Jedro

Domače živali, ki lahko ogrozijo varnost cestnega prometa, so lahko na cestah, namenjenih prometu motornih vozil, le v spremstvu oseb, ki jih varno vodijo (92. člen ZPrCP). Tožniku zato ni mogoče očitati, da bi na cesti moral pričakovati psa in vožnjo temu primerno prilagoditi. Glede na to, da mora imetnik domačih živali poskrbeti za njihovo varnost in nadzor tako, da ne morejo brez nadzora steči na cesto, vozniku take ovire (psa) na cesti ni treba pričakovati, saj je bila toženkina dolžnost poskrbeti, da se kaj takega ne more zgoditi. Hitrost na delu cestišča, kjer je prišlo do nezgode, je omejena na 30 km/h. Tožnik je vozil z dovoljeno hitrostjo 25 km/h.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.486,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Ljubljani povrniti pravdne stroške v višini 829,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške (II. in III. točka izreka prvostopenjske sodbe). Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bilo dokazano, da je tožnik med prevračanjem štirikolesnika z glavo udaril ob tla. Do udarca z glavo je prišlo z veliko silo, ker je tožnik nosil zaščitno čelado, pa zunanjih znakov poškodbe ni imel. Izvedenec je ob ustnem zaslišanju podal mnenje, da je tožnik utrpel udarnino glave, tega pa v svojem izvedenskem mnenju ni upošteval. Sodišče bi moralo ob dejstvu, da je izvedenec spremenil svoje izvedeniško mnenje glede obstoja udarnine glave, to upoštevati ter ob ugotovljenem poteku nesreče kot posledice upoštevati tudi udarnino glave in telesne bolečine, ki jih je tožnik zaradi tega utrpel in jih še vedno trpi. Izvedenec se prav tako ni opredelil do možnosti odkrušenje kolčnice, česar ni upošteval pri oceni pretrpljenih bolečin in nevšečnosti. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo in ne ustreza dejanskemu stanju, sodišče pa je takemu mnenju sledilo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi bil tožnik že naslednji dan po nesreči polno delovno sposoben, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku pri delu naslednjih 14 dni pomagala žena. Tožnik je zaradi posledic nesreče in zdravljenja več kot 10-krat obiskal zdravnika, več mesecev je trpel bolečine in druge nevšečnosti pri zdravljenju, izpostavljen je bil škodljivim rentgenskim žarkom, jemal je analgetike pa tudi antidepresive. Odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo v višini 2.000 EUR za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem je zato odmerjena prenizko. Sodišče bi moralo odmeriti odškodnino v višini 12.000 EUR. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ti so nejasni in si med seboj nasprotujejo, nasprotje pa obstaja tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin, zapisnikov in izvedbo dokazov, prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami in zapisniki oziroma prepisi.

