Jedro

Presoja, ali pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje za to fazo postopka dovolj konkretizirane očitke obdolžencema v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper F. K., A. E., D. M. in D. A. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obdolženih zavrnil kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora sta F. K. in zagovornik obdolženega A. E. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. F. K. uvodoma navaja, da z zahtevo uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi z določbami 29., 20. in 19. člena Ustave RS ter točko (c) prvega odstavka 5. člena in prvim odstavkom 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Zagovornik obdolženega A. E. uveljavlja kršitev kazenskega zakona in Ustave RS po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Oba vložnika predlagata odpravo priporov oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi ocenila kot neutemeljeni ter predlagala njuno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obdolženca kot zagovornik A. E. Slednji v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnika v prvi vrsti zatrjujeta kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita osumljenima, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), saj da sta tako F. K. kot A. E. trgovala le z mešanico paracetamola in kofeina, ki sama po sebi oziroma vsaka od sestavin posamezno, skladno z veljavno zakonodajo, ni razvrščena ne kot prepovedana droga in ne kot predhodna sestavina za izdelavo prepovedanih drog. F. K. izpostavlja, da sta obe kemični spojini na trgu prosto dostopni ter, da je paracetamol osnovna sestavina zdravil D., L. ipd., kofein pa aktivna sestavina vseh energijskih pijač.

6. Vrhovno sodišče zgornji razlagi vložnikov v konkretnem primeru ne more pritrditi, saj dosedanje ugotovitve kažejo, da obstoji utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v okviru hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s preprodajo heroina. Po ugotovitvah nižjih sodišč, ki sta se oprli na mnenji Kriminalistično tehničnega inštituta Wiesbaden in slovenskega Nacionalnega forenzičnega laboratorija, se mešanica paracetamola in kofeina, ki sicer ni opredeljena kot prepovedana droga ali kot predhodna sestavina, ki bi se uporabljala za izdelavo prepovedanih drog, ni pa dostopna na prostem trgu, uporablja izključno za dodajanje k heroinu, saj se na takšen način poveča njegova masa, hkrati pa okrepi delovanje (učinek). Vloge obdolžencev v hudodelski združbi naj bi bile vnaprej dogovorjene in natančno določene, v cilju povečevanja mase danega heroina pa naj bi bila ključna prav vloga F. K., ki da je izjemno velike količine mešanice paracetamola in kofeina od A. B. dobavljal iz Nizozemske, prevoze zanju pa opravljal A. U. F. K. naj bi mešanico shranjeval v Ljubljani ter prodajal D. A., D. M. in A. E., ki naj bi jo bodisi samo prodajali dalje bodisi primešali prodanemu heroinu. Takšno sklepanje temelji na dejstvu, da naj bi bila s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija v heroinu, ki je bil zasežen članom združbe ob hišnih preiskavah in uličnim odjemalcem, katerim je bila droga prodana, identificirana identična mešanica paracetamola, kofeina in barvil, ki so namenjena simulaciji prave barve heroina, kot naj bi bila ugotovljena v mešanici, ki je bila 8. 7. 2012 s strani nemških varnostnih organov na poti k F. K. zasežena vozniku A. U. Identične sestave kot že obe identificirani je bila tudi mešanica, ki naj bi jo tajnemu policijskemu delavcu prodajal A. E. Utemeljenega suma o vlogi slednjega v hudodelski združbi ne potrjuje le kontinuirana telefonska komunikacija z F. K. in neposredni stiki pred oziroma po dobavi mešanice tajnemu policijskemu delavcu, kot to poskuša prikazati njegov zagovornik, ampak predvsem ugotovitev, da naj bi tajnemu policijskemu delavcu v nakup ponujal tudi heroin. Zanemarljiva pa ni niti njegova vloga pri dobavi 120 kilogramov mešanice z Nizozemske, ki je bila uspešno izvršena 2. 8. 2012, saj je bilo vozilo, s katerim je A. U. naročeno dostavil F. K., po ugotovitvah nemških varnostnih organov, v lasti A. E. družbe A., ki se ukvarja z izposojo vozil. 7. Kljub temu, da mešanice paracetamola in kofeina niti vsake od spojin same zase ni mogoče opredeliti kot prepovedano drogo po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ali kot predhodno sestavino, ki bi se uporabljala za izdelavo prepovedanih drog, ni moč spregledati, da je bil izključni namen hudodelske združbe preprodaja heroina. Obdolžence naj bi vodil namen povečanja premoženjske koristi ob prodaji prepovedane droge s povečanjem mase končnega produkta, zato naj bi obdolženci heroinu dodajali mešanico paracetamola in kofeina z barvili, izjemno velike količine, katere so v koncentraciji, ki sicer ni primerna niti za uporabo v farmacevtski industriji, prav v ta namen dobavljali iz Nizozemske. Po presoji Vrhovnega sodišča pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje za to fazo postopka dovolj konkretizirane očitke obdolžencema v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja, saj je mogoče prepoznati njuno vlogo v hudodelski združbi in aktivnosti v smeri povečevanja premoženjskih koristi članov. Ali opisana ravnanja ustrezajo vlogi članov hudodelske združbe, ki jih povezuje izvedba hudodelskega načrta, v smislu tretjega odstavka 186. člena KZ-1, pa bo mogoče z gotovostjo odgovoriti šele v nadaljnjem postopku, ko bo po izvedbi dokazov mogoča dokončna pravna kvalifikacija dejanj in opredelitev vlog posameznih udeležencev.

