke.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je odločanje o tem, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za odpis ali delni odpis davčnega dolga iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Predpostavka za vložitev takega zahtevka je predhodna ugotovitev dejstva, da pri tožniku davčni dolg obstoji. Slednje v postopku pred organom prve stopnje ni bilo sporno, saj je tožnik podal vlogo za odpis ali delni odpis točno določenega davčnega dolga, izvirajočega iz opravljanja njegove obrtne dejavnosti zaradi predpostavke, da dolg ima, kar izhaja tudi iz podatkov spisa. V nasprotnem primeru namreč davčni organ ne bi imel o čem odločati. Ugovor 10 letnega zastaralnega roka je tožnik podal šele v pritožbi in drugostopni organ se je do njega izrekel. Ugotovil je, da 10 let od zaprtja tožnikove dejavnosti še ni poteklo. Pri tem sodišče pripominja, da presoja pravilnost in zakonitosti izpodbijane odločbe po stanju na dan njene izdaje.

Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno uporabila 30. člen Pravilnika. Ta namreč jasno določa, da so dohodki v skladu s Pravilnikom ne samo vsi dohodki, pač pa tudi vsi prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne. Ob taki dikciji dohodka po omenjenem Pravilniku, pa je tožena stranka med dohodke davčnega zavezanca pravilno uvrstila tudi nadomestilo za prehrano in prevoz na delo tožnikove partnerke. Tožnikove človekove pravice s postopanjem davčnega organa niso bile kršene, prav tako ni bila ogrožena njegova enakost pred zakonom, saj so v enaki dejanski in pravni situaciji enako obravnavani vsi davčni zavezanci. Glede spornih pologov na transakcijski račun tožnikove partnerke pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je v danem primeru šlo za posojila oziroma za dvig in nato ponovni polog gotovine na transakcijski račun. Tožnik dejstva, da je šlo za posojila ni z ničemer izkazoval, prav tako pa tudi ni bil prepričljiv v navedbi, da je partnerka svoj predhodno dvignjeni denar ponovno nalagala nazaj na transakcijski račun v delu, ko denarja ni sproti porabila. Tožnikov socialno ekonomski položaj je davčni organ presojal, saj je to eden izmed pogojev za pridobitev pravice do odpisa oziroma delnega odpisa davčnega dolga.

Nerelevantne pa so tiste tožnikove navedbe, ki se ne nanašajo na odpis ali delni odpis davčnega dolga. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je v drugostopni odločbi zapisan napačen pravni pouk, pa sodišče še pripominja, da je pravni pouk podan v skladu z 2. členom ZUS-1. Izpodbija se namreč tisti upravni akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev glede pravic ali obveznosti stranke v postopku. Upravni akti po tem zakonu so torej tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta in ne pravni akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki samo posegajo v veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi. Pravni pouk, izdan v drugostopni odločbi, da je možno sprožiti upravni spor zoper prvostopni upravni akt, je torej pravilen in zakonit. V ostalem se sodišča strinja z razlogi za odločitev, navedenimi v obeh odločbah upravnih organov in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja sklicuje, v smislu 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnik s tožbo ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve morebitnih stroškov postopka.