Jedro

Prekluzija, ki jo ureja 286. člen ZPP, se nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne pa na materialnopravni ugovor oziroma pravna naziranja strank v postopku. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga je mogoče uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji ob pogoju, da so v smislu 286. in 286.a člena ZPP pravočasno navedena vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek o zastaranju terjatve, pri čemer ni odločilno, ali je posamezna takšna dejstva navedla tožena stranka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožeča stranka.

Zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec (tožeča stranka) izve za storilca in začetek nastanka take škode.

Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev.

Ker OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, tožničine navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljala oziroma, da je lahko začel teči zastaralni rok šele po njeni seznanitvi z odločbo Upravnega sodišča RS, s katero sta bili odločbi tožene stranke pravnomočno odpravljeni, niso utemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka tožeči plačati 70.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2010 dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške (I. točka izreka). Nadalje je še tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 2.414,75 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti občine za ravnanje njenega organa (26. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I, URS)), in sicer povračilo izgubljenega dobička (za obdobje od 24. 6. 2010 do 8. 9. 2010) zaradi protipravnega ravnanja pri izdaji odločbe Mestne uprave Mestne občine A., opr. št. 000/2010-5 z dne 31. 5. 2010, v zvezi z odločbo župana Mestne občine A., opr. št. 000/2010-9 z dne 7. 7. 2010, s katerima je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine (postavitve gostinskega vrta ob lokalu „C.“, na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ...). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Nadalje je še presodilo, da zahtevek tožnice tudi sicer ni utemeljen, saj nista podani niti protipravnost ravnanja tožene stranke, niti vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in vtoževano škodo, prav tako pa tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede višine zahtevka.

6. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje kot prepoznega ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja tožene stranke, ki ga je ta podala šele v svoji (zadnji) pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2016 (in torej po prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2015 ter po izteku roka, ki ga je sodišče prve stopnje na tem naroku s sklepom določilo strankama za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke), niso utemeljene. Glede na določila 125. člena prehodnih in končnih določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17) ter datum izdaje izpodbijane sodbe, se za predmetno zadevo uporabljajo določbe 286. člena ZPP, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ter na njihovi podlagi izoblikovana ustaljena sodna praksa. Tako velja, da se prekluzija, ki jo ureja 286. člen ZPP, nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne pa na materialnopravni ugovor oziroma pravna naziranja strank v postopku. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga je mogoče uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji ob pogoju, da so v smislu 286. in 286.a člena ZPP pravočasno navedena vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek o zastaranju terjatve, pri čimer ni odločilno, ali je posamezna takšna dejstva navedla tožena stranka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožeča stranka.1 Po določbi 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) odškodninska terjatev zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka s predmetno tožbo (vloženo 29. 4. 2014, red. št. 1. spisa) vtožuje izgubljeni dobiček iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, ki naj bi ji nastal v obdobju od 24. 6. 2010 do 8. 9. 2010 zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenih organov pri izdaji zgoraj navedenih odločb o njeni vlogi za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine. V tožbi oziroma prvi pripravljalni vlogi (predloženi na prvem naroku za glavno obravnavo) je navedla, da je v letu 2010 poslovala le od 24. 6. 2010 do 8. 9. 2010 ter da je njeno vlogo uprava tožene stranke zavrnila z odločbo z dne 31. 5. 2010, njeno pritožbo zoper to odločbo pa je zavrnil župan tožene stranke z odločbo z dne 7. 7. 2010, pri čemer je slednji datum sama izrecno štela tudi kot trenutek nastanka škode oziroma zapadlosti zadevne odškodninske obveznosti. Tako že iz teh navedb (podanih najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in torej v predmetni zadevi skladno z določbami 286. in 286.a člena ZPP) izhaja, da je bil tožeči stranki najkasneje 8. 9. 2010, ko je po lastnih navedbah prenehala s poslovanjem v letu 2010, znan (oziroma bi ji ob ustrezni skrbnosti moral biti znan) tako (celoten) obseg vtoževane škode kot tudi tisti, ki naj bi jo po njenih navedbah povzročil. To pa je vse, kar je bilo v predmetni zadevi potrebno navesti, da je lahko sodišče prve stopnje presodilo o utemeljenosti ugovora zastaranja (več v zvezi s tem v naslednjih odstavkih obrazložitve). Tožena stranka glede ugovora zastaranja torej ni bila prekludirana. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi, ko bi bile vse relevantne trditve za presojo ugovora zastaranja prvič podane šele v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 4. 10. 2016 (torej po prvem naroku za glavno obravnavo in po izteku 15-dnevnega roka, ki ga je sodišče s sklepom na prvem naroku za glavno obravnavo določilo strankama za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke), bi se lahko ta dejstva in s tem tudi ugovor zastaranja šteli kot prepozni le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da bi dopustitev presoje utemeljenosti ugovora zastaranja zavlekla reševanje spora (5. odstavek 286.a člena ZPP). Bistvo sistema prekluzij je namreč v koncentraciji in pospešitvi postopka, ugovor zastaranja pa postopka praviloma ne podaljšuje.2 Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo toženkin ugovor zastaranja vtoževane terjatve.

