Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v toku pritožbenega postopka začet stečajni postopek nad toženo stranko, zaradi česar je postopek prekinjen. Ker pa so bila do nastopa prekinitve postopka opravljena vsa procesna dejanja v toku pritožbenega postopka, je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP. Pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama pa bo prvostopenjsko sodišče moralo izdati ustrezen sklep o prekinitvi postopka in stečajnega upravitelja tožene stranke pozvati na prevzem pravde.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki izreka potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 1023 Ig 23/2007 z dne 01. 02. 2007 obdrži v veljavi v 1. točki izreka tudi glede zneska 13.392,28 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 29. 01. 2007 dalje.

3. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se 2. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi v delu, s katerim je zavrnjen obrestni zahtevek od zneska 25.885,01 EUR do 24. 01. 2007 do 28. 01. 2007.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 1023 Ig 23/2007 z dne 01. 02. 2007 v 1. točki izreka glede glavnice 239.458,75 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 226.966,02 EUR od 24. 01. 2007 do plačila in od zneska 12.492,73 EUR od 29. 01. 2007 do plačila ter v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 1.586,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 02. 2007 dalje (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Razveljavilo pa je citirani sklep o izvršbi glede glavnice v znesku 13.392,28 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 239.463,43 EUR od 24. 01. 2007 do plačila in od zneska 13.387,60 EUR od 24. 01. 2007 do 28. 01. 2007 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.162,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

V pritožbenem roku sta pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del prvostopenjske sodbe (2. točka izreka) in uveljavljala pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilno uporabljenega materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da prvostopenjsko sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je s pritožbo uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v toku pritožbenega postopka bil dne 07. 10. 2010 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 1221/2010 začet stečajni postopek nad toženo stranko, zaradi česar je postopek prekinjen skladno s 4. točko 1. odstavka 205. člena ZPP. Ker pa so bila do nastopa prekinitve postopka opravljena vsa procesna dejanja v toku pritožbenega postopka v smislu določb 342. do 344. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP. Pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama pa bo prvostopenjsko sodišče moralo izdati ustrezen sklep o prekinitvi postopka (2. odstavek 205. člena ZPP) in stečajnega upravitelja tožene stranke pozvati na prevzem pravde (1. odstavek 208. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke.

Glede pritožbe tožene stranke Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka, kateremu je ugodilo v okviru 1. točke izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na izkazanih računih za zavarovalne premije v znesku 224.966,02 EUR in zakonskih zamudnih obresti po obračunu tožeče stranke. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dejansko podlago prvostopenjske sodbe zgolj s trditvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila plačila po vseh pogodbah dogovorjena v mesečnih sekvencah, zato bi tožeča stranka morala račune izdajati enkrat letno. V tem delu predstavljajo pritožbene navedbe zatrjevanje novih dejstev, na katera se tožena stranka ni sklicevala pred prvostopenjskim sodiščem, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2009 izrecno izjavila, da ne prereka več terjatve tožeče stranke iz česar je izhajati, da je tako zatrjevano dejansko podlago tožeče stranke tožena stranka izrecno priznavala. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitek, da vtoževane višine niso ustrezno izračunane, ker sodišče ni upoštevalo navedbe tožene stranke, da so bila v izračunu upoštevana tudi vozila, ki niso več v lasti ali uporabi tožene stranke, pa predstavlja podajanje nekonkretiziranih trditev, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ob tem, ko je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na specificiranih računih glede zavarovalnih premij, bi tožena stranka tovrstne ugovore morala na ustrezni ravni konkretizirati na katere obračunane premije in do kakšne višine se tovrsten ugovor nanaša. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno zavrnilo kot nekonkretizirane tovrstne ugovore tožene stranke. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožene stranke na obstoj nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova nepravilno obračunanih škod s strani tožeče stranke. Morebiten obstoj nasprotne terjatve namreč v ničemer ne vpliva na obstoj terjatve tožeče stranke, v kolikor tožena stranka s tem v zvezi ni uveljavljala ustreznega pobotnega ugovora v pravdi. Takšen ugovor pa bi tožena stranka lahko uveljavljala le v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 337. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa s strani tožene stranke izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožene stranke zavrnilo in ta del izpodbijane sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke Utemeljen je pritožbeni očitek, da odločitev prvostopenjskega sodišča o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine utemeljevala kot zahtevek na plačilo glavnice v višini 252.851,03 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 24. 01. 2007 dalje. Iz specifikacije predloga za izvršbo in predloženih verodostojnih listin je razvidno, da je tožeča stranka kot glavnico uveljavljala plačilo neplačanih premij po izstavljenih računih (priloge A13 do A49) v znesku 224.966,02 EUR, obračunane zamudne obresti o teh računih od zapadlosti računov do 24. 01. 2007 (obračun obresti v prilogi A1) v znesku 13.387,60 EUR in obračunane zamudne obresti za zamujeno plačilo po drugih računih (obračunane obresti v prilogah A59 do A75) v znesku 12.497,41 EUR. Glavnico tožeče stranke torej predstavlja seštevek vtoževanih računov, kapitaliziranih obresti od teh računov do dne 24. 01. 2007 in obračunanih zamudnih obresti za prepozna plačila. Zmotna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožbeni zahtevek v znesku 13.392,28 EUR ne imel podlage v trditvenih navedbah in dokazih, ki jih je predložila tožeča stranka. Ker gre pri obračunih zamudnih obresti za obresti, ki se nanašajo na različne račune, je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre za podvajanje obresti.

Na podlagi tako ugotovljene dejanske podlage se tako izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen glede vtoževane glavnice (252.851,03 EUR) glede obrestnega dela zahtevka pa je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala zakonske zamudne obresti od izkazanih obveznosti po višini zavarovalnih premij (226.966,02 EUR) od 24. 01. 2007 dalje. V delu, v katerem predstavljajo del vtoževane glavnice obračunane obresti (25.885,01 EUR) pa je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti le od dneva vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je od 29. 01. 2007 dalje (381. člen OZ).

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede glavnice v višini 13.392,28 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 29. 01. 2007 dalje (1. alineja 358. člena ZPP). Kot neutemeljeno pa je pritožbo zavrnilo v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo obrestni zahtevek tožeče stranke od obračunanih zamudnih obresti (25.885,01 EUR) od 24. 01. 2007 do 28. 01. 2007. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih nobena od pravdnih strank v pritožbenem postopku ni priglasila.