Jedro

Iz sodne prakse sicer izhaja, da se je v določenem obdobju zahtevek za plačilo neizkoriščenega letnega dopusta obravnaval kot klasični odškodninski zahtevek po določbah ZOR oz. OZ z ugotavljanjem vseh elementov t.i. civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, odgovornost na strani povzročitelja škode), vendar je prišlo na tem področju do spremembe sodne prakse. Dotedanja interpretacija 166. člena ZDR namreč ni bila skladna z evropskim pravom in sodno prakso SES. Upoštevaje Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso SES je treba zahtevek za plačilo neizkoriščenega letnega dopusta razlagati kot nadomestilo in ne kot odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava. To pa pomeni, da za utemeljenost tega zahtevka ni treba ugotavljati vseh elementov odškodnine odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (3. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 547,49 EUR v 15 dneh od prejema sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 103,97 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) toženi stranki naložilo, da plača tožniku 624,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. S sklepom (2. točka izreka) je postopek zaradi umika tožbe v delu, ki presega znesek 624,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa tudi zoper odločitev o tem, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožnik nastale škode v zvezi z zahtevo z neizkoriščenim letnim dopustom ni izkazal. Po 10. 2. 2007 tožnik ni bil na delu, službene obveznosti je bil prost, zato mu škoda ni mogla nastati. Tožena stranka tožniku ni preprečila izrabe letnega dopusta, tožniku je bilo znano, da mu pogodba o zaposlitvi preneha 10. 2. 2007 in da bi dopust lahko koristil pred tem datumom. Sodišče se ni ukvarjalo z utemeljenostjo trditev tožnika, da dopusta ni mogel koristiti. Sodišče ni navedlo nobenih utemeljitev za svojo ugotovitev, da tožnik dopusta za leto 2006 v letu 2007 ni mogel izkoristiti pred 11. 2. 2007. Konkreten individualni delovni spor ni primerljiv z zadevo, ki jo je obravnavalo Sodišče evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (Gerhard Schultz – Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi proti Herr Majesty`s Revenue and Customs). V tem primeru je bil delavec v bolniškem staležu v celotnem referenčnem obdobju, tako da ni mogel izkoristiti plačanega letnega dopusta. Bistvena za konkretno zadevo je ugotovitev glede pravice delavca, ki je tako kot G. Schultz – Hoff leta 2004 delal v delu referenčnega obdobja, medtem je bil napoten v bolniški stalež, enako, kot če bi bil na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje. Razlog za takšno odločitev SES pa je bil v nepredvidljivosti nastopa bolniškega staleža in da delavec dejansko ni imel možnosti izvršiti določene pravice na podlagi Direktive 2003/88. Podobno se je SES opredelilo v zadevi Merino Gomes o tem, da je potrebno odsotnost delavca z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje delavca (bolezen, nesreča, materinstvo), šteti v delovni čas, obdobje tovrstne delovne nezmožnosti pa se ne sme vračunavati v določeni minimalni letni dopust. Po mnenju tožene stranke samo dejstvo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne more vplivati na nastanek pravice do nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. Razlog nepredvidljivosti dogodka v tej zadevi ni podan. Pravna praksa, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče v sodbi (pravilno sklepu) opr. št. Pdp 937/2009, ni relevantna za ta primer. Zgolj dejstvo, da je tožnik menil, da mu je pripadala pravica do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2006, ne more biti osnova, da ne koristi preostalega letnega dopusta za leto 2007. Tožnik v času, ko je bil doma in je na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas) prejel nadomestilo plače, zato ne more zahtevati še nadomestila za letni dopust, ki bi ga mogoče izrabil v istem obdobju, ko je bil doma in ni delal. Zoper odločitev, da sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da naloži toženi stranki v plačilo celotne stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je bila tožba za plačilo regresa za letni dopust za leto 2007 potrebna (tožena stranka je tožniku ta regres izplačala šele po vložitvi tožbe), v zvezi z odškodnino za neizkoriščen letni dopust pa se je tožena stranka šele na zadnji obravnavi opredelila do njene višine in podala specifikacijo (ki ji je tožnik sledil). Ker so stroški nastali v zvezi z dokazovanjem temelja, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, je tožnik upravičen do povrnitve teh stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki v pritožbi le pavšalno zatrjujeta, kot tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno ter pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika že odločalo in s sklepom in sodbo opr. št. I Pd 2051/2008 z dne 1. 4. 2009 zaradi umika tožbe postopek v zvezi z regresom za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 646,00 EUR in izplačilo v neto znesku 536,18 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo, tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za neizrabljenih 15 dni letnega dopusta za leto 2007 v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2008 do plačila zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 39,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 937/2009 z dne 31. 3. 2010 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