Zaradi nezgode se je pritožniku razvila prilagoditvena motnja, kar pomeni, da je bil strah, ki ga je doživel, zagotovo intenziven in je porušil njegovo duševno ravnovesje. Izvedenec je podal mnenje, da je strah lahko trajal do oktobra 2012, torej skoraj eno leto. Tožnik je najprej doživel izjemno hud strah za življenje ob sami nezgodi, nato pa zelo hud strah glede okrevanja po nezgodi, celo življenje pa se bo soočal z močnim jecljanjem, kar je bilo sproženo zaradi anksioznosti, kot posledice nesreče. Zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo izkazati, da je intenziven strah trajal dalj časa in je bilo dalj časa porušeno njegovo duševno ravnovesje, je tako v nasprotju z njegovimi navedbami in ugotovitvami izvedenca. Odškodnina zaradi strahu je dosojena prenizko v primerjavi z nepremoženjsko škodo, ki je bila dosojena v zadevi z opr. št. II Ips 680/2009, ko je sodišče oškodovancu, ki je utrpel kratkotrajen primaren strah in srednje hud sekundarni strah za izid zdravljenja v trajanju dveh mesecev in lažjo zaskrbljenost in strah v trajanju treh do štirih mesecev prisodilo 1.699,17 EUR odškodnine zaradi strahu. Podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Mnenje izvedenca nevrologije, ki ni strokovnjak s področja psihiatrije, je v nasprotju z mnenjem izvedenca psihiatrije. Izvedenec psihiatrične stroke je ugotovil, da se je pritožniku pojavila prilagoditvena motnja, s čemer je ovrgel predpostavljanje izvedenca nevrologije glede psihičnih posledic nesreče, ki so se pojavile pri tožniku. Sodišče je v obrazložitvi zgolj delno povzelo mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da se pri tožniku pojavlja povečanje anksioznosti v situacijah, ki spominjajo na obravnavani škodni dogodek, prav tako je podal mnenje, da se pri tožniku pojavljajo depresivne simptomatike ter da so pri izpostavitvi stresu ob nesreči povezane tudi težave pri kontroli impulzov. Tožnik ima po mnenju izvedenca zmanjšane življenjske aktivnosti za 5 do 24 %. Prizadeta so področja učenja in uporabe znanja, splošnih opravil in sporazumevanja, življenja doma in medsebojnih stikov in odnosov, najpomembnejših področij življenja in življenja v skupnosti. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik razvaža časopise s štirikolesnikom in se ves čas spopada s strahom, da bi se nesreča ponovila, zaradi česar težje opravlja svoje delo. Tožnik je opustil izvajanje gradbenih del, saj jih ne zmore več opravljati, zaradi česar močno trpi, saj je izgubil pretežni del dohodka. Zaradi težav z nadzovarovanjem impulzov je postal agresiven in konflikten, kar vpliva na celotno družino. Sodišče se do zatrjevanj tožnika ni opredelilo in jih ni upoštevalo pri prisoji primerne odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je nedvomno upravičen do odškodnine v višini 19.000 EUR, saj se vsakodnevno spopada s posledicami škodnega dogodka, ki se odražajo na vseh področjih njegovega življenja. Višina odškodnine je glede na sodno prakso v primerljivih zadevah bistveno prenizka. V zadevi II Ips 975/2007 je sodišče oškodovancu zaradi razvoja postkomocijskega sindroma v anksioznost in depresivnost, zaradi precejšnjega obsega stresne motnje s somatizacijo priznalo odškodnino v višini 16.691,70 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zadevi II Ips 221/2014 zaradi zdravljenja duševne motnje, ki je bilo le delno uspešno, zaradi česar je oškodovanec nagnjen k slabšemu razpoloženju in se v socialnih kontaktih težje sprosti, pa je sodišče oškodovancu priznalo odškodnino v višini 20.000 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo pomoč tožnikove žene oceniti kot pomoč, ki je presegla dolžnost nudenja pomoči družinskemu članu. Tožnikova žena je opravljala delo, ki ga tožnik ni zmogel, kar ne predstavlja običajne pomoči. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova žena 14 dni pomagala tožniku pri delu, pomoč je trajala dve uri dnevno v skupnem trajanju 28 ur, zato je tožnik upravičen do povračila stroškov za tujo pomoč. Prav tako bi moralo sodišče priznati tožniku stroške v celoti in ne le sorazmeren del stroškov.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka sodbe). Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da tožnik ni bil dolžan pričakovati, da bo na cesto pritekel pes in da tožniku ni mogoče očitati prehitre vožnje. Po določilu 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa mora voznik način vožnje prilagoditi tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora in svojim vozniškim sposobnostim ter ga ves čas vožnje obvladovati tako, da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Sodišče ni upoštevalo, da je bila kritičnega dne gosta megla, glede na letni čas in jutranjo uro pa je bilo tudi še temno. Na tem območju so pogosto prisotni pešci in kolesarji; na takih območjih je mogoče pogosteje pričakovati nenadno oviro na poti. Sodišče bi zato moralo presoditi, če je tožnik svojo vožnjo, ki je bila sicer znotraj