Jedro

Dispozitiv upravne odločbe mora biti kratek in določen. To pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu. Dispozitiv odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja. V predmetni zadevi pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je tožniku dodeljen zagovornik le za enkratno dejanje v postopku (podaja zagovora), ali pa mu je dodeljen zagovornik za zastopanje v celotnem kazenskem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 269/2010 z dne 22. 10. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku dodeli redna brezplačna pravna pomoč, ki obsega pravno svetovanje in zastopanje pri podaji zagovora v kazenskem postopku, ki pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu teče pod opr. št. II K 61365/2010 in sicer od 20. 8. 2010 dalje. V obrazložitvi navaja, da tožnik izpolnjuje tako finančni kot objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Povprečni mesečni dohodek namreč znaša 364,98 EUR na člana družine, ker pa tožnik nima pravnega znanja je pomembno, da ga v kazenskem postopku, kjer bo zaslišan kot obdolženec, zastopa odvetnik, ki bo lahko učinkoviteje zastopal njegove pravice in pravne koristi. Tožena stranka še pojasnjuje, da je takšen obseg brezplačne pravne pomoči določila glede na podani zahtevek v sami prošnji za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni moč razbrati obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči. Ni jasno, ali je zagovornik dolžan sestaviti samo pisni zagovor, ali je dolžan prisostvovati samo na prvem naroku, kjer bo podan zagovor, ali pa biti prisoten na vseh narokih in na njih zagovarjati tožnika. Če bi tožena stranka odobrila pomoč v zahtevanem obsegu bi bilo razumljivo kakšno pravno pomoč želi, saj tudi Zakon o kazenskem postopku namesto zastopanja uporablja termin zagovor. Tožnik meni, da mu je dodeljen odvetnik za udeležbo na vseh narokih. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je v celoti ugodila prošnji tožnika, zato niso utemeljene tožbene navedbe, da ni jasno, za kakšen obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru gre. Pojasnjuje tudi, da je odvetnik A.A. očitno tisti, ki je v prošnji za brezplačno pravno pomoč izpolnil rubriko „pravna zadeva“ in „navedba želene vrste, oblike in obsega brezplačne pravne pomoči“. Zato tožnik ne more trditi oziroma se sprenevedati da ne ve, kakšen je obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Iz izreka izpodbijane odločbe je povsem jasno in nedvoumno moč razbrati, za katero procesno dejanje v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu gre. Ker je tožnik v prošnji prosil za zagovor v kazenskem postopku je tožena stranka tožniku dodelila brezplačno pravno pomoč v takšnem obsegu. Ni dolžnost organa za brezplačno pravno pomoč, da tožniku oziroma odvetniku še natančneje pojasni, kaj dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema, saj je to jasno določeno v samem izreku izpodbijane odločbe ter obrazloženo v sami obrazložitvi. Odvetnik, ki je v določeni zadevi dodeljen za izvajanje brezplačne pravne pomoči sme v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči opraviti le storitve, ki so zajete v odločbi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Tožba je utemeljena.

Po določilu 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravne postopku mora biti dispozitiv odločbe kratek in določen, če je potrebno, pa se lahko razdeli tudi na več točk. To pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu, ki mora biti jasen in določen. Dispozitiv odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja.

Tudi po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe dopušča dvom, v kakšnem obsegu je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ni namreč mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je tožniku dodeljen zagovornik le za enkratno dejanje v postopku (podaja zagovora), ali pa mu je dodeljen zagovornik za zastopanje v celotnem kazenskem postopku. Tožena stranka je namreč odločila, da se tožniku dodeli brezplačna pravna pomoč od 20. 8. 2010 dalje, kar bi lahko pomenilo tudi, da mu je odobrila brezplačno pravno pomoč za celoten kazenski postopek. V kolikor je bilo nejasno v kakšen obsegu tožnik želi zaprositi za brezplačno pravno pomoč, bi morala tožena stranka to morebiti sporno okoliščino še pred odločitvijo o tožnikovi prošnji razjasniti, ne pa odločiti le glede na podani zahtevek v prošnji.

Sodišče je iz opisanih razlogov presodilo, da izrek sporne odločbe dopušča različna tolmačenja. Sodišče je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka in 3. odstavek 27. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku v izreku odločbe jasno določiti, v kakšen obsegu je tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi sprejetem pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; Uradni list RS, št. 24/07). Po določbi 2. odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.