Jedro

Ker je pravnomočnost upravne odločbe omejena na izrek in se ne nanaša na obrazložitev odločbe, je toženec neutemeljeno zavrgel tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač za delo preko polnega delovnega časa pri izračunu pokojninske osnove, saj je zmotno sklepal, da je s tem, ko se je do vštevanja plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo opredelil že v obrazložitvi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, o takšni zahtevi tudi pravnomočno odločil. S pravnomočno odmero pokojnine ni pravnomočno odločeno o vštetju določenih prejemkov v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 7. 7. 2008 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo Območne enote v .... z dne 15. 1. 2008, obenem pa je v postopku revizije, kot ga določata 254. in 255. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izrek prvostopenjske odločbe spremenila tako, da je zahtevo za vštetje plač, izplačanih tožniku za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985, v pokojninsko osnovo, zavrgla.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se omenjena dokončna odločba odpravi ter, da mu je tožena stranka v roku 30 dni od izdaje sodbe dolžna izdati novo odločbo, s katero bo pri izračunu pokojninske osnove upoštevala plačo, izplačano za delo preko polnega delovnega časa v omenjenem obdobju, zavrnilo. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno štelo, da je tožena stranka z odločbo z dne 9. 11. 2007 pravnomočno odločila o vštetju plače z delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Z navedeno odločbo je bila določena le višina mesečne starostne pokojnine od 6. 11. 2007 dalje. Dne 10. 1. 2008 je tožnik vložil zahtevo, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa. Nepravilen je sklep, da je bilo o takšni tožnikovi zahtevi pravnomočno odločeno. Pravnomočen je namreč postal le izrek odločbe o odmeri starostne pokojnine, čeprav je tožena stranka v obrazložitvi odločbe navedla, da omenjenih plač, izplačanih za nadurno delo, pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala. V tem smislu odločitev ni postala materialno pravnomočna, saj tožnik z naknadno zahtevo ni uveljavljal enakega zahtevka, kot je obsežen v izreku odločbe z dne 9. 11. 2007. V sodbi je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici dejansko stanje ni popolno ugotovljeno.

Po 1. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sodišče v socialnem sporu presodi, ali je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter, ali je sam akt pravilen in zakonit. Pritožba pravilno opozarja, da tožena stranka v izreku odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 9. 11. 2007 ni odločila o tožnikovi zahtevi, da se pri določitvi pokojninske osnove in odmeri pokojnine upošteva plača, ki jo je tožnik za delo preko polnega delovnega časa prejel v letih od 1976 do 1985. Tožnik v zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, priloženi v upravnem spisu takšnega vštevanja ni izrecno zahteval, čeprav je priložil potrdilo delodajalca z dne 16. 6. 1998 o osebnem dohodku, ki ga je prejel za delo preko polnega delovnega časa.

Tožena stranka po 12. in 249. členu ZPIZ-1 pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oz. so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna, kot določa 1. odstavka 225. člena ZUP, vendar je pravnomočnost omejena na dispozitiv oz. izrek odločbe in ne obsega njene obrazložitve (tako npr. v sodbah, na katere se sklicujeta avtorja dr. Vilko Androjna in dr. Erik Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo, izdal Gospodarski vestnih založba leta 2006, stran 443). Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ lahko zahtevo po predhodnem preizkusu s sklepom zavrže, če je bilo o isti pravni zadevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Iz podatkov v upravnem spisu se vidi, da je tožnik 10. 1. 2008 pri toženi stranki vložil zahtevo, sicer nepravilno poimenovano kot zahteva za ugotovitev pokojninske dobe, dejansko pa je zahteval ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju plač za delo preko polnega delovnega časa pri izračunu pokojninske osnove. O takšni zahtevi tožena stranka še ni odločala. Pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 3. odstavku 5. člena ZPIZ-1 ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Ena izmed pravic je tudi pravilno upoštevanje mesečnega povprečja plač, od katerih so bili obračunani prispevki pri izračunu pokojninske osnove, kot določa 39. člena ZPIZ-1. Res 407. člen ZPIZ-1 glede upoštevanja plačila za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, določa, da se takšno plačilo upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če je bilo izplačano za delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje kot poseben delovni pogoj. Vendar tožena stranka o tožnikovi zahtevi vsebinsko ni odločala, saj je zmotno sklepala, da je s tem, ko se je do vštevanja plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo opredelila v obrazložitvi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, o takšni tožnikovi zahtevi tudi pravnomočno odločila. V posledici je tožnikovo ponovno zahtevo neutemeljeno zavrgla, takšno nezakonito odločitev pa je z izpodbijano sodbo oz. zavrnitvijo tožbenega zahtevka neutemeljeno potrdilo sodišče prve stopnje.

Višje delovno in socialno sodišče je v več zadevah zavzelo stališče, da se pravilna uporaba postopkovnih določb pri odločanju o pravicah pri nosilcih javnih pooblastil na področju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja presoja z vidika pravilne uporabe materialnega prava (na primer sodba opr. št. Psp 577/2007 z dne 3. 4. 2008). Tožena stranka in prvostopenjsko sodišče v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljal kot posebni delovni pogoj nista izvedla nobenih dokazov, čeprav že 1. odstavek 7. člena ZUP nalaga organom v zvezi z varstvom pravic strank, da pri postopanju in odločanja strankam omogočijo, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Preden se izda odločba je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe je potrebno po 1. odstavku 138. člena ZUP ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Dejstvo, da s pravnomočno odmero pokojnine ni pravnomočno odločeno o vštetju določenih prejemkov v pokojninsko osnovo izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009. Zaradi zmotnega stališča, da je bila tožnikova zahteva za vštevanje plačila za nadurno delo v pokojninsko osnovo pravnomočno zavrnjena, je tožena stranka sklep o zavrženju izdala, ne da bi ugotavljala dejansko stanje, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z določbo 81. člena ZDSS-1 takšno nezakonito dokončno odločbo potrdilo kot pravilno.

V ponovljenem postopku bo tožnikove trditve, da izpolnjuje pogoje za vštetje plačila za nadurno delo v pokojninsko osnovo potrebno preveriti z izvedbo ustreznih dokazov oz. bo sodišče ravnalo po 1. odstavku 82. člena ZDSS-1, če bo ugotovilo, da dejansko stanje v postopku pri toženi stranki ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, odpravilo dokončno odločbo in toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta.

Zaradi odprave kršitev in pravilne ter popolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Samo namreč ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenih predlaganih dokazov in bo potrebno dokazni postopek izvesti v celoti.

Sklep o stroških je sprejelo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP, po katerem se v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve v novo sojenje odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.