Jedro

Iz določila člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) izhaja, da morajo objektivna merila vključevati, okoliščine o tem, ali je prosilec “že imel priložnost začeti azilni postopek”, tako da bi se na tej podlagi lahko domnevalo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

Tako jezikovna kot tudi teleološka metoda ne dopuščata razlage 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri bi gola ugotovitev, da se je tujec določen čas nahajal na ozemlju Slovenije pa ni zaprosil za azil, kljub temu, da je bil v stiku s policaji, zadoščalo za utemeljeno domnevo, da prošnjo zlorablja, ker želi le zadržati ali otežiti izvedbo odločbe o vrnitvi.

Ugotovitev oziroma sklepanje tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker očitno ne gre za uporabo nobenega objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je razumljivo lahko podal prošnjo med drugim tudi s ciljem, da bi preprečil odstranitev, saj je to bistvena značilnost vsake prošnje za mednarodno zaščito in v konkretnem primeru ni nobenega znaka, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika.

Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izrazito begosumen. Slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-913/2020/3 (1312-33) z dne 13. 6. 2020 odpravi.

II. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 84. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZMZ-1), v zvezi s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v zadevi priznanja mednarodne zaščite, odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A:, roj. ... 1. 1985 v kraju B., državljan Islamske republike Pakistan, omeji gibanje, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki reja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Prosilcu za mednarodno zaščito bo gibanje omejeno na prostore Centra za tujce in sicer od 12. 6. 2020 od 15.20 ure do prenehanja razloga, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec za mednarodno zaščito dne 12. 6. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prosilca je dne 6. 6. 2020 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe C. (v nadaljevanju PPIU C.). Iz policijske depeše št. 2253-35/2020/18 (3B651-15) z dne 6. 6. 2020 izhaja, da je bil prosilec dne 6. 6. 2020 ob 16.00 uri v neformalnem postopku predan slovenskim policistom s strani italijanske policije. Ugotovljeno je bilo, da je prosilec na ozemlje Republike Slovenije v skupini oseb vstopil dne 4. 6. 2020 in nato hodil peš v večji hrib in nato po gozdnih poteh vse do Republike Italije. Po nekaj urah sta jih prijeli italijanska policija in vojska. PPIU C. je nato istega dne izdala odločbo št. 2253-35/2020/11 (3B651-15), s katero je prosilcu odredila nastanitev v Centru za tujce, in sicer do njegove odstranitve iz države. Na podlagi sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o prevzemu oseb na skupni državni meji je bila opravljena najava pri hrvaških varnostnih organih. Prosilec je potem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce, dne 9. 6. 2020, podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Pri pristojnem organu je 12. 6. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri kateri je navedel, da je pripadnik etnične skupine Č. in po veroizpovedi musliman – sunit. V Pakistanu še ima očeta. Njegova ciljna država je bila Slovenija, a ga je ena oseba, s katero je potoval, peljala v Italijo. V Pakistanu ima osebno izkaznico, za katero bo vprašal, če mu jo lahko pošljejo. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi žene, saj je z njo pobegnil ter se poročil na skrivaj. Zaradi tega ga želita njen brat in oče ubiti. Njegova žena je sedaj v Pakistanu pri njegovih starših. Če bi se moral vrniti, bi bilo zanj tam nevarno, ker ga ženin brat in oče ogrožata. Po podani prošnji je bilo prosilcu ustno za zapisnik št. 2142-913/2020/2 (1312-20) omejeno gibanje zaradi obstoja okoliščin iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, od kdaj je v Sloveniji, dejal, da približno sedem ali osem dni. Povedal je, da je šele v Centru za tujce zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ni bilo druge izbire. Velikokrat so poskušali priti skozi, a jim ni uspelo. Na vprašanje uradne osebe, kam so poskušali priti skozi, je prosilec odgovoril, da so bili prijeti na Hrvaškem in vrnjeni v BiH. Tudi v Sloveniji in prav tako v Italiji so ga prijeli ter vrnili v prejšnjo državo. Odločili so se (prosilec in skupina oseb, ki so potovali skupaj), da zaprosijo za azil v prvi državi, v kateri bodo to lahko storili. Pred približno sedmimi meseci ga je prijela slovenska policija in ga vrnila na Hrvaško. Lastnoročno izjavo, s katero je podal namero za podajo prošnje, je napisal dva dni nazaj in tega ni napisal prej, ker ni nobeden prišel do njega. Za mednarodno zaščito ni zaprosil že 4. 6. 2020, ko se je prvič nahajal na ozemlju Slovenije zato, ker niso vedeli, da so v Italiji. Hodili so s pomočjo navigacije in prepozno ugotovili, da so v Italiji. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker jih Hrvati tepejo in ne želijo slišati, da hočejo azil. 4. Prosilcu je bila od nastanitvi v Centru za tujce izdana odločba o tamkajšnji nastanitvi do odstranitve iz države, ki mu je bila prevedena in obrazložena. Šele tretji dan po vročeni odločitvi je prosilec podal namero za mednarodno zaščito. Glede na to, da je prosilec pri podaji prošnje izjavil, da je bila njegova ciljna država Slovenija, a je Slovenijo že dvakrat ilegalno prečkal, ob upoštevanju prosilčevih navedb, da so si pri načrtovanju poti pomagali z navigacijo, je utemeljeno sklepati, da je vedel, da je v Sloveniji, poleg tega, da v nobeni vmesni državi ni zaprosil za mednarodno zaščito ali kakorkoli poiskal pomoč, pristojni organ utemeljeno meni, da prosilec v Sloveniji ne želi mednarodne zaščite. Še več, prosilec je dejal, da ne želi na Hrvaško, ker tam policisti pretepajo prosilce, kar nedvomno kaže na to, da je prošnjo v Sloveniji podal izključno zato, ker želi preprečiti odstranitev na Hrvaško. Pred podajo prošnje je že 4. 6. 2020 nezakonito potoval preko Slovenije in namerno hodil po gozdu ter se tako skrival pred policijo, kar nedvomno dokazuje, da prosilec ni želel poiskati pomoči v obliki mednarodne zaščite, pri čemer pristojni organ ne zahteva, da natančno pozna postopek mednarodne zaščite, dovolj je že, da bi policiji s svojimi besedami povedal, da potrebuje zaščito. Prosilec je dejal, da so poskušali večkrat ilegalno potovati tako preko Hrvaške kot Slovenije in nenazadnje tudi Italije, pri čemer je pojasnil, da se je zaradi neuspeha pri nezakonitih vstopih v državo, odločil, da zaprosi, kjer bo lahko. Pristojni organ ocenjuje, da bi prosilec v primeru, da bi mednarodno zaščito resnično potreboval, zanjo zaprosil takoj, ko je to mogoče in ne bi prosto izbiral države ter tudi ne šele potem, ko je prejel odločbo, s katero je bil seznanjen, da je v postopku vračanja. Prosilec je torej imel že pred prihodom v Center za tujce možnost izraziti svoj namen, da zaprosi za mednarodno zaščito, prav tako pa je prosilec že dvakrat pred tem ilegalno prečkal Slovenijo, pa vseeno tega ni storil. Glede na podane izjave in ravnanja prosilca pristojni organ utemeljeno ocenjuje, da je podal prošnjo z namenom ovirati proces odstranitve iz države, s čimer so izpolnjene okoliščine, da se prosilcu omeji gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Pretekla dejanja prosilca, pri čemer pristojni organ še posebej poudarja, da je že dvakrat ilegalno vstopil na ozemlje Slovenije, kažejo, na utemeljen sum, da bi prosilec, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Slovenijo in onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite in posledično tudi postopek odstranitve iz države, saj je iz njegovih ravnanj razvidno, da je prošnja za mednarodno zaščito zanj zgolj sredstvo, da si glede na okoliščine, v katerih se je znašel, zagotovi svobodno gibanje in nadaljuje svojo pot. Pri podaji prošnje je sicer zatrjeval, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da ni vedel, da je že v Italiji ter da je želel v Ljubljano, vendar pristojni organ takšnega pojasnila ne more sprejeti za utemeljenega, saj je bilo sicer pričakovati, da bi podal prošnjo takoj, ko je prišel v stik s slovenskimi policisti in ne šele tretji dan po nastanitvi v Centru za tujce. Glede na to, da je že dvakrat ilegalno prečkal slovensko mejo, pristojni organ utemeljeno verjame, da bi Slovenijo takoj, ko bi bilo zanj to mogoče, zapustil. 6. Glede na ugotovitve in na dejstvo, da je prosilec seznanjen z odločitvijo glede odstranitve, obstaja velika verjetnost, da bo samovoljno zapustil azilni dom. Pristojni organ tako ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj omejitev na območje azilnega doma zaradi samega načina delovanja (gre za nastanitev odprtega tipa) ne zagotavlja zadostnega nadzora nad gibanjem prosilca.

7. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo tujec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že navedenih dejstev, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji po tem, ko je prejel odločbo o nastanitvi do odstranitve iz države, pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa pridržanja na Center za tujce.

8. Pristojni organ glede na vse navedbe ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na Center za tujce na podlagi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 9. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo zoper izpodbijani akt. Tožeča stranka meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni jasno in zadostno opredelila tiste objektivne okoliščine, zaradi katerih bi lahko tožniku omejila gibanje. Tožeča stranka ni natančno vedela, da se že nahaja v Republiki Italiji, ko je bil vrnjen nazaj mejnim organom v .... Po pridržanju tožeče stranke je tožeča stranka že takoj napisal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in očitno je ni mogel izraziti, šele tretji dan je uspel uradnim organom predati to namero. Iz policijske depeše ne izhaja, da bi tožeča stranka bila poučena o možnosti mednarodne zaščite. Tožeča stranka je prošnjo za mednarodno zaščito vložila zato, ker se boji preganjanja v svoji izvorni državi. Iz uvodne izjave Recepcijske direktive izhaja, da je potrebno pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic po 31. členu Ženevske konvencije.

