Jedro

Vrhovnemu sodišču je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zoper katero je zahteva vložena, pri čemer je pomembno dejansko stanje v času odločanja pred drugostopenjskim sodiščem.

Izrek

Izpodbijani sodbi in sklep se razveljavijo v odločbah o odvzemu predmeta in stroških postopka ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo PR 110/2018 z dne 15. 5. 2018 in sklepom PR 110/2018-1504 z dne 7. 8. 2018 A. T. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (točka I. a izreka sodbe) in po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (točka I. b izreka sodbe). Za prekršek, opisan pod točko I. a izreka, mu je določilo globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema motornega vozila, s katerim je storil prekršek, za prekršek, opisan pod točko I. b izreka, mu je določilo globo v višini 1.200,00 EUR. Izreklo mu je enotno globo v višini 1.700,00 EUR in stransko sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke BMW, tip 520, reg. št. ..., št. šasije ... ter odločilo, da se odvzeto vozilo proda po pravnomočnosti sodbe. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo PRp 172/2018 z dne 20. 6. 2018 obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena v zvezi s 25., 59. in 66. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, da ima lastninsko pravico na odvzetem osebnem vozilu G., d. d., kar izhaja iz prometnega dovoljenja. Navedena pravna oseba je bila kot lastnica avtomobila upravičena do pravnega sredstva zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar zaradi neobveščenosti v postopku ni sodelovala. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca med obdolžencem in lastnico vozila ne obstoji zveza, zaradi katere bi obstajala realna nevarnost, da bi obdolženec še naprej razpolagal z vozilom in tako ponavljal prekrške. Odvzem vozila (ne glede na zakonsko možnost terjati odškodnino od obdolženca) predstavlja sankcijo za G., d. d. kot leasingodajalca, ki ni v sorazmerju s prekrškom, ki ga je storila druga oseba.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 5. 11. 2018 in 26. 11. 2018 poslalo obdolžencu, ki pošiljke ni dvignil. B.

4. Temeljni pogoj za izrek stranske sankcije odvzema predmetov je določen v prvem odstavku 25. člena ZP-1, po katerem se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška. Namen te sankcije ni dodatno premoženjsko sankcioniranje storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bi bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek.1 V primeru, ko takšni predmeti niso last storilca oziroma z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je odgovorna za prekršek, zakon določa še dodatni pogoj za odvzem. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo ti predmeti odvzeti le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker gre po navedeni določbi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem predmetov, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, pridobljeno z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.2

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve dveh prekrškov in mu izreklo sankcijo odvzema osebnega avtomobila znamke BMW, tip 520, reg. št. ..., št. šasije ..., last A. L. Presodilo je, da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico A. L. Ocenilo je, da v primeru vrnitve vozila v njeno posest obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec prišel do posesti vozila in storil istovrstni prekršek. Zaključilo je, da sta obdolženec in lastnica vozila zunajzakonska partnerja, ki bivata na istem naslovu v Slovenski Bistrici, pri čemer je lastnica vozila v času storitve prekrška obdolžencu vozilo dala v uporabo, čeprav je vedela, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil te kategorije. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih okoliščin presodilo, da je obdolženec lahko prosto razpolagal z osebnim vozilom in da ni nobenega zagotovila, da v primeru vrnitve vozila ne bi imel v posesti in ga uporabljal v cestnem prometu. Zaključilo je, da obdolženec ne namerava ponovno opraviti vozniškega izpita, saj mu je veljavnost le-tega prenehala v letu 2011, pri čemer mu je bilo v zadnjih treh letih pred obravnavanim dogodkom s pravnomočno odločitvijo sodišča že odvzeto motorno vozilo, pa tudi ta sankcija ni pripomogla k temu, da bi opravil vozniški izpit (točka 6 obrazložitve sodbe).

6. Sodišče druge stopnje je v točki 7 obrazložitve sodbe pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in zaključilo, da obdolženec v pritožbi zgolj navaja, da se je dne 25. 5. 2018 vpisal v avtošolo. Navedeno pritožbeno navedbo je ocenilo kot brezpredmetno, saj se je obdolženec v izobraževalni program vpisal šele po izdaji izpodbijane sodbe, vpis sam po sebi pa še ne daje zagotovila, da bo pridobil vozniško dovoljenje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri obdolžencu še vedno obstoji ponovitvena nevarnost kot kriterij za izrek sankcije odvzema motornega vozila. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo tudi prispevek lastnice vozila pri storjenem prekršku in je na tej podlagi ocenilo, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec lahko s tem vozilom ponavljal prekrške in tako ogrožal splošno varnost drugih udeležencev cestnega prometa. Pritožbene trditve, da sta prijavljena vsak na drugem naslovu, ocene sodišča druge stopnje niso omajale in niso imele vpliva na ugotovitev, da med njima obstaja tesna vez, s tem pa možnost uporabe vozila in ogrozitvena nevarnost, zaradi česar je pritožbeno sodišče sprejelo oceno sodišča prve stopnje, da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico do avtomobila, zato je ukrep odvzema vozila potreben in nujen za zagotovitev splošne varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu.

7. V obravnavani zadevi sta se sodišči opredelili do lastništva odvzetega vozila kot odločilnega dejstva za izrek sankcije po 25. členu ZP-1 in zaključili, da je lastnica odvzetega vozila A. L. Glede na v točki 2 obrazložitve sodbe povzeto vsebino navedb glede lastništva vozila, ki jih je obdolženec navedel že v pritožbi z dne 26. 5. 2018, zlasti pa prometno dovoljenje za predmetno vozilo, iz katerega izhaja, da je lastnik vozila G., d. d. (list. št. 59 spisa), se pri Vrhovnem sodišču poraja precejšen dvom o dejstvu lastništva vozila. Vrhovnemu sodišču je torej pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zoper katero je zahteva vložena, pri čemer je pomembno dejansko stanje v času odločanja pred drugostopenjskim sodiščem. Zato je na podlagi 427. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo in sklep razveljavilo v odločbah o odvzemu predmeta in stroških postopka glede odvzema predmeta. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti odločilno dejstvo lastništva vozila ter nato ponovno pretehtati ustavne in zakonske pogoje za izrek ukrepa odvzema motornega vozila.

C.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 427. členom ZKP izpodbijani sodbi in sklep razveljavilo v odločbah o odvzemu predmeta in stroških postopka glede odvzema predmeta ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Kamniku v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti lastništvo odvzetega vozila, presoditi druge zakonske in ustavne pogoje za odvzem vozila ter ponovno odločiti o odvzemu.

1 Katja Filipčič et. al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 135. 2 Tako tudi sodba VSRS IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013.