V ponovljenem postopku je tožnik potem, ko je prejel izračun tožene stranke o nadomestilu plače za 14 dni neizkoriščenega letnega dopusta (ugotovljeno je bilo, da je ostalo tožniku 11 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2006 in 3 dnevi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2007), skrčil tožbeni zahtevek iz tega naslova na znesek 624,97 EUR (od prvotno vtoževanega zneska 1.200,00 EUR), kar mu je sodišče prve stopnje tudi prisodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2008 dalje do plačila (z zahtevo z dne 5. 8. 2008 je tožnik toženo stranko pozval na izpolnitev te obveznosti – A4). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 10. 2. 2007 in da se je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe vrnil na delo k toženi stranki 23. 6. 2008, s tem, da je do 30. 6. 2008 izkoristil 1 dan letnega dopusta za leto 2007 (od 4-ih pripadajočih dni – A6). Zaključilo je, da je potrebno neizkoriščen letni dopust tožnika v letu 2006 (11 dni) in v letu 2007 (3 dni) obravnavati skupaj na enaki pravni podlagi, da je potrebno pri odločanju o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka upoštevati tudi odločbo Sodišča evropskih skupnosti (SES) v zadevi Gerhard Schultz – Hoff proti Deutsche Rentenversicherung Bund in Stringer in drugi proti Herr Majesty`s Revenue and Customs; združeni zadevi C-350/06 in C-520/06), saj gre za primerljivo situacijo in da zato, ker je tožniku delovno razmerje dne 11. 2. 2007 prenehalo nezakonito, v letu 2007 ni mogel izkoristiti preostalih pripadajočih dni letnega dopusta za leto 2006 in 2007. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje ter z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki in v nadaljevanju le odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da tožnik do vtoževanega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta ni upravičen, ker mu škoda ni nastala in ker ni bilo ugotovljeno, da bi mu tožena stranka preprečevala izrabo letnega dopusta. Iz sodne prakse (npr. odločba VDSS, opr. št. Pdp 1426/98, 1381/2002, 367/2003, …) zares izhaja, da se je v določenem obdobju zahtevek za plačilo neizkoriščenega letnega dopusta obravnaval kot klasični odškodninski zahtevek po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se je do uveljavitve Obligacijskega zakonika uporabljal kot predpis RS) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), z ugotavljanjem vseh elementov t.i. civilnega delikta (nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost na strani povzročitelja škode – delodajalca), vendar pa je prišlo na tem področju do spremembe sodne prakse (npr. odločba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1045/2009 z dne 3. 12. 2009, Pdp 468/2010 z dne 16. 9. 2010,. Pdp 880/2010 z dne 13. 1. 2011, …). Dotedanja interpretacija 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi s katero naj bi predstavljal zahtevek iz naslova plačila neizrabljenega letnega dopusta odškodninski zahtevek, namreč ni bila skladna z evropskim pravom in sodno prakso SES. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno izraz odškodnina za neizrabljen letni dopust iz 166. člena ZDR, upoštevaje Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 4. 11. 2003 (Direktiva 2003/88/ES) in sodno prakso SES razlagati kot nadomestilo in ne kot odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava. To pa pomeni, da za utemeljenost tovrstnih zahtevkov ni potrebno ugotavljati vseh elementov odškodnine odgovornosti. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen, ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožniku nastala škoda zaradi neizkoriščenega letnega dopusta oziroma ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka tožniku preprečila izrabo spornih dni letnega dopusta.

Po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodba SES v združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 ni uporabljiva za konkretni primer. Ob upoštevanju stališča, da pripada delavcu za neizrabljeni letni dopust nadomestilo (in ne odškodnina), da je tožniku delovno razmerje dne 10. 2. 2007 nezakonito prenehalo (kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo), da ga je bila dolžna tožena stranka reintegrirati, da je bil tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 10. 2. 2007 upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja tudi po navedenem datumu, da vsega letnega dopusta za leto 2006 in 2007 ni izkoristil, je tožnik upravičen do izplačila nadomestila za 14 dni neizkoriščenega letnega dopusta. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki 10. 2. 2007 nezakonito prenehalo zato, ker je bilo (v drugem individualnem delovnem sporu) pravnomočno ugotovljeno, da so podani razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas po 54. členu ZDR. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas in posledično do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, s tem pa je bilo tožniku onemogočeno, da bi imel možnost izrabiti letni dopust za leto 2006 do 30. 6. 2007, letni dopust za leto 2007 pa v letu 2007 do vključno 30. 6. 2008 (163. člen ZDR). Plačan letni dopust kot pomemben element načela socialnega prava je namenjen temu, da se delavcu omogoči počitek in da ima na voljo določen čas za sprostitev in razvedrilo (tako tudi točka 22 in 25 sodbe SES C-350/06 in C-520/06). Po 166. členu ZDR se delavec pravici do letnega dopusta ne more odpovedati, prepovedan pa je tudi sporazum o odškodnini (nadomestilu) za neizkoriščen letni dopust (kar izhaja tudi iz člena 7/1 Direktive 2003/88/ES), s čimer je delavcu zagotovljeno dejansko izvajanje te temeljne socialne pravice. Izjema od prepovedi izplačevanja nadomestila izrabe letnega dopusta je dopustna v primeru prenehanja delovnega razmerja (ko delavec pripadajočega letnega dopusta ne more več izrabiti, kar je bilo tudi v konkretnem primeru). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ne more zahtevati nadomestila za neizkoriščen letni dopust zato, ker je v času, ko je bil doma, prejel nadomestilo plače na podlagi pravnomočne sodbe. Tožnik je bil do izplačila teh nadomestil plače (na podlagi pravnomočne sodbe) upravičen za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do nadomestila za neizkoriščen letni dopust pa je upravičen za obdobje, ko je pri toženi stranki delal (do 10. 