10. Tožnik s svojim dejanjem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, ni oviral in omejeval postopka vračanja. Prav tako pa ZMZ-1 tudi ne opredeli, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je tožeča stranka vložila prošnjo za mednarodno zaščito le zaradi pridržanja ali otežitve odločitve o vrnitvi. Objektivna merila, ki določajo obstoj utemeljene domneve, niso določena jasno in v splošni zavezujoči odločbi, ki bi jo bilo mogoče izvajati in uporabljati. Ni pojasnjeno, katere okoliščine so tiste, da je mogoče sklepati za obstoj navedene utemeljene domneve. Prav tako pa že iz omenjene uvodne izjave Recepcijske direktive izhaja, da je mogoče prosilca pridržati le v jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah. Prav tako pa se mora upoštevati nujnost in sorazmernost. ZMZ-1 nima jasno opredeljenih objektivnih kriterijev za opredelitev obstoja utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja in otežitve odločitve o vrnitvi.

11. Glede na navedeno je bilo v predmetni zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje tožeče stranke v ZMZ-1 niso ustrezno opredeljeni objektivni kriteriji, ki bi upoštevali obstoj navedene pravne domneve in ni zakonske podlage, zato je po mnenju tožeče stranke potrebno takšen sklep odpraviti.

12. Tožeča stranka na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočnosti določitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu te tožbe prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. Tožeča stranka je v tej tožbi izkazala, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožeči stranki prizadelo nepopravljivo škodo.

13. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Pa tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek). Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člen Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Predlaga odpravo sklepa in da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem aktu.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

15. Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah pridržanja v Centru za tujce sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Upravno-sodna in ustavno-sodna praksa v Sloveniji sta v tovrstnih zadevah implementirali prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), po kateri pride pravica do svobode gibanja v poštev v drugačnem kontekstu, kot je obravnavani spor, in sicer v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje1, na področje določenega dela države2, na kraj (mesto) prebivanja3, na ozemlje ene države,4 in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.5 V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.6 Zato in tudi zaradi številnih sodb v zvezi s pridržanji prosilcev za azil ali nezakonitih migrantov pred ESČP, je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)7 in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave.

16. Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.8

17. S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča.9 Dejstvo, da zakonodajalec EU uporablja pojem odvzem „svobode gibanja,“10 kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta zgoraj omenjenih pravnih virov. Kajti tudi Sodišče EU je v dosedanji sodni praksi, celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja, izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in ne gre zgolj za omejitev gibanja.11

18. V konkretni zadevi je Upravno sodišče preko zaslišanja tožnika preverilo, kakšne so razmere v Centru za tujce in kakšen je režim, kjer je tožniku odvzeta prostost z vidika standardov iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da so razmere v režimu pridržanja za tožnika v Centru za tujce znotraj obvezujočih standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oziroma prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah,12 in da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti oziroma osebne svobode in ne za omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Ta sistemska napaka v nespoštovanju sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer sodišče ponovno opozarja, da je treba stvari, ki so predmet odločanja v upravnih zadevah imenovati s pravimi izrazi, ker je (nenazadnje) od uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov in standardov, pa ni razlog za ugoditev tožbi.

19. Sodišče je tožnika zaslišalo na glavni obravnavi med drugim tudi iz razloga, ker mora v tovrstnih upravnih sporih preveriti zakonitost odločitve tožene stranke o pridržanju v času izreka izpodbijanega akta, vendar mora ob tem zaradi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z členi 9(3) in 26. Direktive o sprejemu 2013/33/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah presoditi tudi, ali so pogoji za pridržanje podani v času glavne obravnave oziroma v času sodne presoje pred Upravnim sodiščem,13 saj se relevantne okoliščine lahko spremenijo od časa ustnega izreka pridržanja do dneva zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. V zadevi Mahdi, kjer je šlo za presojo zakonitosti podaljšanja pridržanja po Direktivi o vračanju 2008/115/ES,14 je Sodišče EU namreč odločilo, da mora biti sodnemu organu, ki odloča o predlogu za podaljšanje pridržanja, omogočeno, da odloča o vseh dejanskih in pravnih elementih, pomembnih za ugotovitev, ali je podaljšanje pridržanja upravičeno, za kar je treba temeljito preučiti dejansko stanje vsakega primera. Če začetno pridržanje z vidika zahtev ni več upravičeno, mora biti pristojnemu sodnemu organu omogočeno, da odločitev upravnega organa, ali pa v ustreznem primeru, sodnega organa, ki je odredil začetno pridržanje, nadomesti s svojo odločitvijo, in da odloči o možnosti odreditve nadomestnega ukrepa ali izpustitve zadevnega državljana tretje države. Sodišče mora imeti možnost, da poleg dejstev in dokazov, na katere se sklicuje upravni organ, upošteva tudi morebitne pripombe zadevnega državljana ter mora imeti možnost, da ugotavlja vse druge elemente, ki so pomembni za odločitev, če meni, da je to potrebno.15 Brez tega bi bila namreč pravica do pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neučinkovita. Določbi členov 9(3) in 26. Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1, ki ureja preučitev zakonitosti pridržanja s strani sodišča, je namreč treba razlagati v skladu temeljnimi pravicami ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.16

