Jedro

Možnosti vsakega od staršev je potrebno oceniti ob upoštevanju celotnega premoženjskega stanja vsakega od staršev in ne le ob upoštevanju denarnih zneskov, ki jih starši otrok prejemajo mesečno iz naslova delovnega razmerja oziroma, kot v primeru tožene stranke, iz naslova denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Nadomestilo, ki ga toženec prejema, res ni visoko, vendar pa to nadomestilo ni edini mesečni dohodek toženca, saj, kot je sam izpovedal, sodišče pa to tudi navedlo v razlogih sodbe, njegovi redni mesečni izdatki krepko presegajo višino nadomestila (samo za prehrano in stroške vzdrževanja stanovanja porabi mesečno 88.000 SIT, kar je kar 50.000 več, kot pa znaša mesečno nadomestilo). Revizijsko vztrajanje toženca, da je pomembna le višina nadomestila, ki ne omogoča tako visoke preživninske obveznosti, zato ni utemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka dodelilo v vzgojo in oskrbo materi, očetu pa naložilo, da mora k stroškom njunega preživljanja prispevati od 1.9.1998 dalje po 35.000 SIT (za sina M.) oziroma po 30.000 SIT (za hčerko Š.). Višji preživninski zahtevek je zavrnilo.

Pritožbo tožene stranke proti odločitvi sodišča prve stopnje o določitvi preživninske obveznosti je sodišče druge stopnje z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na vse pritožbene trditve. Zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toženec ni zaposlen. Kot samostojni podjetnik je prenehal z delom 21.10.1998. Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje in prejema le 37.595,80 SIT. Ob takih dohodkih je nelogično, da znaša preživninska obveznost skupaj kar 65.000 SIT. Denarni zneski, ki so bili prejeti po prenehanju samostojnega podjetništva, so izraženi v bruto zneskih. Neto dohodek je bil bistveno nižji in je v letu 1998 znašal le 138.234 SIT. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija zatrjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da temu ni tako.

Po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP/77 mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Iz obsežnih razlogov sodbe sodišča druge stopnje (tretja in četrta stran odločbe sodišča druge stopnje) je povsem jasno razvidno, da je pritožbeno sodišče to zakonsko določbo spoštovalo. Nestrinjanje tožene stranke z odgovori pritožbenega sodišča na njene pritožbene trditve, pa seveda ne predstavlja v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje pa sta pravilno uporabili tudi materialno pravo. Tožena stranka v pretežnem delu revizije prikazuje svoj premoženjski položaj le z vidika rednih mesečnih dohodkov, ki jih prejema pri zavodu za zaposlovanje. Obe sodišči sta te dohodke upoštevali in to v zneskih, ki jih omenja tudi revizija. Vendar pa sta tudi ugotovili, kar pa revizija ne omenja, da je tožena stranka lastnik večih nepremičnin, strojev in drugih premičnin (prvi odstavek na osmi strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje).

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami. Možnosti vsakega od staršev pa je potrebno oceniti ob upoštevanju celotnega premoženjskega stanja vsakega od staršev in ne, kot zmotno meni revizija, le ob upoštevanju denarnih zneskov, ki jih starši otrok prejemajo mesečno iz naslova delovnega razmerja oziroma, kot v primeru tožene stranke, iz naslova denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Nadomestilo, ki ga toženec prejema, res ni visoko, vendar pa to nadomestilo ni edini mesečni dohodek toženca, saj, kot je sam izpovedal, sodišče pa to tudi navedlo v razlogih sodbe (osma stran razlogov sodbe sodišča prve stopnje), njegovi redni mesečni izdatki krepko presegajo višino nadomestila (samo za prehrano in stroške vzdrževanja stanovanja porabi mesečno 88.000 SIT, kar je kar 50.000 več, kot pa znaša mesečno nadomestilo). Revizijsko vztrajanje toženca, da je pomembna le višina nadomestila, ki ne omogoča tako visoke preživninske obveznosti, zato ni utemeljeno.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljena revizijska razloga nista podana. Zato je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).