Jedro

ZDR ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom. Tak posebni zakon je ZDCOPMD, ki skupaj z evropskimi predpisi s področja socialne zakonodaje pri urejanju delovnega časa mobilnih delavcev, priznavajo specifično naravo poklica mobilnih delavcev v prometnih dejavnostih in s tem povezane drugačne potrebe po ureditvi delovnega časa, odmorov in počitkov, kot veljajo za druge zaposlene.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se plačilni nalog in sodba spremenita tako, da se postopek zoper pravno osebo A. d.o.o. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper – Postojna, je kršiteljema izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 13. točki prvega odstavka 230. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in jima izrekel globo, in sicer pravni osebi v višini 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa 150,00 EUR. Zoper plačilni nalog je kršiteljica pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo ZSV 37/2014 z dne 24. 2. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno in obema kršiteljema naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da je prekrškovni organ prekršek kvalificiral po 13. točki prvega odstavka 230. člena ZDR, ki sankcionira delodajalca, kadar delavcu, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen v obdobju 24 ur, ne zagotovi pravice do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur. Tako pravno kvalifikacijo je sprejelo tudi sodišče, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da je prekršek presojalo le z vidika ZDR, le delno pa tudi z vidika Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 (v nadaljevanju Uredba ES). Takšno stališče je po mnenju vrhovnega državnega tožilca materialnopravno zmotno, glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZDR in Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), ki se glede konkretnega določanja obveznosti počitka za voznike v celoti sklicuje na določbe 6. do 9. člena Uredbe ES, ki opredeljujejo počitke med vožnjo ter dnevni in tedenski počitek. Uredba ES namreč opredeljuje „skrajšan dnevni čas počitka“, ki pomeni vsako obdobje počitka, ki traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur, pri čemer ima lahko voznik v skladu s četrtim odstavkom člena 8 Uredbe ES, največ tri skrajšane dnevne čase počitke med katerimakoli dvema tedenskima počitkoma. Glede na navedeno izhaja, da Uredba ES dnevnega časa počitka mobilnih delavcev ne ureja enako kot v obravnavani zadevi uporabljen nacionalni predpis. Glede na navedeno sta tako prekrškovni organ kot sodišče uporabila predpis, ki ga ne bi smela uporabiti in je tako podana kršitev iz 4. točke 156. člena ZP-1. Prav tako je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj je okrajno sodišče naložilo plačilo takse tako pravni osebi kot tudi odgovorni osebi, čeprav je bilo Okrajno sodišče v Kopru pristojno le za obravnavanje zahteve pravne osebe.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se v odgovoru strinja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper – Postojna, kršiteljema izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 13. točki prvega odstavka 230. člena ZDR in jima izrekel globo, in sicer pravni osebi v višini 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa 150,00 EUR. Zoper plačilni nalog je kršiteljica pravna oseba vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo ZSV 37/2014 z dne 24. 2. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno in obema kršiteljema naložilo plačilo sodne takse.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je prekrškovni organ prekršek kvalificiral po 13. točki prvega odstavka 230. člena ZDR, ki sankcionira ravnanje delodajalca, kadar delavcu, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, v obdobju 24 ur, ne zagotovi pravice do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur. Tako pravno kvalifikacijo je zavzelo tudi sodišče, vendar iz obrazložitve sodbe izhaja, da je prekršek presojalo le z vidika ZDR le delno pa tudi z vidika Uredbe ES. Takšno stališče je po mnenju vrhovnega državnega tožilca materialnopravno zmotno, glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZDR iz katerega izrecno izhaja napotilo za upoštevanje možnih drugačnih ureditev delovnega časa, odmorov in počitkov za mobilne delavce v posebnih zakonih. Tak posebni zakon je tudi ZDCOPMD, ki se glede konkretnega določanja obveznosti počitka za voznike v celoti sklicuje na določbe 6. do 9. člena Uredbe ES, ki opredeljujejo počitke med vožnjo ter dnevni in tedenski počitek. Uredba ES namreč opredeljuje tudi „skrajšan dnevni čas počitka“, ki pomeni vsako obdobje počitka, ki traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur, pri čemer ima lahko voznik v skladu s četrtim odstavkom člena 8 Uredbe ES največ tri skrajšane dnevne čase počitka med katerima koli dvema tedenskima počitkoma. Glede na navedeno izhaja, da Uredba ES dnevnega časa počitka mobilnih delavcev ne ureja enako kot v obravnavani zadevi uporabljen nacionalni predpis.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je uveljavljana kršitev 4. točke 156. člena ZP-1 podana. V drugem odstavku 2. člena ZDR je izrecno navedeno, da ZDR ureja tudi delovna razmerja mobilnih delavcev, če ni glede delovnega časa, nočnega dela, odmorov in počitkov drugače določeno s posebnim zakonom. Tak posebni zakon je ravno ZDCOPMD, ki skupaj z evropskimi predpisi s področja socialne zakonodaje pri urejanju delovnega časa mobilnih delavcev, priznavajo specifično naravo poklica mobilnih delavcev v prometnih dejavnostih in s tem povezane drugačne potrebe po ureditvi delovnega časa, odmorov in počitkov, kot veljajo za druge zaposlene. Tako se ZDCOPMD glede konkretnega določanja obveznosti počitka za voznike v celoti sklicuje na določbe 6. do 9. člena Uredbe ES, ki opredeljujejo počitke med vožnjo ter dnevni oziroma tedenski počitek. Iz določb Uredbe ES izhaja definicija „dnevnega časa počitka“, ki pomeni dnevno obdobje, v katerem lahko voznik svobodno razpolaga s svojim časom, in zajema „redni dnevni čas počitka“ in „skrajšani dnevni čas počitka“ (g. točka 4. člena Uredbe ES). Iz definicije g. točke 4. člena Uredbe ES tako izhaja, da „redni dnevni čas počitka“ pomeni vsako obdobje počitka, ki traja vsaj 11 ur, „skrajšan dnevni čas počitka“ pa pomeni vsako obdobje počitka, ki traja vsaj 9 ur, vendar manj kot 11 ur. Iz 4. točke 8. člena Uredbe ES nadalje izhaja, da ima voznik lahko največ tri skrajšane dnevne čase počitka med katerima koli dvema tedenskima časoma počitka. Okrajno sodišče se je oprlo na prvo alinejo g. točke 4. člena Uredbe ES in tako zaključilo, da reden dnevni čas počitka tako za delavca, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, kot za mobilne delavce traja vsaj 11 ur, pri tem pa ni upoštevalo druge alineje g. točke 4. člena Uredbe, ki določa skrajšan dnevni čas počitka vsaj 9 ur. Glede na navedeno bi sodišče moralo uporabiti za naveden prekršek drugo alinejo g. točke 4. člena Uredbe ES, ki je glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZDR specialna določba. Glede na določbo druge alineje g. točke 4. člena Uredbe v zvezi s 4. točko 8. člena Uredbe, ob kateri ima delavec največ tri skrajšane dnevne čase počitka med katerima koli dvema tedenskima počitkoma, ki trajajo najmanj 9 ur, je ugotoviti, da kršitev določb Uredbe ES ni podana.

7. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 plačilni nalog Inšpektorata Republike Slovenije za delo in sodbo Okrajnega sodišča v Kopru spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo A. d.o.o. ustavilo.

Zaradi ugotovljene kršitve materialnega zakona Vrhovno sodišče ni presojalo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 8. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.