Jedro

Tožnik je kupil zemljišča z upravnim poslopjem v zelo slabem stanju, ki je onemogočalo obnovo objekta. To pomeni, da v konkretnem primeru rušenja in gradnje novega objekta niso narekovale posebne razmere v smislu četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ampak zgolj slabo stanje obstoječe stavbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje poslovnega objekta (s pisarnami in skladiščem) na zemljiščih parc. št. 718/2 in 718/24 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo navedenega objekta, v 2. točki pa, da ga v roku 1 meseca od prejema odločbe odstrani in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. V 3. točki je za objekt izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V 4. točki izreka je tožnika opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz prejšnje točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je na mestu novega objekta pred tem stalo upravno poslopje v zelo slabem stanju, tako da je tožnik v februarju 2011 začel z rušenjem dela starega objekta, v marcu pa z gradnjo novega. Ker za te posege tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, gre za nelegalno gradnjo, s tem pa so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, tako da je inšpekcijskega zavezanca opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke (in ne iz 3. točke) izreka odločbe začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah. V preostalem delu je pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je šlo v konkretni zadevi za primer, ki ustreza določbi četrtega odstavka 1. člena ZGO-1. Objekt je bil namreč nevaren za okolico in ga je bilo treba porušiti. Glede na navedeno in ker je bil prvotni objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, bi moral inšpekcijski organ ustaviti gradnjo, tožnika pa napotiti na pridobitev gradbenega dovoljenja. Meni, da je s svojimi gradbenimi deli storil prav to, kar mu je naloženo v 2. točki izreka, to je, da je odstranil nevaren objekt in ga z dozidavo spravil v prejšnje stanje. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Po prvem odstavku 3. člena se gradnja novega objekta, njegova rekonstrukcija in odstranitev lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Ker v zadevi ni sporno, da tožnik za rušenje dela starega poslovnega objekta in gradnjo novega ni pridobil gradbenega dovoljenja, se sodišče v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je ugotovljeno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Neutemeljeno je stališče, da naj bi imel tožnik za gradnjo brez gradbenega dovoljenja podlago v četrtem odstavku 1. člena ZGO-1. Ta določa, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oz. zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem.

Iz določbe izhaja, da se uporablja v primerih neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč oz. za preprečitev ali zmanjšanje njihovih posledic, za naštete objekte v primeru naravnih in drugih nesrečah ter za gradnjo objektov v času izrednega ali vojnega stanja. Določba torej pomeni izjemo od zahteve iz prvega odstavka 3. člena ZGO-1 v času izjemnih razmer, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, je tožnik kupil zemljišča z upravnim poslopjem v zelo slabem stanju, ki je onemogočalo obnovo objekta. To pomeni, da v konkretnem primeru rušenja in gradnje novega objekta niso narekovale posebne razmere v smislu četrtega odstavka 1. člena ZGO-1, ampak zgolj slabo stanje obstoječe stavbe. Zato je zmotno tudi tožbeno stališče, da je mogoče uporabiti omenjeno določbo ZGO-1 v primeru objekta, ki je nevaren za okolico, zaradi česar ga je treba porušiti.

V primeru nelegalne gradnje ZGO-1 gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da investitorju naloži pridobitev gradbenega dovoljenja. Določba 152. člena je namreč jasna, saj gradbenemu inšpektorju nalaga, da odredi takojšnjo ustavitev gradnje in odstranitev zgrajenega objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačno sanacijo objekta, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZGO-1).