8. V nadaljevanju zahteve zagovornik obdolženega A. E. smiselno uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP(1), s tem ko pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do nekaterih njegovih navedb v pritožbi, kljub temu, da gre za dejstva, ki so odločilnega pomena. Vrhovno sodišče je v zvezi s standardom obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča že presodilo(2), da mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja; zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je z njimi seznanilo, oziroma, da jih ni prezrlo.

9. Iz razlogov drugostopnega sklepa izhaja (strani pet in šest), da je senat ob preizkusu sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora sprejel razloge preiskovalne sodnice, iz katerih tudi po presoji senata izhaja utemeljen sum, da so obdolženi storili kaznivo dejanje na način, kot je opisan v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora. Tako ni moč zaključiti, da niso bile presojane pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na vlogo obdolženega A. E. v hudodelski združbi, saj je pritožbeno sodišče po pregledu listinske dokumentacije in kritični analizi le te, sprejelo razloge preiskovalne sodnice, ki je njegovo vlogo in povezanost s F. K. (v obsegu, ki je relevantna za predmetni kazenski postopek) v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora, obširno pojasnila. Kolikor se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti s takšno presojo sodišča ne strinja in meni, da le štirikratna prodaja mešanice ne zadostuje za takšen zaključek, pa ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). To velja tudi za navedbe, da je edini dokaz, da je osumljeni tajnemu policijskemu sodelavcu ponujal v odkup tudi 300 gramov heroina le poročilo tajnega policijskega delavca.

10. Zagovorniku tudi ni moč pritrditi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb o naravi mešanice paracetamola in kofeina, saj je to obširno pojasnilo na tretji in četrti strani sklepa in s tem posredno odgovorilo tudi na njegove navedbe, prav tako pa tudi ne drži, da je pritožbeno sodišče na tretji strani „protispisno“ zaključilo, da je preiskovalna sodnica kritično presodila tudi osumljenčev zagovor, saj se ta del obrazložitve sklepa senata sploh ne nanaša na obravnavo pritožbe obdolženega A. E. 11. Zagovornik ne more uspeti niti z navedbami, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb, s katerimi je v pritožbi nasprotoval zaključku preiskovalne sodnice o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo osumljeni na prostosti ponavljal kazniva dejanja, ko pa je vendar še nekaznovan, redno zaposlen in oče enega otroka. Pritožbeno sodišče je na šesti strani sklepa pritrdilo presoji preiskovalne sodnice, njuno stališče pa je skladno tudi z že večkrat izraženim stališčem Vrhovnega sodišča, da ob presoji osebnih lastnosti osumljenca, ki govorijo v prid zaključku o obstoju ponovitvene nevarnosti, ne gre spregledati okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. Preiskovalna sodnica je pravilno kot posebej obremenjujoče upoštevala prav dejstvo, da naj bi se osumljeni skozi daljše časovno obdobje z namenom pridobitve premoženjske koristi ukvarjal s kaznivimi dejanji, kljub temu, da mu je posel z izposojo vozil očitno dobro tekel. To kaže na posebno vztrajnost izvrševanja kaznivih dejanj in nevarnost ponovitve dodatno utemeljuje.

12. F. K. v uvodu zahteve navaja tudi, da je izpodbijan sklep obremenjen z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugimi kršitvami določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe, vendar teh razlogov za vložitev pravnega sredstva sploh ne konkretizira in substancira, zato Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve v tem delu ni moglo presojati (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

C.

13. Kršitve, na katere se sklicujeta obdolženi F. K. in zagovornik A. E. v zahtevah za varstvo zakonitosti niso podane, zahtevi pa sta vloženi praktično zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Če bo za obdolžena nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998 poudarilo, da se uveljavljana kršitev upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 225/2006 z dne 14. 7. 2006.