Jedro

Res velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni tudi, da se šteje, da je zainteresiranim obstoj darilne pogodbe postal znan najkasneje ob vpisu v zemljiško knjigo (to je 28.4.2003), vendar to ne pomeni, da ni mogoče, ob obstoju posebnih okoliščin, ugotoviti tudi drugače. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je toženec nekaj mesecev pred vknjižbo darilne pogodbe sklenil s tožnico sporazum, v katerem ji je prepustil svoj delež na sporni nepremičnini. S tem je zavedel tožnico, ki zato ni imela nobenega razloga, da bi preverjala vpise v zemljiški knjigi. Takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice nanjo (oziroma celo nekaj dni pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo) je tožnica začela z ustreznimi postopki in šele takrat ugotovila, da je toženec nepremičnino v celoti prenesel na toženko. V taki situaciji, ko je „zamudo“ z nepoštenim ravnanjem povzročil toženec in ko gre za neodplačno pogodbo, pa je treba šteti, da se je tožnica s sklenitvijo darilne pogodbe seznanila šele v aprilu 2004 in je torej tožba, vložena septembra 2004, pravočasna. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II in III razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba, ki sta jo 15.2.2002 sklenila toženca, nična, da je vknjižba lastninske pravice na drugo toženko neveljavna in na vzpostavitev prejšnjega stanja v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 7.481,27 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Dejstvo, da je toženec z njo razpolagal sam, nima za posledico ničnosti, temveč izpodbojnost. Sporna darilna pogodba ni bila fiktivna, prav tako njen namen ni bil izigranje tožnice. Za ugotavljanje ničnosti v zvezi z oškodovanjem toženčevega upnika pa tožnica nima pravnega interesa. Ker bi morala tožnica za sklenitev darilne pogodbe izvedeti že 21.4.2003, ko je bil izveden vpis v zemljiški knjigi, je vložena tožba na razveljavitev prepozna.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da so bile s sodbo kršene tudi ustavne pravice. Kršitev določb pravdnega postopka vidi pritožnica najprej v pomanjkljivi in nesprejemljivi obrazložitvi. Sodišče prve stopnje se je v večjem delu ukvarjalo z vprašanjem, ali je nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank, glede preostalih pravnih podlag pa je obrazložitev preskromna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do napačnega zaključka, da je bil namen pogodbe obdaritev druge toženke. Posebej še, ker sodišče sprejema možnost, da so bili nameni tudi drugačni in ker je isto sodišče ob prvem sojenju odločilo drugače. Sodišče se ni izjasnilo do trditev, da je bila pogodba sklenjena z namenom izigrati tožnico in J.J.. Obrazložitev, da ima upnik na voljo izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, ne pomeni, da ravnanje dolžnika ni nedopustni nagib za sklenitev darilne pogodbe. Sodba nima razlogov glede trditev, da je šlo tožencema predvsem za to, da preprečita vknjižbo tožnice. Ravnanje toženca je bilo v nasprotju z moralo in temeljnimi načeli prava. V zvezi s tem pritožnica sodišču očita tudi kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni z zadostno skrbnostjo, oziroma po mnenju tožeče stranke tudi zaradi neustreznih navodil pritožbenega sodišča, ocenilo vseh izvedenih dokazov.