7. Nadalje pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja tožene stranke. Tožnica vtožuje škodo, t. j. izgubljeni dobiček, ki naj bi ji po njenih navedbah nastala s tem, ko je toženka z odločbo opr. št. 000/2010-5 z dne 31. 5. 2010 v zvezi z odločbo opr. št. 000/2010-9 z dne 7. 7. 2010 neutemeljeno zavrnila njeno vlogo za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine, tako da te površine tožnica v obdobju od 24. 6. 2010 do 8. 9. 2010 (ko je po lastnih navedbah v letu 2010 poslovala) ni mogla uporabljati oz. tam postaviti gostinskega vrta (in je posledično poslovala le s sedmimi namesto predvidenimi štiridesetimi zunanjimi mizami ter tako ustvarjala dobiček v okrnjenem obsegu), pri čemer sta bili nato predmetni odločbi tožene stranke s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1094/2010-10 z dne 20. 4. 2011, odpravljeni in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu tožene stranke v ponovno odločanje. Izgubljeni dobiček po 132. členu OZ je obligacijsko pravni pojem.3 Z zavrnitvijo vloge tožeče stranke za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine, je tej, ker te površine ni mogla uporabljati za potrebe svoje gostinske dejavnosti, po lastnih navedbah nastajala škoda (izgubljeni dobiček). Škoda naj bi ji nastajala zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno. Ko sodna praksa govori o sukcesivno nastajajoči škodi, ima v mislih prav tako škodo, ki naj bi nastajala tožeči stranki od tedaj, ko je dne 24. 6. pričela s poslovanjem v letu 2010, pa vse do zaključka s poslovanjem v tem letu, t. j. 8. 9. 2010.4 Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec (tožeča stranka) izve za storilca in začetek nastanka take škode. Tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbah, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010, opr. št. II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, opr. št. II Ips 570/2002 z dne 16. 12. 2003, opr. št. II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005, opr. št. II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007, sodbi in sklepu, opr. št. II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005 ter Višje sodišče v Ljubljani v sodbah, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011 in opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12. 12. 2012, tako da gre nedvomno za ustaljeno sodno prakso. Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev.5

8. Ugotovitev o seznanjenosti s povzročiteljem škode oziroma o seznanjenosti z izhodišči za določitev škode, ki skupaj pogojujeta začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 352. člena OZ, je odvisna od zapolnitve standarda ustrezne skrbnosti pri poizvedovanju o povzročitelju in okoliščinah, ki omogočajo določitev škode. Tožeča stranka sama ves čas postopka zatrjuje, da je z vlogo z dne 12. 3. 2010 toženo stranko zaprosila za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine in da je nato njeno vlogo prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil z odločbo z dne 31. 5. 2010, zoper katero se je pritožila, njeno pritožbo pa je kot drugostopenjski organ zavrnil župan tožene stranke z odločbo z dne 7. 7. 2010. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka najkasneje 8. 9. 2010 (ob koncu vtoževanega obdobja) seznanjena s tem, da ji je prav tožena stranka z ne izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine onemogočila poslovanje na tej javni površini s predvidenimi dodatnimi 33 mizami.

