Jedro

Dolžnik trdi, da začasna odredba, izdana v (zaradi začetka postopka prisilne poravnave) prekinjenem predhodnem stečajnem postopku nad dolžnikom (St 001 z dne 18. 9. 2015, ki dolžniku med drugim prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine - hotela) v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom nima nobenega učinka. Dolžnik je želel doseči razveljavitev navedene začasne odredbe, vendar je, kot je v sklepu Cst 434/2018 zapisalo višje sodišče, „neutemeljeno stališče dolžnika, da začasna odredba v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že (samo) zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave“. V nasprotju s pritožnikom višje sodišče ocenjuje, da navedena zakonska rešitev ni protiustavna. Ni prepričljivo pritožnikovo poudarjanje, da vztrajanje pri začasni odredbi pomeni, da dolžnik ne more izvesti prisilne poravnave in da to predstavlja izvotlitev njegove pravice do finančnega prestrukturiranja. Začasna odredba, izdana v predhodnem stečajnem postopku, varuje stečajne upnike, dolžnik pa se tekom postopka prisilne poravnave lahko z upniki sporazume o načinu, kako kljub izdani začasni odredbi pripraviti tak NFP, na podlagi katerega bo sprejeta in uspešno izvedena prisilna poravnava. Še posebej je treba poudariti možnost dogovarjanja s predlagateljem začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (1.) ustavilo postopek prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) za upraviteljico imenovalo S. G., (3.) ugotovilo, da upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti preko pravnoorganizacijske oblike: S. G., odvetnica in (4.) pojasnilo, da se bo stečajni postopek vodil pod opravilno številko St 002. 2. Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog za začetek stečajnega postopka zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je upnik DUTB d.d., Ljubljana, predlagal njeno zavrnitev.

4. V odgovoru na pritožbo je upnik A., d.o.o., Ljubljana, predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik zatrjuje številne kršitve določb postopka. Višje sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je navedlo dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev in jo utemeljilo z navedbo pravne podlage, zato nikakor ni utemeljen pritožbeni očitek, da je obrazložitev skopa in pavšalna oziroma je sploh ni. Listinska dokumentacija v spisu potrjuje navedbo sodišča prve stopnje, da je vse vloge vseh strank ustrezno vročalo strankam postopka in jim omogočilo, da so se o njih izjavile. Dolžniku je v vseh primerih omogočilo, da je dostavil sodišču (oziroma izvedencu) dokumentacijo, ki je bila od njega zahtevana. Ni mogoče upoštevati pritožnikovega očitka, da mu sodišče prve stopnje ni podaljšalo roka za predložitev izpiskov za njegove transakcijske račune v Avstriji. Kot izhaja iz spisa, bi dolžnik, ne glede na to, da sodišče kljub prošnji roka ni podaljšalo s posebnim sklepom, zahtevane listine lahko predložil tudi po izteku roka vse do zaključka postopka v zvezi z ugovorom, pa ne pojasni, zakaj tega ni storil. 7. Res je, kot navaja pritožba, da ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale (le) z določenimi dokaznimi sredstvi, vendar višje sodišče ocenjuje, da je v tem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dolžnikov dokaz z zaslišanjem prič. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, ni dopustno z zasliševanjem prič nadomeščati listinskih dokazov, ki jih dolžnik tudi po dveh letih trajanja postopka še ni vložil v spis. Pri tem je potrebno opozoriti predvsem na to, da iz številnih vlog, ki jih je predložil dolžnik, ni mogoče razbrati ustreznih trditev, iz katerih bi izhajala izvedljivost in popolnost prenovljenega načrta finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju: NFP), ki naj bi jih potrdile predlagane priče. Višje sodišče zato ocenjuje, da gre v tem primeru za (načeloma) prepovedani informativni dokaz. Takšen dokazni predlog je utemeljen tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme. Vendar pa v tem primeru zagotovo ne gre za tak položaj (primerjaj: III Ips 130/2009). Dopolnjevanje NFP z izpovedbami prič pa ne bi moglo biti upoštevano niti zato, ker glede na potek zakonskega roka (drugi odstavek 182. člena ZFPPIPP) ni več dopustno.

8. Ker je upnik pravočasno in ustrezno uveljavljal vse ugovorne razloge iz 3. točke 172. člena ZFPPIPP, v vlogi z dne 15. 6. 2018 pa še po 5. točki istega člena, ne drži trditev pritožnika, da je ugovor prepozen. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sme (glede na določilo 173. člena ZFPPIPP) upnik ugovor z razlogov po 5. točki 172. člena vložiti do poteka osmih dni po objavi oklica za oddajo glasov o prisilni poravnavi, kar pa se v tem postopku še ni zgodilo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj ugovornih razlogov po 3. in 5. točki 172. člena ZFPPIPP in pri tem (pravilno) poudarilo, da za ugoditev ugovoru zadostuje že ugotovitev razlogov po eni izmed uveljavljanih točk. 10. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžnik prekršil svoje obveznosti do poročanja, ker upraviteljici ni (pravočasno) razkril vseh podatkov o stroških poslovanja. Ta je namreč v mnenju (26. 7. 2018) v zvezi s dolžnikovim poročilom za junij 2018 in na naroku 17. 19. 2018, izrecno opozorila, da ji dolžnik ni razkril vsebine stroškov vzdrževanja, ki jih zaračunava S. d.o.o. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da upraviteljica ni pojasnila, v zvezi s katerimi dogodki ni bila obveščena oziroma s čim je dolžnik prekršil svoje obveznosti do poročanja.

