Jedro

Odločitev organa je glede na ugotovljeno dejansko stanje nejasna do te mere, da ni mogoče preizkusiti, ali je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Že tretja alineja prvega odstavka 75. člena ZIPRS1617 napotuje na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pravica do delne invalidske pokojnine je bila tožniku nedvomno priznana po ZPIZ, torej po teh predpisih. Po 41. členu ZPIZ, na katerega se je dodatno skliceval drugostopni organ, pridobi pravico do invalidske pokojnine: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. in III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ta določba torej opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine do celote, ne pa do delne invalidske pokojnine, kot je to v primeru tožnika. Zato se organ na to določbo - brez ustrezne dodatne razlage in ob izostanku določb, ki urejajo tožnikov primer pridobitve pravice -, ne more sklicevati.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Sevnica, št. 130-199/2016 z dne 9. 3. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ z izpodbijano odločbo ni ugodil zahtevku tožnika in odločil, da tožnik ni upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2016 in 2017 (v nadaljevanju ZIPRS1617) in zraven priložil fotokopijo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 6. 11. 2013, iz katere je razvidno, da je tožnik zaradi bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom. Glede na prvi odstavek 75. člena ZIPRS1617 tožnik do tega zahtevka ni upravičen, zaradi česar je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da se z odločitvijo ne strinja. Meni, da bi morala biti pravica do prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja za vse veterane izenačena, kot je bila pred uvedbo Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljnjem besedilu ZUJF), ki jim je leta 2013 odvzel to pravico. Tudi njemu priznana invalidska pokojnina za štiri ure je lahko podlaga za priznanje, saj v ZIPRS ni posebej izvzeta, ne glede na to, da ni našteta. Smiselno je predlagal ugoditev tožbi.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri dejanskih in pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravice do zdravstvenega varstva vojnega veterana.

7. V Zakonu o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), ki uvodoma opredeljuje status vojnega veterana, so v 5. členu določene pravice vojnih veteranov, med katere sodi tudi sodi pravica do zdravstvenega varstva. V 15. členu ZVV je tako določeno, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. V zadnje citirano določbo je najprej posegel Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) z uveljavitvijo od 31. 5. 2012, ki je v prvem odstavku 231. člena določil, da se ta pravica upravičencem zagotavlja do 1. 1. 2013, v nadaljnjih odstavkih pa je uredil postopanje pristojnih organov glede na ukinitev te pravice po 1. 1. 2013. Nato je bilo s 3. členom Zakona o spremembah Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV-D), uveljavljenem z 20. 5. 2014, določeno, da se ta pravica (ki je bila ukinjena vojnemu veteranu po 231. členu ZUJF) z dnem uporabe spremembe 15. člena zakona ponovno prizna. Z ZIPRS1617 (ki velja od 12. 12. 2015 in se uporablja od 1. 1. 2016) pa je v 75. členu določeno, da se ne glede na prvi odstavek 15. člena ZVV in ne glede na prvi odstavek 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih veteranih, plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, v letu 2016 zagotavlja le vojnemu veteranu, ki je dopolnil starost 55 let ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti, če: - prejema veteranski dodatek ali izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka; ali - je prijavljen v evidenci brezposelnih oseb po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; ali - je uveljavil pravico do poklicne, predčasne, starostne ali invalidske pokojnine v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (prvi odstavek). Pravica iz prejšnjega odstavka se uveljavlja na zahtevo stranke (drugi odstavek).

8. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ker je bil delno invalidsko upokojen kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in pričel delati s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno). Organ je tožnikovo zahtevo zavrnil z ugotovitvijo, da je tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine zaradi invalidnosti III. kategorije, kar glede na vsebino tretje alineje prvega odstavka 75. člena ZIPRS pomeni, da mu ta pravica ne gre. Drugostopni organ je v podkrepitev (po njegovem mnenju pravilne) odločitve prvostopnega organa še dodal, da ''citirani člen ZIPRS določno navaja pokojnine, ki so pravno pomembne po tej določbi in med njimi ne določa delne invalidske pokojnine'', v nadaljevanju citiral še 41. člen ZPIZ ter zaključil, da je ''pritožnik delno invalidsko pokojnino uveljavil v letu 2013, vendar se predpis v tem delu ni spremenil in ni moč ugotoviti, da je pritožnik uveljavil invalidsko pokojnino, kot to določa ZIPRS1617''.

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik dopolnil starost 55 let (kar izhaja iz k zahtevi priložene odločbe ZPIZ z dne 6. 11. 2013), sporno pa je, ali je organ smel sprejeti tak zaključek ob ugotovitvi, da je tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine po določbah ZPIZ (torej po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanj), glede na citirano tretjo alinejo prvega odstavka 75. člena ZIPRS.

10. Sodišče sodi, da je odločitev organa glede na ugotovljeno dejansko stanje nejasna do te mere, da ni mogoče preizkusiti, ali je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Že tretja alineja prvega odstavka 75. člena ZIPRS1617 napotuje na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pravica do delne invalidske pokojnine je bila tožniku nedvomno priznana po ZPIZ, torej po teh predpisih. Po 41. členu ZPIZ, na katerega se je dodatno skliceval drugostopni organ, pridobi pravico do invalidske pokojnine: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. in III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ta določba torej opredeljuje pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine do celote, ne pa do delne invalidske pokojnine, kot je to v primeru tožnika. Zato se organ na to določbo - brez ustrezne dodatne razlage in ob izostanku določb, ki urejajo tožnikov primer pridobitve pravice -, ne more sklicevati. Odločba organa je zato nezakonita.

11. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, torej dopolniti svojo obrazložitev glede na ugotovljeno dejansko stanje in pri tem uporabiti materialne določbe, ki veljajo za tak primer, kot je obravnavani, in o zadevi ponovno odločiti.