20. Zato je v predmetni zadevi pomembno pravno vprašanje ne samo, ali so bili v času izreka ukrepa pridržanja izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep, ampak je relevantno pravno vprašanje tudi, ali so (tudi) v času presoje sodišča izpolnjeni pogoji za pridržanje in če je pridržanje nezakonito, mora imeti sodišče možnost odločiti, da se tožnika nemudoma izpusti iz režima pridržanja.

21. Za razrešitev predmetnega upravnega spora je ključno vprašanje, kako je treba razlagati in uporabiti določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zlasti v njenem razmerju z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu, ki je prenesena v notranji pravni red z omenjeno določbo ZMZ-1, ki pa ne vsebuje zahteve po „objektivnih merilih“ za uporabno utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, če je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Bolj konkretno se to vprašanje glasi, ali morebiti obstaja razlika med jezikovno metodo razlage in uporabe določbe člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/337EU glede zahteve po objektivnih merilih in teleološko metodo razlage in uporabe tega določila. Če je razlika med tema razlagama pomembna, je naslednje konkretnejše vprašanje, kako je treba razlagi predmetno določilo ob upoštevanju obeh metod skupaj in vseh drugih uveljavljenih metod razlage prava, ki veljajo v pravu EU na podlagi prakse Sodišča EU. Kadar namreč sekundarno pravo ne opredeljuje določenega pojma ali instituta, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU pri razlagi predmetne določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je.17 Kadar pa je neka določba prava EU dvoumna, nejasna ali nenatančna (nepopolna), lahko pridejo v poštev vse metode razlage predpisa v vzajemnem razmerju.18 V predmetni zadevi ne gre za vprašanje opredelitve določenega pravnega pojma, ki je v pravu EU ni, ampak gre za napotitev na uporabo „objektivnih meril“ brez izrecne zahteve, da morajo države ta merila urediti v nacionalni zakonodaji.

22. Edina sodba Sodišča EU, ki se po vedenju Upravnega sodišča nanaša na predmetno situacijo, sega še v obdobje veljave prej veljavnih Direktive o sprejemu 2003/919 in Procesne direktive 2005/85/ES20 ter Direktive o vračanju 2008/115/ES, ki je v veljavi tudi v času tega upravnega spora.

23. Prej veljavna Direktiva o sprejemu 2003/9 ni vsebovala določbe, ki bi se ujemala z zdaj veljavno določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Vendar je Sodišče EU v zadevi Arslan podalo razlago določila iz prej veljavne Direktive o sprejemu 2003/9, po katerem, če se izkaže za potrebno, na primer iz zakonskih razlogov ali javnega reda, lahko države članice prosilca „skladno z nacionalnim pravom“ omejijo na neko določeno mesto.21 Za potrebe materialno-pravne razlage zdaj veljavnega določila člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je pravna razlaga v sodbi v zadevi Arslan s strani Sodišča EU v določeni meri relevantna in uporabljiva za predmetno situacijo. Sodišče EU je namreč v okoliščinah, ko je po mnenju predložitvenega sodišča Republike Češke tožba zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito temeljila na argumentaciji, ki je bila »namenjena sama sebi« in je bila »špekulativna«,22 tožnik pa je tudi en dan po vrnitvi na prostost pobegnil iz Republike Češke,23 sprejelo odločitev, da je mogoče, da tujec samo zato, da odloži ali celo onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi, vloži prošnjo za mednarodno zaščito in zato lahko okoliščine dejansko upravičujejo nadaljevanje pridržanja, ki je bilo izrečeno na podlagi Direktive o vračanju 2008/115, tudi po vložitvi prošnje za azil.24 Sodišče EU zato v sodbi v zadevi Arslan pravi, da je nacionalna določba, ki omogoča, da se v takih okoliščinah prosilec za azil obdrži v pridržanju, v skladu s členom 18(1) Procesne direktive 2005/85, če to pridržanje ni posledica vložitve prošnje za azil, temveč okoliščin, ki so vezane na »individualno ravnanje tega prosilca pred vložitvijo te prošnje in ob njej.«25 Poleg tega je, če je ohranitev pridržanja v takih okoliščinah »objektivno potrebna«, zato da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi, ta ohranitev dopustna tudi na podlagi člena 7(3) Direktive o sprejemu 2003/9.26 Državam članicam torej ne sme biti onemogočeno, da v okoliščinah, kakršne so navedene v odstavku 57 sodbe v zadevi Arslan, preprečijo, da zadevna oseba z vložitvijo prošnje za azil »samodejno« doseže vrnitev na prostost.27