Po mnenju pritožnice je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je namreč ugotovilo, kakšna je bila pravna podlaga darilne pogodbe. Očitno je, da je bil glavni namen toženca tožnici preprečiti uveljavljanje pravic, ki ji gredo kot dejanski lastnici nepremičnine ter izogniti se plačevanju preživnine za lastnega sina, njegova sopogodbenica pa je za to vedela. V nadaljevanju pritožba podrobno pojasnjuje določbe OZ, vsebino pojma morale in posledice, če je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo. Prvi toženec ni imel namena skleniti darilno pogodbo, zato pogodba nima pravne podlage. Druga toženka vse do danes nepremičnine ni pridobila v posest. Na odsotnost darilnega namena kažejo že okoliščine, v katerih je bila pogodba sklenjena. Tožnici sta namreč toženca sklenitev pogodbe zamolčala (pogodba je bila sklenjena na skrivaj). V podobni zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da gre za nedopustnost kavze (II Ips 153/99). V oči bode dejstvo, da je bil predlog za vknjižbo vložen šele v letu 2003 in to tik pred tem, preden je toženčev sin vložil predlog za izvršbo. Darilna pogodba je bila sklenjena v času, ko je že bil porušen toženčev odnos do tožnice, navzoča je bila toženčeva nova ljubica, kar je posebej zavržno in kar vse potrjuje, da sta bila oba toženca seznanjena s problematiko in da je bil namen, da izigrata tožnico. Zaradi skrivanja je bila pogodba vknjižena šele takrat, ko je grozila izvršba toženčevega sina, brez vednosti in soglasja tožnice je bila dogovorjena služnost stanovanja tudi zanjo, čeprav ni šlo za skupno premoženje in tožnica služnosti ni potrebovala. Vse našteto kaže, da je bil namen pogodbe izigrati tožnico in da je bila njena kavza torej nedopustna. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bila sestavljena v notarski pisarni, kar kaže, da je notar stranke opozoril na spornost pogodbe. Notar tudi ni hotel overiti toženčevega podpisa, čeprav je toženčeva ljubica notarja poznala. Druga toženka se je nato na podlagi notarsko neoverjene pogodbe vpisala v zemljiško knjigo, kar dopušča špekulacije, da sta toženca imela veze na zemljiški knjigi. Še bolj nedopustno pa je, da sodišče za tako ravnanje nudi sodno varstvo. Navedeno potrjuje tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je po liniji najmanjšega odpora zavrnilo zahtevek na razveljavitev pogodbe, ker naj bi bil prepozen. Pri tem ni upoštevalo specifičnosti konkretnega primera, temveč zgolj publicitetno načelo. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje kronološki potek dogodkov, ki po njenem mnenju kaže nato, da vložitev tožbe ni bila prepozna.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje že večkrat odločilo, vendar je bila sodba vsakič doslej razveljavljena zaradi kršitev pravil postopka ali zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je med pravdo zahtevek večkrat spremenila (njegovo dejansko in pravno podlago), vendar ni več sporno, da mora sodišče odločiti o zahtevku, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki nična (oziroma da zaradi fiktivnosti sploh ni nastala), podrejeno pa, da se pogodba razveljavi. Pogodba naj bi bila le fiktivna, saj naj namen ne bi bil obdaritev, temveč izogibanje plačevanju preživnine za toženčevega nezakonskega sina in izigranje tožnice, isti razlogi naj bi pomenili tudi nedopustno pravno podlago, poleg tega pa naj bi toženec razpolagal s tujo stvarjo (nepremičnina naj bi bila izključna last tožnice).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: tožnica in prvi toženec sta bivša zakonca, ki sta v času njune zakonske zveze kupila nepremičnino, ki je predmet te pravde in ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot last prvega toženca. Tožnica namreč ob sklenitvi pogodbe ni bila jugoslovanska oziroma slovenska državljanka in s pravnim poslom ni mogla pridobiti lastninske pravice. Nepremičnina spada v njuno skupno premoženje. Dne 15.2.2002 je prvi toženec z drugo toženko (svojo hčerjo) sklenil darilno pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno, da nepremičnino podari toženki, da pa imata tako toženec kot tožnica na tej nepremičnini dosmrtno pravico bivanja, dogovorjena je bila tudi prepoved odsvojitve in odtujitve v korist darovalca. Pogodba takrat ni bila realizirana v zemljiški knjigi, to je bilo storjeno šele dobro leto kasneje, 28.4.2003. Dne 13.11.2002 je bil med tožnico in prvim tožencem sklenjen sporazum, s katerim je toženec tožnici priznal, da je izključna lastnica sporne nepremičnine in da bo vpis mogoč, ko bo tožnica pridobila slovensko državljanstvo. Tožnica je državljanstvo dobila 5.8.2004. Čeprav drži, da je v izpodbijani sodbi najbolj podrobno obdelano vprašanje, ali gre pri nepremičnini za skupno premoženje, ima sodba vseeno razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z zavrnitvijo zahtevka na ugotovitev ničnosti, oziroma neobstoja pogodbe ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje v odločitvi v točki I izpodbijane sodbe ni zagrešilo tudi nobene druge kršitve postopka, niti zatrjevane niti tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba nima konkretnih ugovorov zoper zaključek, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje. S tem, dobro obrazloženim zaključkom, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Če je tako, pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso (1), po kateri zgolj dejstvo, da je eden od zakoncev sam razpolagal s skupnim premoženjem, nima za posledico ničnosti pogodbe, temveč izpodbojnost (o čemer bo govora v nadaljevanju te obrazložitve).

