Jedro

Denarna kazen zaradi žalitve sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je odločalo o tožnikovi reviziji v tej pravdni zadevi (opr. št. II Ips 434/2000). Zaradi nekaterih navedb v reviziji je s sklepom z dne 08.03.2001, opr. št. II R 52/2001 tožnika za žalitev sodnikov kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 25.000,00 SIT.

Tožnik se je proti izreku denarne kazni pritožil z navedbami, da se manipulira z dvema iztrganima citatoma iz revizije in da gre za izmišljene žaljive vrednostne ocene, iztrgane iz revizijskega besedila. Žaljive besede so navedli z enako dikcijo o moralni propadlosti tožnika tudi toženci med trajanjem pravde. Med drugim tožnik v svoji pritožbi navede, da so sodniki druge stopnje zlorabili svojo sodniško funkcijo, ko so potrdili "vulgarno in žaljivo vrednostno oceno kriminalne listine z dne 06.05.1983". Sodniki tretje stopnje pa naj bi storili naklepna kazniva dejanja prikrivanja kaznivih dejanj sodnikov druge stopnje. Zato bi jih bilo treba razrešiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni senat je preizkusil vsebino tožnikove pritožbe proti izpodbijanemu sklepu in ugotovil, da razlogi, ki jih ta navaja v zvezi s sklepom o izreku denarne kazni, niso utemeljeni. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977) zahteva, da se udeleženci sodnega postopka vedejo dostojno in v 110. členu predvideva kazen za tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Ni dvoma, da je tožnik z zapisom v reviziji "da je treba po uradni dolžnosti odstraniti s funkcije drugostopne sodnike ..., ker do temelja moralno pohabljeni podtikajo tožniku neresnične sklepe...", storil razžalitev v smislu citirane zakonske določbe. Pritožbeni senat se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da gre za napad na čast in dobro ime poimensko navedenih sodnikov v obliki žaljive vrednostne ocene, za izničevanje dostojanstva in preziranje ugleda omenjenih kot posameznikov pa tudi v njihovi funkciji sodnikov, torej tistih, ki izvajajo na sodišču sodno oblast. Podobne žaljive vrednostne ocene navaja tožnik tudi v obravnavani pritožbi.

Po določbi prvega odstavka 110. člena ZPP (1977), ki predvideva kazen za žalitev sodišča, stranke ali drugega udeleženca v znesku do 25.000,00 SIT je v izpodbijanem sklepu izrečena kazen v znesku 25.000,00 SIT ustrezna.

Ker v pritožbi navedeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (365. člen ZPP 1977), je po določbi 368. člena ZPP (1977) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.