9. Glede vedenja o nastanku škode pa gre poudariti, da se za začetek teka (subjektivnega) zastaralnega roka v skladu s teorijo6 in sodno prakso7 ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev. Tožeča stranka se glede višine vtoževane terjatve sklicuje na podatke o prihodkih in dobičku v obdobju od 24. 6. 2010 do 8. 9. 2010 (priloga A5 spisa), ti pa so ji bili nedvomno znani že ob zaključku tega obdobja (še zlasti glede na to, da je po lastnih navedbah prenehala s poslovanjem v letu 2010 že 8. 9. 2010), zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila tožeča stranka najkasneje 8. 9. 2010 seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami potrebnimi za uveljavljanje predmetnega odškodninskega zahtevka in bi zato lahko ob dolžni skrbnosti že takrat uveljavljala zadevni izgubljeni dobiček. Ob tem pritožbeno sodišče le pripominja, da četudi bi šteli, da je bila vtoževana škoda za tožečo stranko ocenljiva šele ob izteku poslovnega leta8 2010, najkasneje torej 1. 1. 2011 (čeprav tožeča stranka po lastnih navedbah v letu 2010 sploh ni več poslovala že od 8. 9. dalje), bi celotna vtoževana terjatev prav tako zastarala pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi (ta je bila vložena šele dne 29. 4. 2014).

10. Ker OZ veže zapadlost odškodninske terjatve in začetek zastaralnega roka na nastanek škode, ne pa na pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju, tožničine navedbe, da je lahko odškodnino uveljavljala oziroma, da je lahko začel teči zastaralni rok šele po njeni seznanitvi z odločbo Upravnega sodišča RS z dne 20. 4. 2011, s katero sta bili odločbi tožene stranke pravnomočno odpravljeni (in ki jo je tožeča stranka po lastnih navedbah prejela 3. 5. 2011), niso utemeljene.9

11. Glede na vse zgoraj pojasnjeno je tako zastaralni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ za uveljavljanje celotne predmetne terjatve potekel že pred vložitvijo tožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

12. Na tem mestu pritožbeno sodišče le še dodaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi sicer ni zadostila svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožene stranke pri izdaji zadevnih odločb ter glede vzročne zveze med zatrjevanima protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo (izgubljenim dobičkom). Občine odločajo s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti (1. odstavek 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami, ZLS)), zato nujno tudi način dela njihovih upravnih organov definirajo načela proste presoje dokazov, samostojnosti pri odločanju ter odločanje po prostem preudarku, pri čemer pa morajo njihovi akti temeljiti na zakonu ali drugem zakonitem predpisu (70. člen ZLS). Presoja protipravnosti organa občine je torej odvisna od neskladnosti s pravom, vendar pa vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Proces odločanja ni protipravno ravnanje. Narava pravnega odločanja pa je taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in tudi (materialnih in procesnih) predpisov. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali drugačne razlage predpisa občinskim (ali državnim) organom še ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če se pri tem gibljejo v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje.10 Tako v predmetni zadevi ni odločilno, da sta bili zadevni odločbi tožene stranke pravnomočno odpravljeni (in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu tožene stranke v ponovno odločanje), saj vsako upravno odločanje, ki lahko povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema (t. i. kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne oziroma namerne (npr. izdaja odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka)).11 Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da bi pri obravnavanem postopku odločanja tožene stranke šlo za takšne kvalificirane kršitve. Tožeča stranka toženi očita, da je njeno vlogo za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine zavrnila arbitrarno, brez navedbe kakršnekoli pravne podlage, ter se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1094/2010-10 z dne 20. 4. 2011 (priloga A4 spisa). Iz slednje izhaja, da je bil poglavitni razlog za odpravo obravnavanih odločb tožene stranke in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ta, da tožena stranka za svojo odločitev ni navedla nobene ustrezne pravne podlage, potem ko je presodilo, da takšne podlage smernice evropske pobude CIVITAS ne predstavljajo, saj gre za zadevo v zvezi z javno površino (grajeno javno dobro) in je tako potrebno upoštevati določbo 1. odstavka 70. člena URS, ki pravi, da se na javnem dobru pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon, tožena stranka pa v svojih odločbah ni navedla nobene zakonske določbe ali določbe lokalnega predpisa, ki bi temeljil na zakonu. Tako v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi tožena stranka zavestno odločala brez vsakršne normative podlage, pač pa je zmotno štela, da takšno podlago predstavljajo omenjene smernice pobude CIVITAS (katere članica naj bi bila tudi tožena stranka), takšna napaka pri odločanju pa ne predstavlja napake, ki bi bila povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja in jo je zagotovo možno sanirati s pravnimi sredstvi, tako da tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za kvalificirano protipravnost, relevantno za odškodninski spor po 26. členu URS.

