Jedro

Upnik je v zahtevi z dne 9. 1. 2020 navedel več, kot le priglasil stroške s kratkim dopisom. Obrazložil je celotno dejansko stanje zadeve: da je bil izveden rubež, da je predlagal ponovni rubež, da je bil tudi ta izveden, vendar neuspešno, ker izvršitelj ni našel rubljivih premičnin, razen že zarubljenih, da je bila opravljena prva javna dražba že zarubljenih premičnin, ki je bila neuspešna. Zato je konkretno vlogo upnika mogoče opredeliti kot obrazloženi dopis po 3. točki tar. št. 39 OT, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo.

Izrek

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da se znesek 475,25 EUR nadomesti z zneskom 400,58 EUR.

II. Upnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti dolžniku 140,39 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom priznalo upniku nadaljnje stroške izvršilnega postopka 475,25 EUR, ki mu jih mora dolžnik povrniti v roku 8 dni od prejema sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je upnik po pooblaščenki z vlogo z dne 9. 1. 2020 zahteval povrnitev stroškov, ki jih je imel z izvršiteljem v znesku 363,25 EUR. Priznalo je tudi stroške vloge, s katero je priglasil stroške izvršitelja.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je upnikovo vlogo, s katero je priglasil stroške izvršitelja, ovrednotilo po drugi alineji 7. točke tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Upnikove vloge, s katero naj bi ta zgolj priglasil stroške izvršitelja, ni mogoče oceniti niti kot obrazložene vloge. V njej ni zapletenega dejanskega stanja niti ne gre za obravnavanje zahtevnih oziroma kakršnihkoli materialnopravnih vprašanj. Vloga je kratek dopis, za katerega je mogoče kvečjemu priznati nagrado 20 točk po 4. točki tar. št. 38 OT (sklep VSL II Ip 1829/2016). Sodišče je ravnalo nepravilno tudi s tem, ko je priznalo nagrado za prejem in pregled poročila izvršitelja po 2. točki tar. št. 39 OT in stroške konference po drugi alineji 1. točke tarifne številke OT.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da glede pregleda listin in konference s stranko ni navedlo razlogov zakaj jih je priznalo, da ni navedlo za konferenco s kom naj bi šlo in v zvezi s čim, da sklepa ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je te stroške priznalo kot potrebne za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ (zadnji odstavek obrazložitve sklepa). Konference ureja XXI. poglavje OT, se pa po splošnem razumevanju šteje kot konferenca pooblaščenca s stranko v zvezi s konkretno zadevo.

5. Nadalje dolžnik neutemeljeno navaja, da je upnikovo vlogo z dne 9. 1. 2020, s katero je zahteval povrnitev izvršilnih stroškov in dostavil zapisnike izvršitelja, šteti kvečjemu le za kratek dopis in mu priznati nagrado 20 točk po 4. točki tarifne številke OT (sklep VSL II Ips 1829/2016). Upnik je v zahtevi z dne 9. 1. 2020 navedel več, kot le priglasil stroške s kratkim dopisom. Obrazložil je celotno dejansko stanje zadeve: da je bil izveden rubež, da je predlagal ponovni rubež, da je bil tudi ta izveden, vendar neuspešno, ker izvršitelj ni našel rubljivih premičnin, razen že zarubljenih, da je bila opravljena prva javna dražba že zarubljenih premičnin, ki je bila neuspešna. Zato je konkretno vlogo upnika mogoče opredeliti kot obrazloženi dopis po 3. točki tar. št. 39 OT, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo. Zmotno se je sicer sklicevalo na 7.b točko tar. št. 27 OT, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve po višini. Utemeljena je le pritožba glede stroškov za prejem in pregled poročila izvršitelja in za konferenco s stranko. Ti stroški niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, poleg tega so zajeti v drugih tarifnih številkah (predlogu za izvršbo na premičnine) in ne gre samostojne storitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, v delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je upniku priznalo pritožbeno neizpodbijane stroške izvršitelja 363,25 EUR, za sestavo vloge 50 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 400,58 EUR. Delno je zavrnilo pritožbo, delno pa ji je ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

6. Dolžnik je delno uspel s pritožbo in glede na to mu mora upnik povrniti sorazmerni del stroškov tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Uspeh dolžnika znaša 77 %1. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado 200 točk za sestavo pritožbe po 6. točki tar. št. 27 OT, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV, sodno takso 33,00 EUR. Skupaj znašajo dolžnikovi stroški tega pritožbenega postopka 182,33 EUR, ob upoštevanju 77 % uspeha 140,39 EUR.

1 Na prvi strani pritožbe je navedel, da je sporen znesek stroškov v višini 97,07 EUR, ne celotni priznani.