Jedro

Terjatev tožeče stranke temelji na vrsti carisnkih odločb, za katere pa je tudi samo ugotovilo, da vsebujejo potrdilo o izvršiljivosti. To torej pomeni, da je tožeča stranka v predmetni zadevi dejansko zahtevala realizacijo izvršljivih upravnih odločb, česar pa ni mogoče uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i (1. in 3. tč. izreka) in se tožba tožeče stranke zavrže. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 121.532,40 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P., opr.št. Ig 99/00297 z dne 27.8.1999 vzdržalo v 1. točki izreka deloma v veljavi za glavnico v znesku 2.245.854,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002 do plačila ter v 2. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 17.612,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1999 do plačila; 2.) zaradi umika tožbe v preostalem delu izvršilni sklep v 1. točki razveljavilo za znesek 989.370,78 SIT in v tem delu pravdni postopek ustavilo; 3.) toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene nadaljnje stroške postopka v znesku 92.620,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je uveljavljala zastaranje terjatve, s tem tudi zastaranje stranske terjatve iz naslova nateklih zamudnih obresti, saj je potekel triletni zastaralni rok. Sodba je nepravilna zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je toženec uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. S tem je izpodbijal dejansko podlago upravnih odločb kot izvršilnih naslovov. Sodišče je ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo. Tožeča stranka - upnik se zoper sklep sodišča ni pritožila, kar pomeni, da je pristala na to, da se dejansko stanje ugotavlja v sodnem pravdnem postopku.

Glede na tako stanje se sedaj tožeča stranka in sodišče ne moreta sklicevati na to, da dejansko stanje izhaja iz pravnomočnih upravnih odločb, prav tako pa tudi ne na načelo prirejenosti postopkov in vezanosti na pravnomočno upravno odločbo. Tudi sodišče je namreč vezano na svoje sklepe, v konkretnem primeru na pravnomočen sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in napotitvi na pravdo. V dokaznem postopku sodišče ni izvedlo vseh dokazov, saj je zavrnilo predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke. Ker gre za strokovna vprašanja, za katera je potrebno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, je s tem, ko je relevantne okoliščine samo ocenjevalo in ugotavljalo, svojo odločitev oprlo na nepravilne dejanske zaključke. V pripravljalni vlogi z dne

16.2.2004 je tožena stranka natančno prikazala podatke o količini začasno uvoženih artiklov, količine izvoženih artiklov kot izhajajo iz UCD in ECL, in razliko s katero je carina neupravičeno bremenila toženo stranko. Iz predloženih podatkov jasno izhaja, da je tožeča stranka nepravilno vodila evidenco preko tako imenovanih zaključkov. Zaključek predstavlja tehniko obračuna uvozno izvoznih poslov.

Carinska uprava odpre zaključek, za katerega uvoznik napove približno količino uvoženih artiklov v določenem obdobju. Ko je predviden obseg prometa opravljen, kar pa se ugotavlja na podlagi dejanskih količin, kot izhajajo iz UCD in ECL, se posamezni zaključek zapre in odpre novi. Tožena stanka je opozarjala, da je Carinska uprava v več primerih vnašala napačne podatke in da je prihajalo do pomot, ko so bile napovedane količine, namesto dejanskih, in ko so se odpirali novi zaključki še preden je bil zaključen predhodni. To pa je povzročalo napake pri obračunu vseh v določenem obdobju uvoženih in izvoženih količin blaga.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova neplačanih uvoznih dajatev in prometnega davka za začasno uvoženo blago in obširneje se z zatrjevanjem dejstev v smeri neobstoja terjatve tožeče stranke ukvarja tudi tožena stranka v pritožbi. Vendar pa je v obravnavani zadevi ključnega pomena dejstvo, da temelji terjatev tožeče stranke na vrsti carinskih odločb, ki jih je sodišče prve stopnje specificirano povzelo v obrazložitvi (vse z dne 14.4.1998), za katere pa je tudi samo ugotovilo, da vsebujejo potrdilo o izvršljivosti. To torej pomeni, da je tožeča stranka v predmetni zadevi dejansko zahtevala realizacijo izvršljivih upravnih odločb, česar pa ni mogoče uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, ne sicer iz razlogov, ki jih uveljavlja v pritožbi, ampak iz razlogov, na katere pazi ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti; sodišče prve stopnje je namreč bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (3. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tudi pritožnica navaja, da je izpodbijala podlago upravnih odločb kot izvršilnih naslovov; ni pa ji mogoče pritrditi, da je s tem, da se tožeča stranka (tedaj kot upnica) ni pritožila zoper sklep (izvršilnega) sodišča, s katerim je bil na podlagi ugovora sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in je bilo sklenjeno, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku, pristala na to, da se dejansko stanje ugotavlja v pravdnem postopku (takšna odločitev je bila napačna, ker je šlo za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ne pa na podlagi verodostojne listine); 1. odst. 18. čl. ZPP jasno določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (torej ne glede na morebitno soglasje ali "pristajanje" strank).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odst. 354. čl. ZPP). Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi s

1. odst. 154. čl. ZPP tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, v znesku 121.532,40 SIT, skladno s stroškovnikom tožene stranke, predloženim na naroku za glavno obravnavo dne 14.4.2004 (sestava ene pripravljalne vloge, pristop pooblaščenke na dva naroka za glavno obravnavo, skupaj s potnimi stroški), vse odmerjeno v skladu z veljavno odvetniško tarifo. O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni uveljavljala.