Jedro

Zamude v tem primeru ni vzpostavilo šele obvestilo tožeče stranke toženki, da kreditojemalec obveznosti ni izpolnil, ampak je do zamude prišlo na podlagi poteka roka za vračilo kredita.

Na obveznost toženke kot solidarne porokinje ne vpliva njena morebitna nevednost o neizpolnitvi obveznosti s strani glavnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici plačati 53.874,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 29. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.227,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Toženka sodbo v pravočasni pritožbi izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri svojem stališču, podanem v odgovoru na tožbo, da banka ni bila upravičena sodno uveljavljati terjatve iz kreditne pogodbe št. RV 890/2014, saj je kršila postopek, ki ga pogodba predvideva za primer nespoštovanja pogodbenih obveznosti. Pogodba nikjer ne določa roka za izpolnitev poroštvene obveznosti, ampak zgolj določa, da obveznost obstaja, če kreditojemalec ne izpolni obveznosti ob zapadlosti glavne terjatve. Obveznost poroka je torej pogojena z neizpolnitvijo glavnega dolžnika. Tožnica je po njenem mnenju kršila 20. člen pogodbe, saj ni uveljavljala nobenega od upravičenj iz tega člena pogodbe, niti tega ne trdi. Po drugem odstavku 20. člena pogodbe bi morala kreditojemalcu poslati pismo o odpovedi kredita z dodatnim najmanj 14-dnevnim rokom za plačilo. Če tudi po poteku dodatnega roka obveznost ne bi bila poravnana, bi banka poslala izjavo o zapadlosti obveznosti po pogodbi. Banka se tega postopka ni držala, ampak je 15. 6. 2016 poslala zgolj izjavo o zapadlosti, zato ni upravičena sodno uveljavljati vračila dolga na podlagi pogodbe. Banka toženke tudi ni pozvala k izpolnitvi obveznosti, niti ji ni določila roka za izpolnitev obveznosti. Tako meni, da sploh ni bila v zamudi. Toženka navaja, da v času zapadlosti kredita ni bila več ne družbenica ne direktorica podjetja, zato ni vedela, ali je kredit (delno) poplačan ali ne. Posledično bi bilo treba glede nje predhodno uporabiti mehanizme, predvidene v 20. členu pogodbe. Pritožba graja tudi tek in obseg zamudnih obresti. Toženka pravi, da ni vedela za poslovanje kreditojemalca, poleg tega pa je bil 10. 4. 2018 zaradi zaključka stečajnega postopka kreditojemalec izbrisan iz sodnega registra, zato glede kreditojemalca niso več tekle zakonske zamudne obresti. Toženka pa zase meni, da nikoli ni bila v zamudi, sploh pa ne od dne prenehanja kreditojemalca naprej, ker tudi kreditojemalec ni bil več v zamudi. Zato sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pogodbeno pravo med strankama in pravilno odločilo, da 20. člen pogodbe v konkretnem primeru ni uporabljiv, saj je postopek, ki ga predvideva to pogodbeno določilo, določen za primer predčasne zapadlosti kredita oziroma za primere, ki bi bili posledica kršitev pogodbe v času pred zapadlostjo obveznosti kreditojemalca. Vendar v tem primeru ni šlo za ukrepe po 20. členu, ampak je prišlo do redne zapadlosti kredita, ki je bila v 5. členu pogodbe določena na dan 28. 5. 2015. 6. Določilo 11.2. člena pogodbe določa solidarno poroštvo toženke. Solidarni porok v skladu s 3. odst. 1019. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost, upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od solidarnega poroka, ali pa od obeh hkrati. V 5. členu pogodbe je zapadlost kredita določena na dan 28. 5. 2015. V skladu z 299. čl. OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ker obveznost ni bila izpolnjena na dan zapadlosti, je z naslednjim dnem - 29. 5. 2015 prišla tudi porokinja, toženka, v zamudo. Zamude v tem primeru ni vzpostavilo šele tožničino obvestilo toženki, da kreditojemalec obveznosti ni izpolnil, ampak je do zamude prišlo na podlagi poteka roka za vračilo kredita v skladu z 299. čl. OZ in 5. členom pogodbe. Trditve, da toženka ni vedela, da kreditojemalec ni (delno) plačal kredita, ker ni bila več družbenica in direktorica, so nerelevantne. Na obveznost toženke kot solidarne porokinje njena morebitna nevednost o neizpolnitvi obveznosti s strani glavnega dolžnika ne vpliva.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede teka zamudnih obresti. Kot je že pojasnjeno v prejšnji točki te sodbe, je toženka kot solidarna porokinja prišla v zamudo dne 29. 5. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo obresti od tega dne naprej. Stečaj in izbris glavnega dolžnika na tek zamudnih obresti in obveznosti toženke ne vplivata, saj zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti (2. odst. 1022. čl. OZ).

8. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa ni priglasila pritožbenih stroškov.