Jedro

V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi ena odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 18.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero, od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila oziroma dokler znesek nateklih neplačanih obresti doseže znesek glavnice. Kar je tožnik iz naslova nepremoženjske škode zahteval več, je zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmernega njegovemu uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zmanjšalo na 47.154 EUR (prej 11.300.000 SIT). V ostalem je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da je zahtevana odškodnina iz naslova strahu zajeta že v odškodnini za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Negotovost zaradi izida zdravljenja, ki se je prevesil v strah za poslabšanje zdravja, je povezan prav z boleznimi, za katerimi je tožnik zbolel zaradi škodnega dogodka, in bi ga sodišče moralo obravnavati ločeno od škodnega dogodka in od duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode. Materialnopravno zmotna je tudi prisojena višina odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na primerljive primere, pri tem pa ni navedlo, za katere primere gre. Tožnik trdi, da primerljivih primerov v sodni praksi glede na obseg in stopnjo posledic škodnega dogodka skorajda ni najti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode je glede na to, da je tožnik doživljal odvzem prostosti tako intenzivno, da je v posledici prišlo do uničenja samopodobe, prenizka. Stališče sodišča druge stopnje, da gre za specifično obliko odškodnine, pri kateri je še posebej treba upoštevati, da se prisoja le do razumne meje, je pavšalno. Glede na obsežne in težke trajne posledice na psihičnem in telesnem področju je prenizka tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za telesne bolečine je ob številnosti in obsežnosti tožnikovih zdravstvenih težav nerazumno nizka. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitka bistvenih kršitev določb postopka tožnik ni obrazložil. Navrgel je le trditve o pavšalnosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki pa niso utemeljene. Nestrinjanje z argumentom, podanim v sodbi, še ne pomeni, da je obrazložitev pavšalna. Da so s "podobnimi odškodninskimi primeri" mišljeni primeri, v katerih je bila podlaga za odškodnino nedopustna okrnitev osebne svobode, je iz konteksta obrazložitve jasno razvidno. Neutemeljen je tudi očitek pavšalnosti, naslovljen na stališče, da je odškodnina za navedeno obliko škode specifična oblika odškodnine, pri kateri je treba še posebej upoštevati, da se prisoja le do razumne meje. Sodišče druge stopnje je s tem le z drugimi besedami povedalo, da je oškodovančevo (denarno) ovrednotenje teže posega v osebno svobodo treba objektivizirati, se pravi upoštevati okvir prisojenih odškodnin za take posege v določenem času in prostoru in v tem okviru ustvarjena razmerja glede na obseg škode. Gre za eno od dveh temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je poleg načela objektivne pogojenosti višine odškodnine vsebovano v 200. in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

7. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebne svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

8. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je pravično denarno zadoščenje tisto, ki na eni strani glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje, na drugi strani pa je v skladu z načelom enakosti pred zakonom ustrezno umeščeno v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava kažejo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

9. V zvezi s stališčem revizije, da predstavlja prestani strah posebno, dodatno škodo, za katero bi bilo potrebno odmeriti še dodatno odškodnino, revizijsko sodišče odgovarja, da je v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se za primer neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določi enotna odškodnina za eno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost. Pri tem sodišče upošteva vse okoliščine primera, kot so npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, publiciteta o kaznivem dejanju, ki je vplivala na oškodovančeva razmerja po vrnitvi iz pripora, prizadetost časti zaradi ugleda, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po odvzemu prostosti itn. Tudi prestani strah je potrebno presojati skupaj oziroma v okviru pravične odškodnine zaradi okrnitve svobode. Kljub navedenemu pa se lahko v primerih, ko obstaja dodatna škoda, ki se kaže npr. kot duševno trpljenje oškodovanca zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.(1)

10. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o prisoji odškodnine zaradi strahu (povzeta v prvem odstavku na četrti strani drugostopenjske sodbe), treba upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Po presoji revizijskega sodišča je pravilna tudi odločitev o višini odškodnine za posamezno obliko škode. Odškodnina za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ki je v času sojenja na prvi stopnji dosegala nekaj manj kot 10 povprečnih neto plač, je med najvišjimi, ki so bile prisojene v sodni praksi za sorazmerno kratek čas odvzema prostosti. Hujše posledice so bile ustrezno upoštevane v prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za telesne bolečine in za nevšečnosti zaradi zdravljenja posledic porušenega ravnovesja, odraženih v tožnikovem telesnem zdravju, v skupni višini 52 povprečnih neto plač. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini nekaj manj kot 44 povprečnih neto plač je primerljiva z odškodninami za podoben obseg prikrajšanj kot posledice telesnih poškodb. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je v primerjavi z odškodninami za telesne bolečine kot posledice telesnih poškodb resda nizka, vendar pa primerjava celotne prisojene odškodnine v višini 62 povprečnih neto plač z odškodninami, prisojenimi za škodo kot posledico neutemeljenega odvzema prostosti, pokaže, da je tožniku prisojena odškodnina znatno višja od najvišjih prisojenih odškodnin v teh primerih, ki sicer praviloma ne dosegajo 30 povprečnih neto plač. Več od prisojenega ne bi bilo skladno z načelom objektivne pogojenosti odškodnine.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodbe II Ips 268/94 z dne 5. 5. 1995, II Ips 492/99 z dne 7. 2. 2001, II Ips 604/2003 z dne 16. 12. 2004 in II Ips 767/2005 z dne 27. 3. 2008.