24. Brez dvoma je zakonodajalec EU po sodbi v zadevi Arslan upošteval stališča Sodišča EU, ko je v novo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU vnesel določbo člena 8(3)(d). Po slednji določbi Direktive o sprejemu 2013/33/EU se prosilca sme pridržati, »kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.” Določilo drugega pod-odstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU pa pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

25. Zakonodajalec EU v Direktivi o sprejemu 2013/33/EU ni predpisal, tako kot v primeru Uredbe EU št. 604/2013,28 kjer je izrecno določil, da morajo biti objektivni kriteriji glede nevarnosti za pobeg “določeni z zakonom”, da morajo biti objektivna merila za utemeljeno domnevanje, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, določeni z zakonom. Tega ni kot pogoj za zakonito odločanje postavilo niti Sodišče EU v zadevi Arslan. Nedvomno pa iz določila člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU izhaja, da morajo ta objektivna merila vključevati, okoliščine o tem, ali je prosilec “že imel priložnost začeti azilni postopek”, tako da bi se na tej podlagi lahko domnevalo, da je prošnjo vložil samo za to, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

26. Dovolj očitno je, da pod določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU spadajo primeri premišljenih zlorab azilnega postopka s strani tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni nujno, da gre zgolj za tiste tujce, katerim je že bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Prostost po tem določilu se lahko vzame tudi tujcu, ki še ni bil v postopku mednarodne zaščite, a ne uveljavlja nobenih razlogov za ilegalni prehod meje, ki bi imeli vsaj minimalno povezavo s pogoji za status begunca ali subsidiarno zaščito in za katerega je ugotovljeno, da je imel dejansko možnost zaprositi za mednarodno zaščito prej, pa te možnosti ni izkoristil. Tako jezikovna kot tudi teleološka metoda ne dopuščata razlage predmetnega določila, po kateri bi gola ugotovitev, da se je tujec določen čas nahajal na ozemlju Slovenije pa ni zaprosil za azil, kljub temu, da je bil v stiku s policaji, zadoščalo za utemeljeno domnevo, da prošnjo zlorablja, ker želi le zadržati ali otežiti izvedbo odločbe o vrnitvi.

27. Tožena stranka ni s podzakonskim aktom ali kakor koli drugače na transparenten način uveljavila objektivnih meril, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o omenjeni utemeljeni domnevi, glede na to, da določba člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu ne določa, kako naj države članice uveljavijo objektivna merila, niti se na neko takšno merilo ne sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega akta. Ugotovila je le (prvi argument), da je tožnik dvakrat ilegalno prečkal slovensko mejo, vendar ob tem ni raziskala okoliščin ob prvem prehodu tožnika v Slovenijo pred petimi ali šestimi meseci, ko so policisti oziroma tolmač tožniku povedali, da bi lahko zaprosil za azil šele, če bi prišel do določene razdalje od meje s Hrvaško v notranjost Slovenije (približno 50 km); takrat je bil po navedbah tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi vrnjen v skupini 7 prebežnikov iz Pakistana na Hrvaško po opravljeni individualni obravnavi, od tam pa je bil vrnjen v BiH. Slednje je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu.

28. Kot drug argument pa je tožena stranka navedla, da je tožnik šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce izrazil namero za azil, pri čemer pa tožena stranka tudi ni raziskala relevantnih okoliščin v zvezi s tem zamikom treh dni. Na glavni obravnavi se je na podlagi vprašanj pooblaščenca tožnika izkazalo, da je bil tožnik prve tri dni zaprt v posebni sobi najprej v skupini 13 prebežnikov v spodnjih prostorih Centra za tujce, nato pa je bil v skupini 7 oseb ravno tako v spodnjih prostorih Centra za tujce, kjer niso imeli nobenih komunikacijskih ali drugih sredstev, kot so papir in pisalo; po treh dneh pa so jih premestili v zgornje prostore, kjer so imeli možnost komuniciranja z zunanjim svetom in takrat mu je nekdo napisal lastnoročno izjavo, da želi azil, ker je sam nepismen. Da mora podati lastnoročno izjavo, je izvedel, ko je prišel prevajalec. Poleg tega naj bi mu tudi policisti povedali, da bo vrnjen v Pakistan, razen če ne poda prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na zaslišanju povedal tudi, da je policistom izrazil namero za azil že v trenutku, ko so ga ti prevzeli od italijanskih organov in so policisti odgovorili: „V redu, lahko boste podali prošnjo za azil.“ Na zaslišanju na glavni obravnavi se je izkazalo tudi, da je tožnik prejel tako odločbo o nastanitvi v Center za tujce, ki pa je ni razumel, kakor tudi odločbo o vrnitvi z dne 9. 6. 2020, ki jo je tožena stranka na glavni obravnavi predložila sodišču in jo je sodišče vložilo v spis. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu omenja, da je tožnik odločbo o vrnitvi z dne 9. 6. 2020 prejel preden je podal lastnoročno izjavo o nameri za azil, ki jo je tudi podal 9. 6. 2020, in da je bil z njo seznanjen, četudi se to iz podatkov v spisu ne da ugotoviti, kar pa sicer tudi ni bistveno. Pomembno je, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navajal določene razloge, zakaj se boji vrnitve v Pakistan, kar je navedel tudi v lastnoročni izjavi v Centru za tujce. Sklicevanje tožene stranke na možnost azilnih postopkov v Grčiji, BiH in na Hrvaškem pa je do tolikšne mere nezanesljivo, da tudi v tem delu dokazne ocene sodišče ne najde nobenega objektivnega merila za zaključek, da je tožnik podal prošnjo v Sloveniji samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi v Sloveniji in da je imel realno priložnost začeti azilni postopek v Sloveniji prej, kot je to dejansko storil. 29. To pomeni, da ugotovitev oziroma sklepanje tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ker očitno ne gre za uporabo nobenega objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je razumljivo lahko podal prošnjo med drugim tudi s ciljem, da bi preprečil odstranitev, saj je to bistvena značilnost vsake prošnje za mednarodno zaščito in v konkretnem primeru ni nobenega znaka, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