dovoljene omejitve hitrosti, prilagodil prometnim in vremenskim razmeram. Tožnik je vedel, da so pri stanovanjskih hišah tudi domače živali in bi moral voziti s tako hitrostjo, da bi svoje vozilo pred morebitnimi in nenadnimi ovirami, ki jih je na tem območju utemeljeno pričakoval, pravočasno ustavil. Razlogi so v tem delu izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je najprej navedlo, da tožnik glede na vse okoliščine trka ni mogel preprečiti, nato pa, da je izvedenec ugotovil, da bi tožnik lahko pravočasno ustavil, če bi vozil s hitrostjo do 15 km/h. Mnenje sodišča, da vožnje s hitrostjo 15 km/h ni utemeljeno pričakovati na cesti, kjer je hitrost omejena na 30 km/h, je preuranjeno, poenostavljeno in ne upošteva vseh okoliščin primera. Sodišče tudi ni upoštevalo izvedenčeve ugotovitve, da je vzrok za prevračanje štirikolesnika način upravljanja v kritični situaciji na vozišču. Vse navedeno bi sodišče moralo upoštevati pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka k nastanku škode. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je tožnik redno udeležen v škodnih dogodkih, v katerih naj bi ga napadali psi. Celotni dogodek je pokazal, da tožniku ne gre podeliti vere, saj so njegove izjave povsem nedokazane in neresnične. Obravnavanega dogodka nihče ni videl, dvoriščna vrata toženkine hiše so ves čas zaprta, na dan škodnega dogodka pa so bila nepojasnjeno navsezgodaj zjutraj odprta. Policistka je psa pretipala, pes pa ni kazal nobenih znakov poškodb.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odmerjena previsoko. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za škodo, ki je v trditveni podlagi ni zatrjeval. Tožnik niti z besedo ni omenil, da bi v posledici škodnega dogodka utrpel prilagoditveno motnjo ali da bi se pri njem pojavila anksioznost v situacijah, ki spominjajo na obravnavani dogodek. Mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da naj bi tožnik take težave utrpel, pa je le dokaz, ki ne more nadomestiti pomanjkljve trditvene podlage. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik enostransko in samovoljno zavrnil uradno priznano obliko zdravljenja, saj kljub napotnici osebne zdravnice na obravnavo k psihiatru ni odšel, kasneje pa je enostransko zavrnil medikamentozno zdravljenje s predpisanimi antidepresivi. Sodni izvedenec prof. dr. D. V. je v izvedenskem mnenju zapisal, da tožnik nima trajnih posledic. Po mnenju izvedenca prof. dr. P. P. pa prilagoditvena motnja pri tožniku ni več prisotna, pojav jecljanja pa ni povezan z obravnavanim dogodkom. Sodišče bi moralo vtoževano odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti zavrniti. Tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000 EUR je pretirana. Sodišče je zmotno ocenilo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do konca 2012, ker naj bi tako pojasnil izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. P. P. Izvedenec medicinske stroke prof. dr. D. V. je ugotovil, da je bilo tožnikovo osrednje zdravljenje zaključeno konec februarja 2012, tožnik pa je v škodnem dogodku utrpel le lahke telesne poškodbe, njegovo opravljanje dela, glede na lahke poškodbe, pa sploh ni bilo ovirano. Pretirana je tudi prisojena odškodnina iz naslova strahu. Po ustaljeni sodni praksi je podlaga za prisojo odškodnine za tovrstno škodo samo intenziven in dalj časa trajajoč strah. Kadar je strah kratkotrajen, pa le, če je zaradi tega porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj ni podane primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse, zato ni moč presoditi, ali je denarno zadoščenje odmerjeno skladno s kriteriji, ki jih opredeljujejo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožnica meni, da odmerjena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo ni primerna.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki sta v odgovorih na pritožbo predlagali njuno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo, razlogi sodbe so jasni in razumljivi, pri odločilnih dejstvih med njimi ni nasprotja, zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Tudi zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave, in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe, ni podana. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago in jo v razlogih sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva: tožnik je 1. 12. 2011 s štirikolesnikom raznašal časopis v naselju, kjer živi tudi toženka. V neposredni bližini toženkine hiše je s svojim štirikolesnikom padel, saj je pred njega pritekel pes, katerega imetnica je toženka. Toženka je bila kot imetnica psa dolžna skrbeti za nadzor nad njim. Toženka je dopustila, da je pes zapustil ograjeno dvorišče pred stanovanjsko hišo, skočil na cesto, po kateri je v tistem trenutku skladno s predpisi vozil tožnik s hitrostjo 25 km/h, zato je tožnik zavil v levo in istočasno intenzivno zaviral. Štirikolesnik se je zato prevrnil, tožnik pa je bil poškodovan.

