Jedro

Določbe 2. odstavka 439. člena ZKP ni bilo mogoče razlagati tako, da je tudi v primeru, ko obdolženec in njegov zagovornik s sodbo nista bila seznanjena, nastopila domneva, da se je obdolženec pravici do pritožbe odpovedal, če pritožbe v osemdnevnem roku ni napovedal.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 25.1.2001 spremeni tako, da se ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega I.P. sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 5.7.1999 spremeni tako, da se po 4. odstavku 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženca zavrne obtožba, da je ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, ko je v Jakobskem dolu dne 24.10.1996 ob cca 15. uri na dvorišču stanovanjske hiše S.H. št... namerno zapeljal s svojim osebnim avtomobilom proti S.S., tako, da je le-ta morala odskočiti, saj bi jo sicer povozil, pri tem pa jo je s prednjim odbijačem svojega vozila zadel v bočno stran desne noge, v višini kolena ter ji prizadejal sled telesne poškodbe; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Oškodovanka S.S. se na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800.000,00 SIT napoti na pravdo.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika, bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 5.7.1999 obdolženega I.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v času enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko S.S. je na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800.000,00 SIT napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolženec po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino v znesku 30.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 25.1.2001 pritožbo zagovornika obdolženega I.P. zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost obeh sodnih odločb, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vrhovna državna tožilka Z.M., spec., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da zoper obdolženega I.P. obtožbo zavrne.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik A.P. iz M., v odgovoru na zahtevo navaja, da z njo v celoti soglaša in predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Višje sodišče v Mariboru je na podlagi 390. člena ZKP pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno. Sprejeto odločitev je utemeljilo z navedbo, da je iz podatkov spisa razvidno, da je postala prvostopenjska sodba pravnomočna dne 5.7.1999 ter da je zoper njo obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ta pa da ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 21.2.2002, s katero je zahtevo zagovornika obdolženega I.P. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 5.7.1999 zavrglo kot nedovoljeno, ugotovilo, da sodišče prve stopnje obdolženčevemu zagovorniku v nasprotju z določbo 4. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZKP ni vročilo obtožnega predloga, prav tako ga ni vabilo na glavno obravnavo (1. odstavek 439. člena ZKP) in mu tudi ni vročilo sodbe (3. odstavek 363. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Ugotovilo je tudi, da je obdolženec za zagovarjanje v tej zadevi dne 23.3.1998 pooblastil zagovornika, odvetnika A.P., ki je bil navzoč tudi pri obdolženčevem zaslišanju med opravo posameznih preiskovalnih dejanj, da pa med postopkom pooblastilo ni bilo preklicano.

Kakor je razvidno iz tega sklepa Vrhovnega sodišča, je dne 18.9.2000 obsojenčev zagovornik vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, dne 19.9.2000 pa še zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 25.1.2001 zavrglo zagovornikovo pritožbo kot nedovoljeno. Pri takšni odločitvi ni upoštevalo dejstva, da glede obdolženčevega zagovornika niso bile spoštovane navedene določbe ZKP. Na glavno obravnavo zagovornik ni bil vabljen in tako tudi ni bil seznanjen z izrečeno sodbo in tudi ne s poukom o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, prav tako pri izreku sodbe ni bil navzoč niti obdolženi I.P. Vrhovna državna tožilka utemeljeno opozarja, da se po naravi stvari obdolženec pritožbi zoper sodbo ne more odpovedati, še preden je z vsebino sodbe sploh seznanjen. Po določbi 1. odstavka 362. člena ZKP, ki je veljala v času izrekanja sodbe pred prvostopenjskim sodiščem, je bil predsednik senata (sodnik posameznik) dolžan po razglasitvi sodbe poučiti stranke o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, to pa vnesti v zapisnik o poteku glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da si odločbe 2. odstavka 439. člena takrat veljavnega ZKP ni bilo mogoče razlagati tako, da tudi v primeru, ko obdolženec, ki na razglasitvi ni bil navzoč, s sodbo ni bil seznanjen, nastopi domneva, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Če se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, ga mora sodišče na primeren način seznaniti, da je po opravljeni glavni obravnavi izreklo sodbo, ga poučiti o dolžnosti napovedi pritožbe in opozoriti na posledice, če pritožbe ne bo napovedal. Sodba, zoper katero ni napovedana pritožba, postane pravnomočna po poteku osemdnevnega roka za napoved pritožbe, vendar samo v primeru, če sta bila obdolženec in njegov zagovornik, če tega ima (in v tej zadevi ga je imel), pri razglasitvi sodbe navzoča, če pa sta bila s sodbo naknadno seznanjena, pa po izteku osemdnevnega roka (po 4. odstavku 120. člena ZKP) od seznanitve dalje. Zato si določbe 2. odstavka 439. člena ZKP ni bilo mogoče razlagati tako, da tudi v primeru, ko obdolženec in njegov zagovornik s sodbo nista seznanjena, nastopi domneva, da se je obdolženec pravici do pritožbe odpovedal, če pritožbe v osemdnevnem roku ne napove. V citiranem sklepu z dne 21.2.2002, opr. št. I Ips 113/2001, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijana odločba ni postala pravnomočna dne 5.7.1999, kot je to ugotovilo Višje sodišče v Mariboru, ampak šele z odločitvijo drugostopenjskega sodišča z dne 25.1.2001, s katero je zagovornikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrglo kot nedovoljeno. S tem je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 390. člena ZKP, saj pritožbe ne bi smelo zavreči iz formalnih razlogov, marveč bi jo moralo obravnavati po vsebini.

Zahteva ima prav, ko navaja, da je dne 25. 10. 2000 nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. V času storitve kaznivega dejanja dne 24.10.1996 je veljal KZ, ki je stopil v veljavo dne 1.1.1995 (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13.10.1994). Ta je v 6. točki 1. odstavka 111. člena določal dveletni zastaralni rok za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Glede na določbo 6. odstavka 112. člena KZ, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, je veljal za to kaznivo dejanje absolutni zastaralni rok štiri leta. Zakon o spremembah in dopolnitvah KZ (KZ-A) z veljavnostjo od 23.4.1999 (Uradni list RS, št. 23/99 z dne 8.4.1999) je zastaralne roke sicer podaljšal, vendar pa je v skladu s 3. členom KZ treba uporabiti določbo KZ iz leta 1995, ki je za obdolženca milejša. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi že po izteku absolutnega zastaralnega roka. Vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da bi zato moralo v skladu s določbo 2. točke 1. odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti, ali je kazenski pregon zastaran (3. točka 372. člena ZKP) in po 4. točki 357. člena ZKP obtožbo zavrniti.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo in sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 25.1.2001 spremenilo tako, da se ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega I.P. sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 5.7.1999 spremeni tako, da se obtožba zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrne. V skladu s tako odločitvijo je oškodovanko S.S. s premoženjskopravnim zahtevkom v navedenem znesku napotilo na pravdo na podlagi 3. (in ne 2.) odstavka 105. člena ZKP. Glede na tak izid stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.