30. Sodišče je zato tožbi ugodilo, vendar ne iz razloga, ker v ZMZ-1 niso določena objektivna merila, ki jih omenja določilo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ampak že iz razloga, ker tožena stranka v konkretnem primeru očitno ni uporabila nobenega objektivnega merila, saj ni niti ugotavljala in razčistila okoliščin, na katere se je sicer skliceval tudi tožnik v zvezi s vprašanjem, ali je imel priložnost prej začeti azilni postopek v Sloveniji, tako da bi se na podlagi teh okoliščin dalo utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

31. Sodišče je na glavni obravnavi opozorilo stranki tudi na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za dvojno podlago za pridržanje tožnika, kar je sicer razvidno tudi iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, in kar je relevantno z vidika tožbenega zahtevka, da se tožnika izpusti iz Centra za tujce. Tožnik je v zvezi s tem uveljavljal razširitev tožbe tudi na odločbo o namestitvi v Center za tujce z dne 6. 6. 2020. Tožena stranka je na glavni obravnavi na ta predlog pooblaščenca tožnika reagirala s pravilno utemeljitvijo, da s tem, ko je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, se je postopek za njegovo odstranitev ustavil do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Zato odločanje o razširitvi zahtevka ni bilo potrebno oziroma bi razširitev tožbe po nepotrebnem podaljšalo postopek sodnega varstva.

32. Tožena stranka je torej napačno uporabila določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ni upoštevala nobenega objektivnega merila za ugotovitev utemeljene domneve, da je tožnik podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve ob upoštevanju pogoja oziroma merila, ali je tožnik imel dejansko priložnost zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji prej, kot je to dejansko storil. 33. Poleg tega razloga za ugoditev tožbi, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka ukrepa pridržanja ni obravnavala individualno29 glede na okoliščine v zvezi s prosilcem in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti. Tožena stranka se na standarden način sklicuje na neko konkretno sodbo Vrhovnega sodišča RS in varnostni režim na območju azilnega doma. To pa ne more nadomestiti obveznosti zakonodajalca, da v skladu z določbo člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, kar vse so milejši ukrepi od odvzema prostosti, določi v nacionalnem pravu. Pridržanje na območju Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. Tudi v tem delu torej tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izrazito begosumen. Ob tem sodišče ponovno, kot že tolikokrat poprej, pripominja, da slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.30 Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno. Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju.31 Edina alternativa pridržanju v Centru za tujce, ki pomeni, odvzem osebne svobode (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), je po ZMZ-1 zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep glede na okoliščine izvrševanja tega ukrepa in v uvodu te sodbe obrazloženo sodno prakso ESČP še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. To je sistemska pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru in v konkretnem primeru je to samostojen in dodaten razlog za ugoditev tožbi.

34. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

35. Zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena na pravni podlagi, ki je razvidna iz pravnega pouka. Sodišče je v prvi točki izreka izpodbijani akt odpravilo in ta sodna odločba postane pravnomočna in učinkuje z njeno izdajo in vročitvijo strankam. S pravnomočnostjo te sodne odločbe je izpodbijani akt odpravljen in so odpravljeni njegovi učinki. Posledično in zaradi neposrednega učinka določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU32 mora biti tožnik nemudoma izpuščen.33 Določba drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ima neposredni učinek, kar načeloma ne pomeni, da mora biti v primeru kakršne koli kršitve prava in sodne odločitve prosilec nemudoma izpuščen. Sodišče EU namreč pravi, da "vsaka nepravilnost v zvezi z izvajanjem pravice do obrambe v upravnem postopku podaljšanja pridržanja državljana tretje države z namenom njegove odstranitve ne pomeni kršitve te pravice. Drugič, posledica vsake kršitve, zlasti pravice osebe, da se izjasni, zato ni nezakonitost sprejete odločbe /.../ zaradi česar se zadevni državljan torej ne izpusti avtomatično."34 Vendar, ker je sodišče v tem upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo zaradi kršitve materialnega prava, je sodišču v posebni točki izreka posebej odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika, četudi ta obveznost tožene stranke (ob pravilni uporabi prava EU) izhaja tudi iz prve točke izreka sodbe, s katero je sodišče izpodbijani akt odpravilo.

36. Odločitev v drugi točki izreka, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, zadeva tudi izvajanje pridržanja na podlagi odločbe št. 2253-35/2020/12 (3B651-15) z dne 6. 6. 2020 o nastanitvi tožnika v Centru za tujce. Tožnik ima namreč status prosilca za mednarodno zaščito, ki mu je izdana odločba o vrnitvi, na katero se veže omenjena odločba o nastanitvi v Center za tujce z dne 6. 6. 2020, ki pa se na podlagi stališča Sodišča EU v zadevi Gnandi ne sme izvrševati. Sodišče je namreč pred zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi razčistilo s pooblaščenko tožnika in toženo stranko pomen zahtevka, da se tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce v luči dejstva, da sta podani dve podlagi za pridržanje tožnika, kar sicer izhaja tudi iz izreka izpodbijanega akta.

37. Drugi (po vrsti) ukrep pridržanja tožnika se izvaja na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33 in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, čeprav je v času odločanja Upravnega sodišča očitno v veljavi tudi odločba o nastanitvi tožnika (št. 2253-35/2020/12 (3B651-15) z dne 6. 6. 2020) v Centru za tujce, ki je bila izdana na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 in prvega odstavka 76. člena ter prvega odstavka 78. člena in 3. odstavka 82. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Dne 6. 6. 2020 pa je bila tožniku izdana odločba o vrnitvi, ki vključuje odločitev, da se »tujca« odstrani iz države in da se mu prepove vstop v državo v času 6 mesecev.

38. Tožnik je imel že v času izdaje izpodbijanega akta in ima tudi v času upravnega spora status prosilca za azil. To pomeni, da ima tožnik pravico ostati v Sloveniji, dokler organ za presojo prošnje za mednarodno zaščito ne izda odločbe na prvi stopnji upravnega odločanja (člen 9(1) Procesne direktive 2013/32/EU), in da brez poseganja v izjeme iz člena 46(6) Procesne direktive 2013/32/EU ostane na ozemlju Slovenije do izteka roka, v katerem lahko uveljavlja svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, če pa to pravico do pravnega sredstva uveljavlja, ostane v Sloveniji do zaključka postopka s pravnim sredstvom pred Upravnim sodiščem (člen 46(5) Procesne direktive 2013/32/EU),35 četudi se njegovo bivanje po izdaji negativne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito že šteje za nezakonito.36 V konkretnem primeru, ko tožena stranka v času odločanja v tem upravnem sporu še ni odločila o prošnji za mednarodno zaščito, ima tožnik »pravico ostati« na ozemlju Slovenije na podlagi člena 9(1) Procesne direktive 2013/32/EU.

39. Nadalje, kar je še posebej relevantno v konkretnem primeru, kadar gre za situacijo, ko je odločba o vrnitvi na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 oziroma po ZTuj-2 izdana pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito ali skupaj z njo, ali za njo, učinki pravice ostati na ozemlju Slovenije iz 46. člena Listine EU o temeljnih pravicah pa še niso izčrpani, potem morajo zaradi navedenih določb člena 46. Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma morajo države članice, kakor se je v zvezi s tem izrazilo Sodišče EU “v skladu z načelom enakosti orožij zagotoviti polni učinek pravnega sredstva zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar je treba vse učinke odločbe o vrnitvi zadržati do poteka roka za vložitev pravnega sredstva in, če je vloženo, do odločitve o njem. V zvezi s tem ne zadostuje, da zadevna država članica ne opravi prisilne izvršbe odločbe o vrnitvi. Nujno pa je, da se zadržijo vsi pravni učinki te odločbe, in torej zlasti, da rok za prostovoljni odhod iz člena 7 Direktive 2008/115 ne začne teči, dokler je zadevni osebi dovoljeno, da ostane. Poleg tega je ni mogoče pridržati z namenom odstranitve po členu 15 te direktive.37 Na glavni obravnavi se je izkazalo, da to med strankama niti ni sporno. Kljub temu je zaradi pravne varnosti in jasnosti sodišče v drugi točki izreka odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe tožnika izpustiti iz pridržanja v Centru za tujce.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