2. 2007), vendar tega dopusta ni izkoristil. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je v zvezi s spremenjeno sodno prakso pritožbenega sodišča in glede na to, da gre za pomembno pravno vprašanje z vidika zagotovitve pravne varnosti v razmerjih med delavci in delodajalci, v določenih individualnih delovnih sporih Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delavec upravičen do plačila denarnega zneska za neizrabljen letni dopust oziroma ali je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust, čeprav dopusta ne izrabi izključno po svoji volji (sklepi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Dor 92/2010 z dne 14. 9. 2010, VIII Dor 66/2010 z dne 16. 7. 2010, …).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je delno utemeljena tožnikova pritožba, ki se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških obeh pravdnih strank v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Glede na datum vložitve tožbe je bilo potrebno o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločati upoštevaje določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS; št. 67/2003 in nadalj.). Ker je tožena stranka tožniku izplačala vtoževani regres za letni dopust za leto 2007 po vložitvi tožnikove tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba tožnika tudi v zvezi s tem delom njegovega tožbenega zahtevka potrebna. Po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka je tožnik v tem delu tožbo umaknil, tako da je v nadaljevanju vtoževal le izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust v znesku 1.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tem, ko je tožena stranka podala izračun, do kakšnega zneska iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust bi bil tožnik upravičen (ta znesek znaša 624,97 EUR), je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2011 skrčil tožbeni zahtevek na znesek 624,27 EUR, kar pomeni, da je umaknil del tožbenega zahtevka v višini 575,73 EUR (do višine prvotno vtoževanega zahtevka 1.200,00 EUR). Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da je tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu glede na tožbeni zahtevek znašal 64 % (prvotno vtoževan tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2007 je bil utemeljen, kar je tožena stranka izkazala s tem, da je ta znesek tožniku tudi poravnala), po delnem umiku tožbe pa je znašal uspeh tožnika 52 %, uspeh tožene stranke pa do dneva vložitve odgovora na tožbo 36 %, kasneje pa 48 %. Pritožbeno sodišče je tožniku za sestavo tožbe priznalo odvetniške stroške v priglašeni višini 200 Odvetniških točk (tar. št. 15/1 a OT), za pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2008 150 točk (tar. št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 200 točk (tar. št. 15/3/a OT), urnino 50 točk (člen 7 OT), za sestavo pritožbe v priglašeni višini 200 točk (tar. št. 15/4), za zastopanje na naroku dne 2. 2. 2011 100 točk (tar. št. 15/3/b), za zastopanje na naroku dne 6. 4. 2011 100 točk (tar. št. 15/3/b), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT) in 20 % DDV ter takso za tožbo in sodbo, pri čemer je pri odmeri teh stroškov upoštevalo tudi že ugotovljeni uspeh tožnika v tej pravdi. Ob upoštevanju navedenega je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 727,27 EUR (ob upoštevanju vrednosti Odvetniške točke 0,459 EUR). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na tožbo v višini 200 točk (tar. št. 15/1/a), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 200 točk (tar. št. 15/3/a), za porabljen čas med zastopanjem 50 točk (člen 7 OT), za zastopanje na narokih za glavno obravnavo 2. 2. 2011 in 6. 4. 20011 2 x 100 točk, za pripravljalno vlogo z dne 24. 2. 2011 150 točk ter za trajanje na naroku dne 6. 4. 2011 50 točk (člen 7 OT), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT), pri čemer je upoštevalo tudi že ugotovljeni uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, tako da je tožena stranka upravičena do povrnitev dela njenih pravdnih stroškov v znesku 179,78 EUR (upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR). Po pobotanju teh zneskov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 547,49 EUR, v primeru zamude skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljena pa je pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških upoštevati uspeh strank v tem postopku posebej po temelju in posebej uspeh strank po višini, saj ZPP ne daje podlage za takšno odločanje o pravdnih stroških.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi del njegovih pritožbenih stroškov. Tožnik je pritožbene stroške priglasil v nominalno določeni višini, zaradi česar je pritožbeno sodišče skladno z določbami odvetniške tarife tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe 375 Odvetniških točk (tar. št. 15/4 – glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela odločbe prvostopenjskega sodišča), materialne stroške v višini 2 % (člen 13/3 OT) ter 20 % DDV, kar znaša 210,67 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik s pritožbo uspel do 40 %, zato mu je dolžna tožena stranka povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v znesku 84,27 EUR v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je dolžna tožena stranka tožniku povrniti tudi sorazmerni del stroškov v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo (glede na že omenjeni pritožbeni uspeh) v znesku 19,70 EUR, tako da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v skupnem znesku 103,97 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena ji je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem pa njegovo pritožbo, kot tudi pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, zato ker glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP, druga točka 365. člena ZPP).