8. Po oceni izvedenca je kritično prometno situacijo in trk povzročil pes z načinom gibanja po vozišču, tožnik pa s hitrostjo 25 km/h v razpoložljivem času ni mogel preprečiti trka z intenzivnim zaviranjem in z umikanjem na levo. Preglednost je bila okoli 10 metrov, tožnik pa bi verjetno lahko preprečil prometno nezgodo, če bi vozil s hitrostjo 15 km/h. 9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava pri presoji vprašanja tožnikovega soprispevka k nastanku škode.

10. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena OZ.

11. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode. Že prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je bila toženka kot imetnica psa zadolžena za varstvo in nadzor nad njim. Zato bi ga morala nadzovarovati tako, da ne bi mogel zapustiti dvorišča, ne pa, da je nenadzovarovano tekal po cestišču. Domače živali, ki lahko ogrozijo varnost cestnega prometa, so lahko na cestah, namenjenih prometu motornih vozil, le v spremstvu oseb, ki jih varno vodijo (92. člen Zakona o pravilih cestnega prometa – ZPrCP). Tožniku zato ni mogoče očitati, da bi na cesti moral pričakovati psa in vožnjo temu primerno prilagoditi, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Glede na to, da mora imetnik domačih živali poskrbeti za njihovo varnost in nadzor tako, da ne morejo brez nadzora steči na cesto, vozniku take ovire (psa) na cesti ni treba pričakovati, saj je bila toženkina dolžnost poskrbeti, da se kaj takega ne more zgoditi. Hitrost na delu cestišča, kjer je prišlo do nezgode, je omejena na 30 km/h. Tožnik je vozil z dovoljeno hitrostjo 25 km/h. Sodišče je ugotovilo, da škode ni mogoče pripisati neustrezni opremljenosti štirikolesnika, kljub slabši preglednosti in vidljivosti, pa tožniku ni mogoče očitati, da bi vozil z neprilagojeno hitrostjo. Glede na ugotovitve izvedenca bi lahko tožnik šele pri hitrosti 15 km/h preprečil prometno nezgodo. Od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi lahko v vsakem trenutku pričakoval, da bo na cesto skočil pes ali kakšna domača žival, zato posledično od njega tudi ni mogoče zahtevati, da vozi s hitrostjo 15 km/h. Izvedenec je res ugotovil, da je do prevračanja štirikolesnika prišlo zaradi tožnikovega intenzivnega zavijanja v levo in istočasnega zaviranja, vendar gre za tožnikovo reakcijo na kritično prometno situacijo, ki jo je povzročil toženkin pes, ki je nenadoma stekel na cesto.

12. Tožnik se v pritožbi zavzema za višje prisojeno odškodnino, toženka pa za nižje oz. meni, da tožniku odškodnina ne pripada. V skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in skaženost, če ugotovi, da okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota duševne in telesne biti, ter zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo. Ob tem je treba upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

13. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti navedena izhodišča upoštevalo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 4.500 EUR. Ker je tožnik od zavarovalnice, pri kateri je imela toženka zavarovano svojo odgovornost, že prejel odškodnino v višini 2.102,10 EUR, je sodišče to upoštevalo in že izplačani znesek odštelo od skupaj priznane odškodnine.

14. Obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi, je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke prof. dr. D. V. in ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino desne rame in komolca, desnega kolka in stegna, desnega in levega kolena ter spodnjega dela hrbta in medenice. Ostalih zatrjevanih poškodb, pri katerih tožnik vztraja tudi v pritožbi, izvedenec ni potrdil. Sodišče pa je izvedenskemu mnenju sledilo. Po oceni izvedenca je tožnik v nezgodi utrpel poškodbe, ki se opredeljujejo kot lahke telesne poškodbe. Izvedenec je na zaslišanju tudi obširno pojasnil, zakaj ni slediti trditvam tožnika, da je ob poškodbi utrpel pomembno udarnino glave, pretres možganov, lezijo, zmečkanino in strganino možganov ter da naj bi izgubil zavest. Zaradi reakcij1 tožnika po nezgodi je izvedenec ocenil, da tožnik ni izgubil zavesti in ni bilo poškodbe možganov. Iz izvedenskega mnenja tudi ne izhaja, da bi tožnik utrpel odkrušenje kolčnice, kar zatrjuje tožnik v pritožbi.

15. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik trpel bolečine srednje hude in lahke intenzitete. Sodišče ni sledilo tožnikovim trditvam, da je trpel zelo hude bolečine, saj je ugotovilo, da je (že) naslednji dan po dogodku raznašal pošto. Srednje hude bolečine so trajale po mnenju izvedenca najprej neprestano, nato pa občasno en mesec, lahke bolečine pa mesec in pol. Tožnik ni utrpel nobenega zloma, pač pa številne udarnine, ki so bolele. Glede na stopnjo trajanja bolečin in upoštevaje vrsto poškodb je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina iz tega naslova ustrezna.

16. Tudi odškodnina iz naslova strahu je primerna. Tožnik je ob sami nezgodi sicer utrpel hud strah, a je bil ta kratkotrajen. Sekundarni strah pa je bil izrazit kratek čas, saj je tožnik ob lastnem funkcioniranju ugotovil, da je sposoben telefonirati, hoditi, se pogovarjati in podobno. Po oceni izvedenca je trajal najdalj do 2. 10. 2012, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da stopnja intenzivnosti strahu ne daje podlage za prisojo višje odškodnine. Odločba II Ips 680/2009, ki jo tožnik ponuja v pritožbi, ni ustrezna za primerjavo, saj je bila v ponujenem primeru hujša tako teža poškodb kot posledice, kar je vplivalo na intenzivnost in trajanje strahu.

17. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je ustrezna. Prvostopenjsko sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo 2.000 EUR odškodnine in upoštevalo mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je ocenil, da je tožnik utrpel blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti na naslednjih področjih: učenje in uporaba znanja, splošna opravila in zahteve, sporazumevanje, življenje doma, medsebojni stiki in odnosi, najpomembnejša področja iz življenja, življenje v skupnosti, družbi in državi (primerjaj razpredelnico – Področje funkcioniranja na 16. strani izvedenskega mnenja). Izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. P. P. je ugotovil, da je tožnik utrpel prilagoditveno motnjo, ki ni več prisotna. Iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da tožnikovo jecljanje ni povezano z nesrečo. Izvedenec psihiater je pojasnil, da se pri tožniku zaradi rezidualnih simptomov prilagoditve motnje pojavljajo oviranosti na področju funkcioniranja. Po mnenju izvedenca utegne pri tožniku v povezavi s škodnim dogodkom tudi v prihodnje prihajati do povečane anksioznosti v primeru, če je izpostavljen dražljajem iz okolja, ki spominjajo na obravnavani škodni dogodek. V zadevi II Ips 975/2007, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, je oškodovanec utrpel pretres možganov, nato pa se mu je zaradi nevrotično strukturirane osebnosti razvila posttravmatska stresna motnja, ki je prešla v somatizacijo, oškodovanec pa je bil invalidsko upokojen. V obravnavanem primeru ne teža poškodb ne posledica niso primerljive. Tudi v zadevi VS RS II Ips 221/2014 je oškodovanec utrpel posledice na duševnem področju, njihova intenzivnost je bila začasno zelo huda, zdravljenje je bilo le delno uspešno, vendar tudi v tem primeru zaradi teže poškodb in posledic primerjava ni ustrezna. Navedbe, da je tožnik samovoljno prekinil vzročno zvezo s tem, ko ni jemal antidepresivov in ni hodil k psihiatru, je tožena stranka podala šele v odgovoru na pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje in jih ponavlja v pritožbi. Izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. P. P. je ob zaslišanju pojasnil, da je izvajanje oz. prekinitev terapije odvisna od teže simptomov. V primeru prilagoditvene motnje je že predpis antidepresiva vprašljiv, če je sploh potreben, saj gre za relativno blage simptome, ki jih je mogoče obvladovati tako s psihofarmaterapijo kot tudi s psihoterapevtskimi postopki. Glede na to, da je tožnik utrpel blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti na nekaterih področjih se je lahko odločil relativno blage simptome obvladovati drugače kot z antidepresivi.

18. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče preseglo trditveno podlago, ker tožnik ni zatrjeval, da je utrpel prilagoditveno motnjo. Tožnik je trdil, da je utrpel posttravmatsko stresno motnjo in navajal posledice, ki jih trpi zaradi tega. Če je sodišče ugotovilo, da je tožnik utrpel prilagoditveno motnjo, ki je ni več, ampak so prisotni residualni simptomi te motnje, je ugotovilo le manj kot je trdil tožnik.

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni potreboval pomoči, ki bi presegala dolžnost nudenja pomoči svojcu v družinski skupnosti. Pritožbeno sodišče tako ugotovitev sprejema in še dodaja, da je tožnik utrpel lahke telesne poškodbe, ki niso bile take narave, da bi terjale pomoč pri vsakdanjih opravilih. Poleg tega je tožnik že naslednji dan po nezgodi opravljal svoje delo, in ni bil v bolniškem staležu. Njegovi ženi ni bilo treba opravljati dela namesto njega, tožena stranka pa ni dolžna plačevati za pomoč, ki je tožnikova žena ni bila dolžna nuditi.

20. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Ker je s tožbo le delno uspel, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je upravičen do povračila stroškov glede na uspeh v postopku in ne v celoti (154. člen ZPP).

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbi pa nista pripomogli k rešitvi zadeve, krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Tožnik je komuniciral takoj po poškodbi, poklical je policijo, večkrat je opisal natančen potek dogodkov, kar izključuje izgubo zavesti, pretres možganov, hujšo lezijo, zmečkanino in strganino možganov.