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je fiktiven tisti posel, ki ga stranki sklepata zgolj navidezno, za tretje, dejansko pa njegovih učinkov nočeta. V obravnavni zadevi ni šlo za tak posel, saj je namen darilne pogodbe v neodplačnem prenosu lastninske pravice na obdarjenca, in prav to se je tudi zgodilo, zato o zavestnem razhajanju med pravo voljo strank in tistim, kar sta izjavila v sporni pogodbi, ni mogoče govoriti. Dejstva, da je rezultat sporne pogodbe prav neodplačni prenos nepremičnine na toženko, pritožnica s ponavljanjem svojih trditev, da obdaritev ni bila namen pogodbenih strank, ne more spremeniti. Enkrat je bilo že pojasnjeno, da darilne pogodbe med starši in otroki, s katerimi si darovalci izgovorijo dosmrtno pravico stanovanja v podarjeni nepremičnini, niso nič neobičajnega, zato dejstvo, da toženka nepremičnine nima v izključni posesti, ne pomeni, da do daritve ni prišlo.

Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede trditev o namenu izogibanja plačevanju preživnine za toženčevega nezakonskega sina (ki s tožnico nima nobene zveze). Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, so tožbene trditve v tem delu tudi nesklepčne. Temeljna trditev tožnice je namreč, da je nepremičnina njena. Če bi to držalo, se toženčev sin (kot toženčev upnik) iz nepremičnine tako ali tako ne bi mogel poplačati. Z darilno pogodbo bi bil tudi sicer lahko oškodovan le upnikov pravni interes. Edino njemu kot upniku zato zakon tudi daje možnost, da izpodbija pravno dejanje dolžnika, tožnica za tako pravdo nima legitimacije (2).