11. Utemeljeno sodišče prve stopnje ugotavlja, da dolžnik ni ravnal po sklepu sodišča in ni predložil (vseh zahtevanih) izpiskov prometa na transakcijskih računih, ki jih je imel v Avstriji za celotno obdobje od dneva nastanka insolventnosti (30. 9. 2013). Navedeni datum je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi vpogleda v številne insolvenčne postopke, ki so bili predlagani v zvezi z dolžnikom. Prav tako ni res, da upnik DUTB d. d. ni navedel konkretnih kršitev, ki naj bi izhajale iz omenjenih izpiskov. Iz upnikove vloge z dne 12. 10. 2018 izhaja, da je (po predložitvi izpiskov) pojasnil, katere kršitve so razvidne iz predloženih listin.

12. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik postopka prodaje hotela ni vodil transparentno. (Tudi) zato je sodišče prve stopnje zavrnilo soglasje k predlagani prodaji hotela upniku in najemniku S. d.o.o. za kupnino 20.000,00 EUR (p. d. 520). Navedeno je potrdilo tudi višje sodišče, ki je sklep sodišča prve stopnje (po pritožbi dolžnika in upnika S. d. o. o.) potrdilo in v obrazložitvi poudarilo, da predlagana prodaja ni v skladu s spremenjenim NFP (p. d. 619) .

13. Dolžnik trdi, da začasna odredba, izdana v (zaradi začetka postopka prisilne poravnave) prekinjenem predhodnem stečajnem postopku nad dolžnikom (St 001 z dne 18. 9. 2015, ki dolžniku med drugim prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine - hotela) v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom nima nobenega učinka. Dolžnik je želel doseči razveljavitev navedene začasne odredbe, vendar je, kot je v sklepu Cst 434/2018 zapisalo višje sodišče, „neutemeljeno stališče dolžnika, da začasna odredba v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že (samo) zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave“. V nasprotju s pritožnikom višje sodišče ocenjuje, da navedena zakonska rešitev ni protiustavna. Ni prepričljivo pritožnikovo poudarjanje, da vztrajanje pri začasni odredbi pomeni, da dolžnik ne more izvesti prisilne poravnave in da to predstavlja izvotlitev njegove pravice do finančnega prestrukturiranja. Začasna odredba, izdana v predhodnem stečajnem postopku, varuje stečajne upnike, dolžnik pa se tekom postopka prisilne poravnave lahko z upniki sporazume o načinu, kako kljub izdani začasni odredbi pripraviti tak NFP, na podlagi katerega bo sprejeta in uspešno izvedena prisilna poravnava. Še posebej je treba poudariti možnost dogovarjanja s predlagateljem začasne odredbe.

14. Prav ima pritožba, da v izvedenec v četrti dopolnitvi izvedeniškega mnenja ni navedel (kot bi izhajalo iz 18. točke obrazložitve), da „obstaja majhna verjetnost, da bi lahko pritrdilno odgovoril na vprašanje o tem, da obstaja več kot 50% verjetnost, da bo dolžnik postal kratkoročno plačilno sposoben.“ Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, je takšno oceno sprejel izvedenec v enem od predhodnih mnenj, ki jih je sodišče prve stopnje v tej točki (le) na kratko povzelo. Vendar ta napaka ne vpliva na pravilnost sprejete odločitve. Še vedno namreč ostaja v veljavi izvedenčev očitek (že iz predhodnih mnenj), da je čistopis spremenjenega NFP „nepregleden, slabo obrazložen in neprepričljiv ter da obstaja verjetnost, da so v njem napake, ki lahko vplivajo na njegovo uresničitev in da zato ne nudi zadovoljivih podlag za nesporen odgovor na zastavljena vprašanja.“ Kot je večkrat zapisalo sodišče prve stopnje, dolžnik vseh potrebnih podlag, s pomočjo katerih bi lahko izvedenec odgovoril na vprašanja o uresničljivosti NFP, nikoli ni predložil. 15. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo (le) na peto dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenec v svoji četrti dopolnitvi sicer ocenil, da bi bila prisilna poravnava po spremenjenem NFP uresničljiva, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi njegovo trditev, da bi ste to zgodilo le (19. točke obrazložitve) ob predpostavki prodaje nepremičnine v vrednosti 7.323.000,00 EUR in denarne dokapitalizacije v vrednosti 150.000,00 EUR. Res je, da je bil, kot opozarja pritožba in kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, poziv upnikom za vpis in vplačilo novih delnic preuranjen, vendar je bil odziv upnikov (izjavo sta podala le dva upnika v višini skupno 51.378,70 EUR) v tem primeru zadostna podlaga za oceno sodišča prve stopnje, da dokapitalizacija v predvideni višini (150.000,00 EUR) ni realna. Še posebej, ker je bilo z odločitvijo višjega sodišča Cst 481/2018 z dne 4. 10. 2018 ugotovljeno, da je prodaja, kot jo je predlagal dolžnik (in jo v četrti dopolnitvi izvedenskega mnenja upošteval izvedenec) v nasprotju z NFP. Ne le, da (verjetno) ne obstoji ena od bistvenih predpostavk v četrti dopolnitvi izvedenskega mnenja (dokapitalizacija), zagotovo, glede na prej povedano, ne obstoji tudi druga predpostavka (prodaja nepremičnine po ceni 7.323.000,00 EUR). Izvedenec je na zaslišanju poudaril, da če ne pride do prodaje nepremičnine, prisilna poravnava ni uresničljiva. Na pravilnost izpodbijane odločitve odločitve zato ne morejo vplivati niti trditve dolžnika o novem (zainteresiranem) investitorju.

16. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve (pravilno) ni oprlo le na peto dopolnitev izvedenskega mnenja, za katero pritožba navaja, da je pri njej izvedenec upošteval povsem hipotetične in neuresničljive predpostavke, ki jih je navajal upnik DUTB d.d., sodišče prve stopnje pa njihove pravilnosti ni preverjalo. Iz navedene dopolnitve izhaja, da se predlagana prisilna poravnava ne izide, ker zmanjka sredstev za poplačilo upnikov in ker bi bil scenarij stečaja za upnike ugodnejši od ponujene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je pri tem poudarilo izpoved izvedenca, da dolžnik ves čas postopka ni predložil strokovnih podlag za izdelavo NFP, ki bi izvedencu omogočil, da bi pri izdelavi izvedenskega mnenja uporabil potrebne strokovno utemeljene predpostavke ter da so zato predpostavke, ki jih je v zvezi s petim izvedenskim mnenjem podal upnik DUTB d.d. enakovredne predpostavkam iz NFP, ki je obsežnejši, vendar nepreverljiv.

17. Pritožba neutemeljeno trdi, da je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede kršitve iz 3. točke 172. člena v zvezi z nadaljevanjem delujočega podjetja po prodaji hotela. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da na podlagi NFP ni mogoče potrditi predpostavke delujočega podjetja po prodaji hotela in poravnavanja tekočih obveznosti, kar je namen prisilne poravnave. Res je izvedenec na zaslišanju izpovedal, da je štel da bo dolžnik po potrjeni prisilni poravnavi opravljal dejavnost trženja hotelskih storitev. Pojasnil je, da je do takšnega zaključka prišel „na podlagi logičnega sklepanja in morebitnega poznavanja (kakšnih) konkretnih dejstev“. Tudi po prepričanju višjega sodišča izvedenčevo zgolj logično sklepanje ni zadostna podlaga, na temelju katere bi bilo mogoče šteti, da obstoji predpostavka delujočega podjetja (po prodaji hotela, ki predstavlja premoženje, s katerim dolžnik opravlja svoje dejavnost hotelirstva). Dolžnik svoje nadaljnje poslovanje utemeljuje le z prodajo hotela družbi S. d. o. o., ki naj bi mu omogočila, da zanjo opravlja dejavnost trženja hotelskih storitev. Glede na to, da v NFP predvideva prodajo nepremičnine z zbiranjem ponudb na javen in transparenten način preko mednarodno pristane nepremičninske agencije, ni mogoče (sploh pa ne z gotovostjo) pričakovati, da bo nepremičnino kupila prav navedena družba. Dolžnik je preložil tudi Pismo o nameri, iz katerega sicer res izhaja interes potencialnega kupca S. d. o. o. in dolžnika, da v primeru prodaje hotela omenjeni družbi dolžnik zanjo opravlja storitve trženja hotelskih storitev. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da iz navedene listine ne izhaja nikakršno zagotovilo, da bi dolžnik res opravljal trženje za upnika - najemnika, ko bi ta postal lastnik hotela in zato brez dvoma ni zadosten dokaz o zagotovitvi predpostavke dolžnika kot delujoče družbe po prodaji hotela in potrjeni prisilni poravnavi.

18. Upoštevaje vse navedeno, višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da obstajajo ugovorni razlogi iz 3. in 5. točke 172. člena ZFPPIPP. Zato je utemeljena odločitev, da se postopek prisilne poravnave ustavi in začne stečajni postopek nad dolžnikom.

19. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.