40. Sodišče lahko v zadevi, kot je obravnavana, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Sodba pa v tej zadevi postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam glede na to, da pritožba ni dovoljena (1. odstavek 73. člena ZUS-1 ter 84. člen ZMZ-1). Odločitev o začasni odredbi stranki prejmeta istočasno z (raz)sodbo o zakonitosti izpodbijanega akta. Sodišče mora v treh delovnih dneh odločiti v tožbi, med tem ko je rok za odločanje o začasni odredbi 7 dni. Sodišče se je v tem primeru lahko držalo zakonsko postavljenih rokov za odločanje, zato v konkretni zadevi tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe niti ne more izkazati, da bi sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi lahko preprečilo nastanek kakršne koli težko popravljive škode z izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (5. odstavek 32. člena ZUS-1).

1 Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. 2 Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. 3 Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. 4 Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. 5 Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. 6 Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. 7 Pravni vir za zvezo med pravom EU in EKČP je člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah; glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU. 8 Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, odst. 64. 9 Glej na primer: odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. 10 Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. 11 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52. 12 Ti standardi so na primer opredeljeni v sodbi ESČP v zadevi Aden Ahmed v. Malta iz leta 2013. 13 Mutatis mutandis glej člen 9(5) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ter sodbo ESČP v zadevi Aziomov v. Russia, odst. 151-152. 14 Direktiva 2008/115/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, Uradni list EU, L 348/98, 24. 12. 2008; v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2008/115. 15 C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 62, 64. 16 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 60; C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 32. 17 C-129/18, SM., 26. 3. 2019, odst. 51 (glej tudi: C-285/12, Diakité, 30. 1. 2014, odst. 27). Če pravo EU pri opredelitvi nekega pravnega pojma nikjer izrecno ne napotuje na pravila držav članic, potem v takih okoliščinah iz zahtev po enotni uporabi prava Unije iz načela enakosti izhaja, da je treba to določbo načeloma v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno (C-129/18, SM., 26. 3. 2019, odst. 50). 18 Lenaerts, K., Gutiérrez-Fons, J.A., 2013, To Say What the Law of the EU Is: Methods of Interpretation and the European Court of Justice, EUI Working Papers AEL 2013/9, str. 48. 19 Uradni list EU, L 31, 6. 2. 2003. 20 Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005. 21 C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 15. 22 Ibid. odst. 27. 23 Ibid. odst. 38. 24 Ibid. odst. 57. 25 Ibid. odst. 58. 26 Ibid. odst. 59; glej tudi odst. 63, kjer sodišče pravi, da mora pristojni organ ugotoviti, ali je »objektivno nujno« ohraniti ukrep pridržanja, da se prepreči, da bi se zadevna oseba dokončno izognila vrnitvi, če je bila prošnja vložena samo zato, da se odloži ali onemogoči izvršitev odločbe o vrnitvi. 27 Ibid. odst. 60. 28 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), Uradni list EU, L 180/31, 29. 6. 2013. 29 Glej. določba člena 8(2) Direktive o sprejemu 2013/33/EU; C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 58; C-601/15 PPU, J.N., odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi O.M. v. Hungary, App. no. 9912/15, odst. 52 30 Direktiva o sprejemu ima namreč posebno določbo (čelna 8(4)) po katerem, „države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“ 31 C- 18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 44. 32 Glej mutatis mutandis sodbe Sodišča EU v zadevah: C-357/09 PPU, Kadzoev, odst. 60; C-146/14, PPU, Mahdi, odst. 35, 59; C-383/13 PPU, M.G. N.R., odst. 25, 31. Po določilu drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti. 33 V primeru nezakonitega pridržanja mora imeti sodišče tudi po praksi ESČP možnost, da odloči, da mora biti oseba nemudoma izpuščena (Stanev v. Bulgaria, odst. 168; A and others v. the United Kingdom, odst. 202; Khlaifia and others v. Italy, odst. 131). 34 C-383/13 PPU, M.G. N.R., 10. 9. 2013, odst. 39. Z razliko od tega po praksi ESČP odsotnost zaslišanja oziroma kršitev pravice do izjave ali obrambe preden je ukrep (podaljšanja) pridržanja izrečen, pomeni očitno in hudo kršitev pravice iz 5(1)(f) člena EKČP (Richmond Yaw and others v. Italy, odst. 74-78). 35 Izjeme iz določila člena 46(6) Procesne direktive 2013/32/EU in vprašanje avtomatičnega suspeznivnega učinka tožbe v upravnem sporu je treba uporabljati v odvisnosti od tega, ali ima tožnik zahtevek glede 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ni očitno neutemeljen (t.i. arguable claim), pri čemer mora tožena stranka upoštevati, da to presoja sodišče v upravnem sporu (C-239/14, Tall, 17. 12. 2015, odst. 58-59; C-181/16, Gnandi, 19. 6. 2018, odst. 47, 51-56; 36 Ibid. odst. 59. 37 Ibid. odst. 61-62.