13. Sodišče prve stopnje je nadalje še pravilno izpostavilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je odprava zgoraj navedene kršitve v ponovljenem postopku pripeljala do vsebinsko drugačne odločitve tožene stranke. V zvezi s slednjim niti ni podala ustrezne trditvene podlage, saj ni pojasnila, kakšen je bil izid ponovljenega postopka. Končno pa tudi ne gre spregledati, da je tožena stranka tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine zavrnila že z odločbo z dne 31. 5. 2010, tako da bi tožeča stranka, preden je pričela s poslovanjem 24. 6. 2010 oziroma preden je 7. 7. 2010 sklenila najemno pogodbo za zadevni gostinski lokal (priloga A2 spisa), mogla in morala računati na to, da ji tožena stranka ne bo izdala omenjenega dovoljenja (še zlasti glede na to da je izdaja tovrstnih dovoljenj (v okvirih zakonitega postopanja) v diskreciji tožene stranke) in da bo poslovanje možno le s sedmimi zunanjimi mizami, pa se je vseeno zanašala na to, da bo lahko poslovala s štiridesetimi zunanjimi mizami, s čimer je nase prevzela tveganje za nastanek škode zaradi poslovanja v manjšem obsegu od predvidenega, posledično pa je v svoje breme pretrgala vzročno zvezo.

14. Ker je torej vtoževana terjatev zastarala, prav tako pa tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanja tožene stranke pri izdaji zadevnih odločb ter glede vzročne zveze med zatrjevanima protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke pravilen. Vprašanje obstoja preostalih predpostavk zatrjevane odškodninske odgovornosti in višina tožbenega zahtevka tako niso več odločilni, zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati. Iz enakega razloga se tudi pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 269/2013 z dne 19. 11. 2015, opr. št. III Ips 22/2009 z dne 28. 2. 2012, opr. št. VIII Ips 174/2009 z dne 6. 9. 2011 in opr. št. II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2534/2008 z dne 22. 10. 2008. 2 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 441/2016 z dne 28. 9. 2016. 3 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 21/2001 z dne 20. 9. 2001. 4 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010. 5 Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011 in opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12. 12. 2012. 6 Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 479. 7 Npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 265/2005 z dne 11. 1. 2007 in opr. št. II Ips 604/2005 z dne 7. 2. 2008 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2956/2012 z dne 12. 12. 2012 in opr. št. I Cpg 1461/2013 z dne 30. 9. 2015. 8 Npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1141/2011 z dne 20. 12. 2011, opr. št. I Cpg 1426/2010 z dne 25. 5. 2011 in opr. št. II Cp 1799/2009 z dne 17. 11. 2009. 9 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2007 z dne 2. 12. 2008 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4359/2008 z dne 10. 3. 2009. 10 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 82/2014 z dne 21. 1. 2015. Vsa navedena stališča so uporabljiva tudi v predmetni zadevi zaradi enotnosti instituta odškodninske odgovornosti po 26. členu URS za vse oblastne organe (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1316/2016 z dne 30. 11. 2017). 11 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 828/2016 z dne 19. 9. 2017.