Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 (vročena 27. 11. 2019), je prepozna, ker je poteklo več kot 60 dni odkar je tožena stranka zvedela za zadnjo očitano kršitev delovnih obveznosti (1. 8. 2019).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 nezakonita; da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu komunalni delavec pri toženi stranki, temveč je trajalo do 29. 4. 2020, v presežku (poziv nazaj na delo) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki od dne prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 29. 4. 2020, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter za tožečo stranko za navedeno obdobje plačati davke in prispevke, ki se nanašajo na pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter vse ostale obveznosti, ki jih ima tožena stranka v zvezi z delom tožeče stranke, zavrnilo pa je tek zakonskih zamudnih obresti že od 18. dne v mesecu dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko plačati 479,25 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370501417, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S popravnim sklepom z dne 16. 6. 2021 je popravilo sodbo naslovnega sodišča tako, da je v IV. točki izreka zvišalo znesek stroškov postopka z zneska 479,25 EUR na znesek 1.118,05 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in navaja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo do vabila na zagovor z dne 27. 8. 2019, ki ga je tožniku vročil detektiv dne 29. 8. 2019. Zagovor je bil opravljen 5. 9. 2019 in iz zapisnika izhaja, da je tožnika zastopala pooblaščenka ter da tožnik ni izpodbijal opominov z dne 8. 7. 2019 in z dne 1. 8. 2019. Prav tako do same vložitve tožbe tožnik ni trdil, da navedbe v opominih niso resnične. Šele v tožbi je začel navajati drugače. Oba opomina sta bila izčrpno pojasnjena v vabilu na zagovor dne 27. 8. 2019. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik z vabilom dne 27. 8. 2019 opozorjen, da se lahko na zagovoru izjasni glede kršitev, ki jih je storil pred tem obdobjem in da so bile v vabilu kršitve določno opredeljene. Sodišče v postopku sploh ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka poslala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni upoštevalo, da je priča A.A. izpovedala, da so tožniku vsa pisanja pošiljali s priporočeno pošto, ker pisanj ni dvigoval, so najeli detektiva, ki je tožniku vročil pisanja. Tožena stranka je tožniku 17. 10. 2019 poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi priporočeno po pošti in ker pisanja ni dvignil, je tožena stranka najela detektiva, ki je vročitev opravil dne 27. 11. 2019. Sodišče bi zato moralo toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da se izjasni glede navedenega. Tožena stranka je ravnala zakonito, saj je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku. Zagovor je potekal 5. 9. 2019, tožnik pa se ga ni udeležil. Tožnik je storil več kršitev delovnih obveznosti v času od 28. 6. 2019 do 1. 8. 2019 in vse kršitve je delodajalec zajel v vabilu na zagovor. Ker je tožena stranka tožniku omogočila zagovor dne 5. 9. 2019, je začel rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi teči z dnem 6. 9. 2019 in je zato rok za podajo odpovedi potekel dne 6. 11. 2019. Torej je jasno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 17. 10. 2019, podana pravočasno. Odpoved je bila tožniku vročena 27. 11. 2019, ker se je tožnik izogibal vročitvi. Sodišče prve stopnje se v sodbi do tega sploh ni opredelilo. Sodišče pa tudi ni ugotavljalo, ali je bil tožnik do 29. 4. 2020 v bolniškem staležu in kakšna plača mu sploh pripada, zato ni jasno, kako naj tožena stranka izvrši III. točko izreka sodbe. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja v bistvu zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga podana prepozno, kar pa ni dopustno.

6. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je tožnik kljub prejetima pisnima opozoriloma o storjenih kršitvah delovnih obveznosti (8. 7. 2019 in 30. 7. 2019) ponovno kršil delovne obveznosti s tem, ko ni upošteval navodil nadrejenih in je dne 1. 8. 2019 ponovno zavrnil naročeno delo s strani direktorja tožene stranke. Tožena stranka je tožniku tudi očitala kršitev, da je dne 18. 7. 2019 s povzdignjenim glasom grozil direktorju. Za navedeno kršitev je tožena stranka tožniku podala drugo opozorilo z dne 1. 8. 2019, zato to kršitev neutemeljeno ponovno navaja v odpovedi. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 (vročena 27. 11. 2019), prepozna, ker je poteklo več kot 60 dni odkar je tožena stranka zvedela za zadnjo očitano kršitev delovnih obveznosti (1. 8. 2019). Ker je zaključilo, da je odpoved prepozna ni obravnavalo očitanih kršitev po vsebini.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V tretjem odstavku 89. člena ZDR-1 je določeno, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil zagovor tožniku določen dne 5. 9. 2019 in da je zato začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 6. 9. 2019 (torej naslednji dan po zagovoru) ter je potekel dne 6. 11. 2019. Tožena stranka napačno tolmači, da je rok za podajo odpovedi pričel teči šele 6. 9. 2019, torej po dnevu, ki je bil predviden za podajo zagovora (5. 9. 2019). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga predstavlja dejansko ugotovitev. Ni odločilno, ali se delodajalec na zagovoru „celovito“ seznani z dogajanjem v zvezi z očitano kršitvijo, temveč je pomembno, kdaj se seznani s tistimi bistvenimi dejstvi, ki zadoščajo za opredelitev in ugotovitev odpovednega razloga. Običajno delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi že pred vabilom na zagovor, s katerim delavca tudi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku. Že v pisni seznanitvi z opisanimi kršitvami mora namreč delodajalec dovolj jasno opredeliti očitana dejstva o odpovednem razlogu, torej so mu ta dejstva že poznana. Gre za dejstva, zaradi katerih sploh začenja postopek redne odpovedi iz krivdnega razloga, saj šele z dovolj jasno seznanitvijo z očitanimi kršitvami delavcu omogoči tudi ustrezni zagovor. Zato praktično le redko pride do tega, da delodajalec ugotovi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ob zagovoru delavca.

9. V sporni zadevi tožena stranka ni dokazala niti ni zatrjevala, da je ugotovila odpovedni razlog šele na dan zagovora oziroma da je na zagovoru zvedela za dejstva, ki jih je mogoče šteti za tako pomembna, drugačna ali nova, da opravičujejo sklepanje, da je delodajalec šele takrat ugotovil odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da glede na to, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je 1. 8. 2019 ponovno zavrnil delo, ki mu ga je odredil direktor B.B. in je direktor tega dne zvedel za kršitev, je odpoved z dne 17. 10. 2019 prepozna. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, da je pomembno, kdaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ugotovil direktor tožene stranke, ki je po 20. členu ZDR-1 pristojen za podajo odpovedi. Kot je že bilo pojasnjeno, za presojo pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pomembna celostna oziroma popolna razjasnitev dogodkov, ki so pripeljali do očitka odpovedi, temveč seznanitev s tistimi bistvenimi okoliščinami, ki opredeljujejo posamezni odpovedni razlog.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kdaj je tožena stranka poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da se ni opredelilo do izpovedi, da so tožniku vsa pisanja pošiljali s priporočeno pošto, ker pa jih ni dvigoval so najeli detektiva, ki je nato tožniku vročil pisanja. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka, ki je izvedela za kršitev 1. 8. 2019, tožniku pa odpoved pogodbe o zaposlitvi podala dne 17. 10. 2019, prekoračila 60 dnevni rok iz 3. točke 89. člena ZDR-1 in je zato odpoved prepozna.

11. Glede na to, da je tožena stranka tožniku podala odpoved prepozno, je povsem irelevantno, če je tožena stranka ravnala zakonito, v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1, in sicer, da je pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga tožniku podala pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor v razumnem roku. Prav tako za odločitev ni pomembno, ali je tožnik na zagovoru podal pripombe na izdane opomine z dne 8. 7. in 1. 8. 2019. Opomina lahko tožnik vsekakor izpodbija hkrati z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in je utemeljenost opominov pogoj za zakonitost odpovedi.

12. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da ni jasno, kako naj toženec izvrši III. točko izreka sodbe, ker sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožnik do 29. 4. 2020 v bolniškem staležu in kakšna plača mu sploh pripada. Navedbe tožene stranke predstavljajo pritožbeno novoto, saj tekom sodnega postopka tožena stranka ni uveljavljala, da je bil tožnik v bolniškem staležu ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlog niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).