Ostane torej le zatrjevani namen izigranja tožnice kot nedopustna podlaga pogodbe. Tožnica bi v zvezi s tem morala izkazati, da sta oba toženca sklenila darilno pogodbo prav s tem namenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil osnovni namen (kavza) tožencev neodplačen prenos lastninske pravice na obdarjenko. Drži ugotovitev, da imajo lahko stranke ob sklepanju pogodbe tudi druge motive in namene. Ali so ti motivi in nameni lahko tako pomembni, da je zaradi njih podlaga pravnega posla nedopustna, pa je odvisno od konkretnih okoliščin v vsakem posameznem primeru (3). Trditve pritožnice, da je bil namen preprečiti vknjižbo tožnice na podlagi sporazuma z dne 13.11.2002, so nelogične, saj je bila sporna pogodba sklenjena devet mesecev pred sklenitvijo sporazuma. Tožnica ne trdi, da bi razvezni postopek med njo in tožencem že tekel, temveč le, da so bili odnosi že porušeni (4). Ne upošteva, da je bila v darilni pogodbi tudi za tožnico dogovorjena dosmrtna pravica stanovanja (skupaj z dosmrtno pravico za toženca) in da je bil tudi toženec lastnik podarjenega premoženja. Pogodba je bila sklenjena v začetku leta 2002, ko tožnica ni izpolnjevala pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah. Te okoliščine se pomembno razlikujejo od okoliščin v zadevi, na katero se tožnica sklicuje. Vse našteto ne kaže, da bi bil osnovni motiv tožencev izigranje tožnice. Trditve o tem, da naj notar ne bi želel overiti podpisov, predstavljajo zgolj špekulacije. Tudi sicer sam postopek vknjižbe v tej pravdi ni odločilen. Dejstvo je, da je bila darilna pogodba s tako vsebino sklenjena, predmet te pravde pa je vprašanje veljavnosti te pogodbe (ne pa vprašanje izpolnjevanja formalnih pogojev za dovolitev vknjižbe). Zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba imela dopustno kavzo, je zato na podlagi vsega povedanega pravilen. Pravilno je sodišče tudi pojasnilo, da pravni red zakoncu nudi varstvo z izpodbojno tožbo. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev v točki I (glede primarnega zahtevka) zavrnilo in v tej točki potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Zahtevek na razveljavitev pogodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj bi bila tožba vložena prepozno (prepozen izpodbojni zahtevek bi bilo sicer pravilno treba zavreči, saj gre za prekluzivni rok). Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila izpodbojna tožba vložena prepozno. Res velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni tudi, da se šteje, da je zainteresiranim obstoj darilne pogodbe postal znan najkasneje ob vpisu v zemljiško knjigo (to je 28.4.2003), vendar to ne pomeni, da ni mogoče, ob obstoju posebnih okoliščin, ugotoviti tudi drugače. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati, da je toženec nekaj mesecev pred vknjižbo darilne pogodbe sklenil s tožnico sporazum, v katerem ji je prepustil svoj delež na sporni nepremičnini. S tem je zavedel tožnico, ki zato ni imela nobenega razloga, da bi preverjala vpise v zemljiški knjigi. Takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji za vpis lastninske pravice nanjo (oziroma celo nekaj dni pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo) je tožnica začela z ustreznimi postopki in šele takrat ugotovila, da je toženec nepremičnino v celoti prenesel na toženko. V taki situaciji, ko je „zamudo“ z nepoštenim ravnanjem povzročil toženec in ko gre za neodplačno pogodbo, pa je treba šteti, da se je tožnica s sklenitvijo darilne pogodbe seznanila šele v aprilu 2004 in je torej tožba, vložena septembra 2004, pravočasna. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja. Zaradi napačnega stališča, da je bila tožba vložena prepozno, se sodišče prve stopnje z izpolnjevanjem pogojev za izpodbojnost ni ukvarjalo, in sodba o tem nima razlogov. Odločitev v točki II (in v točki III glede stroškov, saj je odločitev o stroških odvisna od končnega uspeha v pravdi) je bilo zato treba razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila tožba na razveljavitev pogodbe vložena pravočasno. Ugotoviti bo moralo, ali je tožnica izkazala, da je bila obdarjenka nedobroverna (ali je vedela oziroma bi morala vedeti, da gre za skupno premoženje in da je toženec z njim razpolagal brez soglasja tožnice kot skupne lastnice – 3. odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Če se bo izkazalo, da toženka ni bila dobroverna, bo moralo upoštevati, da je bil predmet razpolaganja skupno premoženje (54. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Pravno mnenje občne seje VS RS, 22.junij 1993, Pravna mnenja VS RS 1/94, str.9, II DoR 222/2010. op. št. 2: Pod določenimi pogoji bi lahko tudi oškodovanje upnikov lahko pomenilo ničnost posla, vendar bi tudi v tem primeru imel pravni interes za uveljavljanje ničnosti le oškodovani upnik, ne pa nekdo tretji.

op. št. 3: Zato pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na eno sodno odločbo, v kateri so okoliščine podobne, ne pa enake.

op. št. 4: Iz besedila sporazuma z dne 13.11.2002, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo v okviru dokaznega postopka, izhaja, da je tožnica devet mesecev po sklenitvi darilne pogodbe tožencu priznala dosmrtno pravico bivanja v nepremičnini, kar ne kaže, da bi bili odnosi popolnoma porušeni.